Liberalni paradoks oziroma koliko imigracije je preveč

Robert Skidelsky (zgodovinar in znan po trilogiji biografije Johna M. Keynesa) je odprl izjemno dobro vprašanje o tem, koliko imigracije je preveč. Namreč, v osnovi nam tako teorija trgovine kot ekonomska teorija pravita, da sta tako prosta trgovina kot popolna mobilnost ljudi optimalni za domače prebivalstvo. Toda empirična dejstvba zadnjih let kažejo, da te trditve veljajo zgolj v posebnih pogojih zmernih sprememb. Če namreč domače gospodarstvo šokirate z veliko dozo liberalizacije, bodo redistribucijski učinki prek izgube delovnih mest in zelo počasnega prilagajanja gospodarstva odnesli večino koristi, ki nastanejo zaradi nižjih cen in večje učinkovitosti zaradi specializacije. In ta izguba delovnih mest in posledična mizerija, kot kažejo zadnje študije (Autor, Dorn & Hanson), prek niza psiholoških in socioloških interakcij lahko pripelje do povečanega populizma. Podobno je pri imigraciji, v zmernih dozah je zelo koristna, če pa državo šokirate z velikim pritokom (kulturno, versko itd.) raznolikih priseljencev, bo to – ob strahu pred izgubo delovnih mest, prepočasni asimilaciji in integraciji ter anksioznosti zaradi prevelike raznolikosti – močno poškodovalo domače socialno tkivo in sprožilo pri domačem prebivalstvu odpor, ki se bo nato sprevrgel v populizem.

Gre za tipičen primer kvantitete, ki preraste v novo kvaliteto. Če zbanaliziram, nekaj kar je koristno v zmernih količinah, vas v velikih dozah ubije. In s tem seveda pridemo do liberalnega paradoksa, kjer liberalci v želji po čim več liberalizma in odprtosti s totalno realizacijo svoje želje dejansko ubijejo objekt svoje želje, torej koristi povečanega liberalizma.

Nadaljujte z branjem

Koliko “mrtvega denarja” je v bilancah slovenskih bank?

Bine Kordež

V zadnjem času pogosto beremo izjave in zapise, kako v naših bankah leži ogromno neizkoriščenih sredstev, predvsem vlog prebivalstva. Takšne ocene izhajajo iz dejstva, da banke za te depozite praktično ne plačujejo obresti, zaradi česar marsikdo hitro zaključi, da gre za nekak “mrtev kapital”. Seveda temu ni tako in banke vsa zbrana sredstva posojajo naprej ter iz razlike v obrestnih merah ustvarjajo kar solidne rezultate. Za posojena sredstva trenutno res zaslužijo v povprečju le okoli 3 odstotke na leto, a ker za vloge plačajo samo pol odstotka, jim ostaja še vedno enaka razlika kot pred leti (2,5 odstotne točke). Ker izgub zaradi slabih posojil skoraj nimajo več, ta razlika v obrestnih merah zadošča za kar solidne rezultate in lani so slovenske banke ustvarile 380 milijonov evrov celotnega dobička. To je kratek pogled na trenutni položaj, ki pa ga lahko analiziramo tudi nekaj podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Zakaj plače (ne) sledijo rasti produktivnosti

Spodnja slika je postala ikonična za post-1970-ta leta v ZDA: po drugi svetovni vojni so povprečne realne plače zaposlenih v proizvodnji zvesto sledile rasti produktivnosti, nakar se je sredi 1970-ih ta povezava razbila, produktivnost je nadaljevala rast po enakem trendu, plače pa so ostale zalepljene na ravni iz leta 1973. Drugače rečeno, do sredine 1970-ih let so ameriški delavci enakopravno delili koristi od naraščajočega gospodarstva, zadnja štiri desetletja vse do Baracka Obame pa so veliko večino koristi od naraščajoče produktivnosti pobrali lastniki kapitala.

Zakaj?

Nadaljujte z branjem

Fahidioti ali sociopati?

Tudi jaz imam nekaj prijateljev in kolegov iz podobne zgodbe. Ki verjamejo v to, da lahko delovanje (in obnašanje) družbe in gospodarstva zapišeš v matematične formule. Najraje v statičnem modelu, sicer se “malce zakomplicira”. In če nečesa ni mogoče zapisati v matematične formule, je to itak irelevantno, ali pa nam (še) manjka sposobnosti za to. In ki so trdno prepričani, da bodo nove generacije mladih matematikov in fizikov, ki se bodo lotili ekonomije in financ, ter novi superzmogljivi računalniki lahko dovolj popolno opisovali svet. In s tem omogočili nam, da (ekonomsko in finančno) prihodnost napovedujemo in obvladujemo. Legitimno stališče sicer.

Moje stališče pa je vedno bilo, da gre za blodnje in fantazije tistih, ki so prešpricali humanistiko, od psihologije in sociologije do filozofije, in ki so v življenju prebirali le “tehnično” literaturo, leposlovja pa le toliko, kolikor so ga v osnovni šoli zahtevali za bralno značko. In da če bomo mi na ekonomski fakulteti vzgajali takšne fahidiote, bodo naredili še več škode, kot so je naredili matematiki in fiziki, ki so razvijali finančne modele in pisali algoritme za high-speed trading ali ki so razvijali makro DSGE modele. Da velikega “botra” Roberta Lucasa niti ne omenjam. Preprosto ne smemo dopustiti, da bi visoko inteligentni, vendar polovično izobraženi fahidioti brez socialnega čuta, ki živijo v abstrakciji realnega sveta in za katere je delovna sila zgolj črka L v enačbi produkcijske funkcije, postali naši socialni inženirji.

Ampak to je bilo še pred Trumpovo zmago in takrat še nisem pomislil, kakšno škodo lahko naredijo polizobraženi fahidioti, četudi nehote, kadar svoje ambicije in znanje uporabijo za oblikovanje digitalnih družbenih omrežij in kadar uporabijo znanje desettisočev podobno polizobraženih fahidiotov za pisanje algoritmov, ki sledijo in skrbno beležijo vsak naš klik in vsako črko, ki jo zapustimo na spletu. In ki to znanje o nas zapakirajo in prodajo nekomu, ki nas želi “nagovoriti”. Ko dobimo Facebook in Google etc. kot orožje za množično dezinformiranje … če le nekdo, ki ima interes, plača za to.

Nadaljujte z branjem

Zakaj se rast produktivnosti upočasnjuje?

Spodaj je nekaj popularnega branja o najbrž prvi največji uganki sodobne ekonomije (izostanek inflacije namreč ni neka uganka, saj to dobro pojasnjujejo standardni keynesianski makro modeli), in sicer, zakaj se kljub tehnološki revoluciji (IT), avtomatizaciji in robotizaciji proizvodnje ter selitvi delovno intenzivne proizvodnje proti Jugu ali Vzhodu, ker vse zmanjšuje obseg delovne sile v proizvodnji in bi načeloma moralo povečevati produktivnost dela, rast slednje kljub temu trendno upočasnjuje. Morda za začetek poglejte dobro prezentacijo OECD in zadnje podatke o trendih (prvi in drugi link), nato zadnji članek Roberta Gordona (tretji link) in tako naprej. Razlage pa segajo vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti. In odgovor še vedno ostaja velika uganka…

 

 

Weekend reading

 

%d bloggers like this: