Matt Bruenig je danes v New York Timesu predstavil idejo, kako zmanjšati neenakost v ZDA. Ideja je zelo preprosta in pritisk se nam ne bi premaknil niti na tretji decimalki, če ne bi Bruenig predlagal praktično slovenskega koncepta državnega holdinga. Bruenigova ideja je, da ameriška vlada ustanovi državni sklad, ki bi kupoval delnice ameriških podjetij, pri čemer bi vsak državljan  dobil po eno (neprenosljivo) delnico in bil vsako leto upravičen do univerzalne temeljne dividende (UTD). Sklad bi postopoma postal največji lastniški sklad v državi in bi lahko izplačeval letne dividende vse tja do 8 tisoč dolarjev na državljana letno. Edina težava je, kako skladu zagotoviti sredstva za nakupe delnic. ZDA niso tako bogate z naravnimi viri kot Aljaska in Norveška, zato je treba zagotoviti druga sredstva.

Prvi način, ki diši po Sloveniji, je, da bi ameriška država vanj vložila obstoječe državno premoženje, kot so zemljišča, stavbe, deli infrastrukture, dodatna sredstva pa bi dobila prek davkov na nepremičnine, na finančne transakcije in na izplačane dividende ter prek nove vrste davka na dobiček. Pri slednjem bi morala podjetja obvezno vsako leto izdati nove obveznice in jih nameniti v ta sklad, prav tako pa v primeru pomembnih sprememb, kot so prva izdaja delnic, nakupi in prevzemi. Druga ideja je še kanček bolj radikalna, vendar pa ne zahteva dodatnih davkov. Le Fed bi spremenil svojo politiko izdajanja novega primarnega denarja. Danes ga izdaja tako, da odkupuje državne vrednostne papirje in korporativne obveznice, v bodoče pa bi Fed namesto obveznic odkupoval delnice podjetij.

Nadaljujte z branjem→

Iz Vmesnega poročila o javnem naročanju pri investiciji v blok 6 TE t.i. Hanžekove parlamentarne komisije sledi, kako so vsi vladni organi, pristojni za  izvedbo investicije v 6. blok TEŠ, zavestno in sistematično izigrali domačo zakonodajo in direktive EU, da bi lahko omogočili rop, kot ga v zgodovini Slovenije še ni bilo. Hanžekova komisija je ugotovila zelo preprost mehanizem pri tem, in sicer da je vlada TEŠ, ki je v 100% lasti HSE, ta pa v 100% lasti države, izločila iz seznama zavezancev za javna naročila. In to je omogočilo, da ni bilo transparentnosti in nadzora nad naročili gradbenih del in opreme pri gradnji TEŠ 6, pač pa so lahko igro vodili gospodje iz Velenja in Šoštanja. In ni šlo za nenamerno opustitev dolžnih dejanj, pač pa za naklep. Spodaj je povzetek glavnih ugotovitev Poročila.

Edini ali pa največji problem tega Vmesnega poročila, tudi če je bil ugotovljen naklep, je,  da gre za brezzobi tiger, ki nima neposrednih posledic za krivce za ta rop. Poročilo parlamentarne komisije pač lahko ugotavlja zgolj politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, ne pa tudi kazenske ali materialne odgovornosti. Indentificirane krivce – (če izpustimo Andreja Bajuka) Andreja Vizjaka, Janeza Janšo, Franceta Križaniča, Mateja Lahovnika in Boruta Pahorja – lahko na odgovornost pokličejo zgolj volilci. Da jim pač ne dajo svojega glasu.  Vendar pa volilcev ta odgovornost navedenih politikov za največji rop v zgodovini Slovenije očitno ne gane preveč.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika ne potrebuje komentarja. Razen morda, da je znižanje absolutne revščine v vzhodnoazijskih državah zasluga (1) zavestnih politik kontrolirane internacionalizacije njihovih gospodarstev (odprtost za tuje naložbe, najprej v posebnih ekonomskih conah, šele nato splošno, in prevladujoča izvozna usmerjenost), in (2) kontrolirano postopno odpiranje tujemu kapitalu in tuji konkurenci ter ignoriranje nasvetov IMF glede privatizacije, liberalizacije cen, (ne)uravnavanja deviznega tečaja itd.

Nadaljujte z branjem→

Lahko sicer sovražite globalizacijo in jo krivite za marsikaj, toda vključitev nerazvitih držav (predvsem Kitajske, Indije, ostalih azijskih držav ter držav Latinske Amerike) v svetovno trgovino ter preselitev industrijske proizvodnje iz Zahoda na Vzhod in Jug, je tem državam preko sproščenega dostopa na trge zahodnih držav omogočila hitri gospodarski razvoj. Ter seveda konvergenco (dohitevanje) z razvitimi državami. Spodnja slika vam kaže, da ne glede na to, kateri koncept globalne neenakosti vzamete (netehtan (1), tehtan (2) ali na podlagi anketnih podatkov o porabi gospodinjstev (3)), je svetovna neenakost najkasneje po letu 2005 začela upadati. Preprosto rečeno, nerazvite države zaradi hitrejše gospodarske rasti dohitevajo klub razvitih držav.

Slika 1: Globalna neenakost med državami (Gini)

Nadaljujte z branjem→

Mnogi ekstremni levičarji nasprotujejo gospodarski rasti, ker da je ta škodljiva za okolje (“rast ni vzdržna”) in ker da smo že dosegli stopnjo saturacije z dobrinami. Problem pa je, da pri tem niso mislili dlje od konce svojega nosu in niso premislili, kaj to dejansko pomeni. Branko Milanovic je ta teden v dveh komentarjih izvedel ta miselni eksperiment in ga ilustriral s podatki. Ničelna gospodarska rast pomeni, da se sedanja raven BDP zamrzne. Če prebivalstvo stagnira, to pomeni tudi zamrznjeno raven blaginje (BDP na prebivalca) na sedanji ravni. Toda ničelna gospodarska rast pomeni tudi, da sedmino svetovnega prebivalstva obsodite na življenje v revščini pod mejo revščine (1.9 dolarja na dan) oziroma četrtino prebivalstva pri meji revščine 2.5 dolarja na dan. Če bi upoštevali še, da v revnih državah število prebivalcev narašča, bi ničelna rast BDP pomenila pospešeno drsenje v še večjo revščino za četrtino svetovnega prebivalstva.

Nadaljujte z branjem→

• Key assumptions in the DOJ challenge to AT&T and Time Warner – Digitopoly
• The Eurozone’s Fiscal Version of the Impossible Trinity? – Brat Setser
• Austerity and mortality – Simon Wren-Lewis
• The illusion of “degrowth” in a poor and unequal world – Branko Milanovic
• The illusion of degrowth: Part II – Branko Milanovic
• Economic effects of natural disasters: New evidence from Japan – VoxEU
• There Is No Inflation Puzzle – Joseph Gagnon
• A comment on “The Long-term Decline in US Manufacturing” – Douglas Campbell
• The origins of the Industrial Revolution – VoxEU
• The rise and future of progressive redistribution – Peter Lindert
• ‘Metrics Monday: You Can’t Compare OLS with 2SLS – Marc Bellemare
• Where is the land of Opportunity? The Geography of Intergenerational Mobility in the United States – Chetty et al (QJE)
• Social mobility in the EU – Eurofund

Robert Skidelsky (zgodovinar in znan po trilogiji biografije Johna M. Keynesa) je odprl izjemno dobro vprašanje o tem, koliko imigracije je preveč. Namreč, v osnovi nam tako teorija trgovine kot ekonomska teorija pravita, da sta tako prosta trgovina kot popolna mobilnost ljudi optimalni za domače prebivalstvo. Toda empirična dejstvba zadnjih let kažejo, da te trditve veljajo zgolj v posebnih pogojih zmernih sprememb. Če namreč domače gospodarstvo šokirate z veliko dozo liberalizacije, bodo redistribucijski učinki prek izgube delovnih mest in zelo počasnega prilagajanja gospodarstva odnesli večino koristi, ki nastanejo zaradi nižjih cen in večje učinkovitosti zaradi specializacije. In ta izguba delovnih mest in posledična mizerija, kot kažejo zadnje študije (Autor, Dorn & Hanson), prek niza psiholoških in socioloških interakcij lahko pripelje do povečanega populizma. Podobno je pri imigraciji, v zmernih dozah je zelo koristna, če pa državo šokirate z velikim pritokom (kulturno, versko itd.) raznolikih priseljencev, bo to – ob strahu pred izgubo delovnih mest, prepočasni asimilaciji in integraciji ter anksioznosti zaradi prevelike raznolikosti – močno poškodovalo domače socialno tkivo in sprožilo pri domačem prebivalstvu odpor, ki se bo nato sprevrgel v populizem.

Gre za tipičen primer kvantitete, ki preraste v novo kvaliteto. Če zbanaliziram, nekaj kar je koristno v zmernih količinah, vas v velikih dozah ubije. In s tem seveda pridemo do liberalnega paradoksa, kjer liberalci v želji po čim več liberalizma in odprtosti s totalno realizacijo svoje želje dejansko ubijejo objekt svoje želje, torej koristi povečanega liberalizma.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem času pogosto beremo izjave in zapise, kako v naših bankah leži ogromno neizkoriščenih sredstev, predvsem vlog prebivalstva. Takšne ocene izhajajo iz dejstva, da banke za te depozite praktično ne plačujejo obresti, zaradi česar marsikdo hitro zaključi, da gre za nekak “mrtev kapital”. Seveda temu ni tako in banke vsa zbrana sredstva posojajo naprej ter iz razlike v obrestnih merah ustvarjajo kar solidne rezultate. Za posojena sredstva trenutno res zaslužijo v povprečju le okoli 3 odstotke na leto, a ker za vloge plačajo samo pol odstotka, jim ostaja še vedno enaka razlika kot pred leti (2,5 odstotne točke). Ker izgub zaradi slabih posojil skoraj nimajo več, ta razlika v obrestnih merah zadošča za kar solidne rezultate in lani so slovenske banke ustvarile 380 milijonov evrov celotnega dobička. To je kratek pogled na trenutni položaj, ki pa ga lahko analiziramo tudi nekaj podrobneje.

Nadaljujte z branjem→