Zakaj propadejo imperiji, ki se na vrhuncu zdijo nepremagljivi? Jih uničijo zunanji sovražniki, vojaška prenapetost, notranja dekadenca, fiskalna izčrpanost ali izguba tehnološke prednosti? Peter Heather in John Rapley v knjigi Why Empires Fall: Rome, America and the Future of the West pokažeta, da propada praviloma ne povzroči en sam dejavnik. Imperij oslabi, ko z gospodarskim povezovanjem nehote okrepi svojo periferijo, obenem pa zaradi notranjih delitev, naraščajočih stroškov in institucionalne togosti izgublja sposobnost prilagajanja novemu razmerju moči. Zgodovinska vzporednica z današnjimi ZDA je očitna: ameriškega imperija ne spodkopava samo Kitajska, temveč širši vzpon Rusije, Irana in držav BRICS, ki gradijo gospodarske, finančne in politične alternative zahodni ureditvi.

Rimska moč je na vrhuncu temeljila na izjemni razvojni asimetriji med bogatim sredozemskim jedrom in manj razvitimi območji severne ter vzhodne Evrope. Imperij je nadzoroval najproduktivnejša ozemlja, najpomembnejša mesta, trgovske poti in praktično vso tedaj razpoložljivo tehnologijo upravljanja velike države. Podobno so ZDA po letu 1945 obvladovale nesorazmeren delež svetovne industrijske proizvodnje, finančnega kapitala, tehnološkega razvoja in vojaške moči. Njihova moč ni temeljila samo na vojski, temveč tudi na dolarju, ameriških finančnih trgih, tehnoloških standardih, mednarodnih institucijah in kulturnem vplivu.

Toda rimska širitev je postopoma spreminjala lastno periferijo. Trgovanje z imperijem je obmejnim ljudstvom prinašalo denar, orožje, tehnologijo in dostop do rimskega povpraševanja. Rim je germanske vojake vključeval v svojo vojsko, njihove voditelje pa v sistem subvencij, pogodb in političnih zavezništev. Stiki z Rimom so spodbudili nastanek večjih plemenskih zvez in učinkovitejših vojaških organizacij. Podobno je ameriška globalizacija po letu 1980 omogočila prenos zahodnega kapitala, industrijske proizvodnje, menedžerskega znanja in tehnologije v Azijo, predvsem na Kitajsko. Periferija se ni razvijala v izolaciji, ampak s pomočjo virov, trgov in tehnologij samega imperialnega središča.

»Barbari«, ki so v 5. stoletju prevzemali rimska ozemlja, zato niso bili več neorganizirana ljudstva iz nerazvite divjine. Bili so politično in vojaško močnejši prav zaradi večstoletnega sodelovanja z Rimom. Enako Kitajska danes ni zgolj zunanji tekmec zahodnega sistema, temveč je svojo industrijsko moč zgradila z vključitvijo v globalne proizvodne verige, ki so jih organizirale zahodne korporacije. Ameriška podjetja so zaradi nižjih stroškov in višjih dobičkov na Kitajsko prenesla proizvodnjo, tehnologijo in znanje, s tem pa pomagala ustvariti tekmeca, ki danes ZDA prehiteva v vrsti industrijskih panog – od ladjedelništva in električnih vozil do baterij, sončnih panelov, telekomunikacijske opreme in dela digitalne infrastrukture.

Rimski imperij je tako nehote zmanjševal razvojno razliko, na kateri je temeljila njegova premoč. Ko je periferija postajala močnejša, je bilo njeno politično in vojaško obvladovanje vse dražje. Današnje ZDA se srečujejo z enakim problemom v širšem obsegu. Kitajska zmanjšuje njihovo industrijsko in tehnološko prednost, Rusija je pokazala sposobnost vzdrževanja velike vojaške proizvodnje kljub zahodnim sankcijam, Iran pa je razvil regionalno odvračanje, raketno tehnologijo in mrežo političnih zavezništev, ki omejuje ameriško svobodo delovanja na Bližnjem vzhodu. Nobena od teh držav sama nima celotnega nabora ameriških zmogljivosti, vendar skupaj zmanjšujejo sposobnost Washingtona, da bi hkrati uveljavljal svojo voljo v Evropi, Aziji in na Bližnjem vzhodu.

Rim je na krepitev periferije odgovarjal s povečevanjem vojaških izdatkov in davčne obremenitve. Toda vdori, državljanske vojne in izguba provinc so hkrati krčili njegovo davčno osnovo. Nastala je negativna povratna zanka: manj prihodkov je pomenilo šibkejšo vojsko, ta pa ni mogla zaščititi ozemelj, katerih izguba je povzročila nov padec prihodkov. Ameriška različica tega problema je manj neposredna, vendar strukturno podobna. ZDA morajo financirati globalno mrežo vojaških oporišč, zavezništev in operacij prav v času, ko se je velik del proizvodnje preselil v tujino, javni dolg narašča, domača infrastruktura pa potrebuje obsežne investicije.

Heather in Rapley zato razlikujeta med absolutnim propadom in relativnim nazadovanjem. Zahodne države niso nujno postale absolutno revnejše ali tehnološko nerazvite; preostali svet se razvija hitreje in zmanjšuje nekdanjo razvojno razliko. Tudi ameriški imperij najverjetneje ne bo propadel v obliki nenadnega razpada ZDA. Bolj verjeten je konec njihove sposobnosti, da samostojno določajo pravila svetovne trgovine, nadzorujejo finančne tokove, sankcionirajo neposlušne države in od zaveznikov zahtevajo politično prilagajanje. Tako kot propad Rima ni pomenil izginotja rimske kulture, konec ameriške hegemonije ne pomeni izginotja gospodarske, tehnološke ali kulturne moči ZDA.

Poseben pomen ima pri tem širitev sodelovanja znotraj BRICS in drugih nezahodnih povezav. Te države še niso oblikovale enotnega bloka ali skupne ideologije, vendar jih povezuje interes za zmanjšanje odvisnosti od dolarja, zahodnih plačilnih sistemov, sankcij in institucij, v katerih imajo ZDA nesorazmeren vpliv. Kitajska zagotavlja gospodarsko in industrijsko jedro, Rusija energetske vire in vojaško moč, Iran pa strateški položaj ter vpliv na osrednjih energetskih in transportnih poteh. Prava nevarnost za ameriško prevlado zato ni nastanek novega centraliziranega protiimperija, ampak postopna gradnja vzporednih trgovinskih, finančnih in političnih omrežij, zaradi katerih ameriški instrumenti prisile izgubljajo učinkovitost.

Razlago Heatherja in Rapleyja dopolnjuje Paul Kennedy v knjigi The Rise and Fall of the Great Powers s konceptom imperialne prenapetosti. Ta nastopi, ko vojaške obveznosti velike sile rastejo hitreje od gospodarske in proizvodne osnove, ki jih financira. ZDA morajo danes odvračati Rusijo v Evropi, omejevati Kitajsko v vzhodni Aziji, zagotavljati prevlado Izraela in svojih arabskih zaveznic na Bližnjem vzhodu ter varovati globalne pomorske poti. Vsako posamezno breme je morda še obvladljivo, njihova kombinacija pa povečuje fiskalne stroške in razkriva omejitve ameriške industrijske baze. Poskus hkratnega zadrževanja Kitajske, Rusije in Irana jih obenem spodbuja k tesnejšemu strateškemu sodelovanju.

Joseph Tainter v knjigi The Collapse of Complex Societies propad razlaga z upadajočimi donosi družbene kompleksnosti. Imperiji na nove težave odgovarjajo z dodatno administracijo, predpisi, davki, varnostnimi strukturami in vojaškimi sistemi, toda stroški teh rešitev sčasoma rastejo hitreje od njihovih koristi. To je združljivo z zgodbo sodobnih ZDA: ohranjanje dolarja, sankcijskih režimov, tehnoloških blokad, dobavnih verig in vojaških zavezništev zahteva vedno kompleksnejši nadzorni sistem. Hkrati vsaka nova uporaba sankcij spodbuja prizadete države k oblikovanju alternativnih plačilnih kanalov, lokalnih valut in novih trgovskih povezav.

Peter Turchin temu dodaja vprašanje notranje kohezije oziroma asabije. Imperij ne propade samo zato, ker postanejo njegovi tekmeci močnejši, temveč zato, ker sam izgubi sposobnost kolektivnega delovanja. Naraščajoča neenakost, stagnacija dohodkov večine, hiperprodukcija elit in boj za politične položaje razgrajujejo legitimnost institucij. V ZDA se zunanja relativna izguba moči tako prepleta z notranjo polarizacijo, finančnim rentništvom, deindustrializacijo in konfliktom med elitnimi frakcijami. Zunanji tekmeci ne ustvarjajo teh slabosti, ampak jih izkoriščajo in povečujejo stroške njihovega odpravljanja.

Jared Diamond in avtorji zbornika How Worlds Collapse opozarjajo še na povezovanje različnih kriz. Propada navadno ne povzroči en sam šok, ampak sočasno delovanje gospodarskega nazadovanja, vojaških porazov, fiskalne krize, politične polarizacije, okoljskih pritiskov in institucionalne togosti. Skupne značilnosti propada imperijev so zato relativna izguba proizvodne in tehnološke prednosti, krepitev periferije, prevelike zunanje obveznosti, koncentracija bogastva, upad legitimnosti ter nepripravljenost elit, da bi novemu razmerju moči prilagodile cilje države. Zunanji tekmec običajno ne zruši zdravega imperija; uspešen postane, ko je imperialno središče že notranje razdeljeno in gospodarsko preobremenjeno.

Sedanji proces zatona ameriškega imperija je treba razumeti predvsem kot posledico spreminjanja svetovnega razmerja gospodarske in vojaške moči. Kitajska je postala industrijsko središče sveta in je razvila tehnološke, infrastrukturne ter finančne zmogljivosti, ki vse bolj zmanjšujejo njeno odvisnost od Zahoda. Rusija je kljub desetletjem zahodnega pritiska ohranila energetsko, surovinsko in vojaško avtonomijo, Iran pa je pokazal, da lahko regionalna sila z asimetričnimi sredstvi bistveno omeji ozziroma izniči ameriško projekcijo moči. V širšem okviru BRICS te države ne ustvarjajo klasičnega protiimperija, ampak multipolarno okolje, v katerem nobena sila več ne more sama določati pravil. To je za ameriški imperij odločilna sprememba: njegova moč je temeljila manj na neposredni okupaciji sveta kot na tem, da resnična alternativa ameriškemu sistemu ni obstajala.

Washington se na relativni upad odziva s strategijo zadrževanja – s carinami, sankcijami, tehnološkimi blokadami, vojaškimi zavezništvi in pritiskom na partnerske države. Toda prav ta strategija lahko proces pospeši, saj Kitajsko, Rusijo, Iran in velik del globalnega juga spodbuja k tesnejšemu sodelovanju ter gradnji alternativnih institucij. Zgodovinska lekcija ni, da je propad ZDA neizogiben, temveč da je dolgoročno nevzdržna njihova zahteva po ohranitvi unipolarnega položaja. ZDA bi lahko ostale ena najmočnejših držav sveta, če bi zmanjšale imperialne obveznosti, obnovile industrijsko osnovo in sprejele multipolarnost. Če pa bodo nadaljevale s poskušanjem z vojaško in finančno prisilo ohraniti hierarhijo, ki nima več ustrezne materialne podlage, bodo ponovile osrednjo napako preteklih imperijev: čedalje več sredstev bodo namenjale obrambi reda, ki ga niso več sposobne nadzorovati.