Spodnja slika je postala ikonična za post-1970-ta leta v ZDA: po drugi svetovni vojni so povprečne realne plače zaposlenih v proizvodnji zvesto sledile rasti produktivnosti, nakar se je sredi 1970-ih ta povezava razbila, produktivnost je nadaljevala rast po enakem trendu, plače pa so ostale zalepljene na ravni iz leta 1973. Drugače rečeno, do sredine 1970-ih let so ameriški delavci enakopravno delili koristi od naraščajočega gospodarstva, zadnja štiri desetletja vse do Baracka Obame pa so veliko večino koristi od naraščajoče produktivnosti pobrali lastniki kapitala.

Zakaj?

Nadaljujte z branjem→

Tudi jaz imam nekaj prijateljev in kolegov iz podobne zgodbe. Ki verjamejo v to, da lahko delovanje (in obnašanje) družbe in gospodarstva zapišeš v matematične formule. Najraje v statičnem modelu, sicer se “malce zakomplicira”. In če nečesa ni mogoče zapisati v matematične formule, je to itak irelevantno, ali pa nam (še) manjka sposobnosti za to. In ki so trdno prepričani, da bodo nove generacije mladih matematikov in fizikov, ki se bodo lotili ekonomije in financ, ter novi superzmogljivi računalniki lahko dovolj popolno opisovali svet. In s tem omogočili nam, da (ekonomsko in finančno) prihodnost napovedujemo in obvladujemo. Legitimno stališče sicer.

Moje stališče pa je vedno bilo, da gre za blodnje in fantazije tistih, ki so prešpricali humanistiko, od psihologije in sociologije do filozofije, in ki so v življenju prebirali le “tehnično” literaturo, leposlovja pa le toliko, kolikor so ga v osnovni šoli zahtevali za bralno značko. In da če bomo mi na ekonomski fakulteti vzgajali takšne fahidiote, bodo naredili še več škode, kot so je naredili matematiki in fiziki, ki so razvijali finančne modele in pisali algoritme za high-speed trading ali ki so razvijali makro DSGE modele. Da velikega “botra” Roberta Lucasa niti ne omenjam. Preprosto ne smemo dopustiti, da bi visoko inteligentni, vendar polovično izobraženi fahidioti brez socialnega čuta, ki živijo v abstrakciji realnega sveta in za katere je delovna sila zgolj črka L v enačbi produkcijske funkcije, postali naši socialni inženirji.

Ampak to je bilo še pred Trumpovo zmago in takrat še nisem pomislil, kakšno škodo lahko naredijo polizobraženi fahidioti, četudi nehote, kadar svoje ambicije in znanje uporabijo za oblikovanje digitalnih družbenih omrežij in kadar uporabijo znanje desettisočev podobno polizobraženih fahidiotov za pisanje algoritmov, ki sledijo in skrbno beležijo vsak naš klik in vsako črko, ki jo zapustimo na spletu. In ki to znanje o nas zapakirajo in prodajo nekomu, ki nas želi “nagovoriti”. Ko dobimo Facebook in Google etc. kot orožje za množično dezinformiranje … če le nekdo, ki ima interes, plača za to.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je nekaj popularnega branja o najbrž prvi največji uganki sodobne ekonomije (izostanek inflacije namreč ni neka uganka, saj to dobro pojasnjujejo standardni keynesianski makro modeli), in sicer, zakaj se kljub tehnološki revoluciji (IT), avtomatizaciji in robotizaciji proizvodnje ter selitvi delovno intenzivne proizvodnje proti Jugu ali Vzhodu, ker vse zmanjšuje obseg delovne sile v proizvodnji in bi načeloma moralo povečevati produktivnost dela, rast slednje kljub temu trendno upočasnjuje. Morda za začetek poglejte dobro prezentacijo OECD in zadnje podatke o trendih (prvi in drugi link), nato zadnji članek Roberta Gordona (tretji link) in tako naprej. Razlage pa segajo vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti. In odgovor še vedno ostaja velika uganka…

• Productivity developments in Europe and the OECD – Zinni, OECD
• OECD Compendium of Productivity Indicators 2017
• Is US economic growth over? Faltering innovation confronts the six headwinds – Robert Gordon
• The turtle’s progress: Secular stagnation meets the headwinds – Robert Gordon
• Challenges to mismeasurement explanations for the US productivity slowdown – Chad Syverson
• Does the United States have a productivity slowdown or a measurement problem? – Byrne, Fernald & Reinsdorf?
• The productivity slowdown is even more puzzling than you think – Byrne & Sichel
• The productivity slowdown’s dirty secret: A growing performance gap – Andrews, Criscuolo & Gal
• Declining Dynamism, Allocative Efficiency, and the Productivity Slowdown – Decker et al
• The productivity slowdown and labour’s income share – Grossman et al, VoxEU

• A New Study of Economics as a Science Says It’s Still Dismal – Wired
• Did technology kill the truth? – Tom Wheeler
• The “cackling cartoon villain” defense of DSGE – Noah Smith
• Should We Reject the Natural Rate Hypothesis? – Olivier Blanchard
• Days of Greed and Desperation – Paul Krugman
• Making Sense of Chaos with the Windy-Boat – Roger E. A. Farmer
• Gender gaps among high-skilled professionals – Microeconomic Insights

Spodnja slika kaže spremembo deleža v dohodku, ki ga pobere zgornji 1% populacije z najvišjimi dohodki, v dobrih treh desetletjih po letu 1980. Kot lahko vidite, se je povsod sloj tistih z najvišjimi dohodki bolj ali manj dramatično “zredil”. Najbolj se je “zredil” v Rusiji in ZDA – na 20% celotnih dohodkov. Ostale države precej zaostajajo, saj ta delež ne preseže 14%. V skandinavskih državah kot tradicionalno najmanj neenakih družbah med razvitimi državami, pa je ta delež izpod 9%, na Danskem celo samo 6%. Bolj plastično rečeno, v ZDA 1% populacije domov odnese eno petino celotnega letnega dohodka države, na Danskem pa zgolj eno dvajsetino.

Nadaljujte z branjem→

Zadnja tri desetlja je bila neodvisnost centralnih bank (od vlade), sicer težko prigarana, svetinja. Do 1980-ih so bile centralne banke de facto samo en oddelek ministrstva za finance in vlade so v predvolilnih obljubah svoje centralne banke načeloma lahko uporabljale kot bankomate – te so natisnile  toliko svežega denarja, da je vlada lahko pokrila obljube, izražene v večjih ali manjših proračunskih deficitih. Ko so se centralne banke osamosvojile izpod neposredne vladne kontrole in začele zasledovati določena pravila za dosego cilja nizke inflacije (denimo 2% cilj), je slednja res drastično upadla glede na 1970-ta leta. Okej, bilo je še nekaj drugih pozitivnih dejavnikov, ki so k temu prispevali, ampak v grobem je zgodba o strogem, vendar uspešnem čuvarju vrednosti denarja in neodgovornem vladnem zapravljivcu nekako takšna.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V zadnjem času nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti preko sistema pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16%, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi Ministrstvo za delo v Beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi UMAR, ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih inštitucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo Evropske komisije z nazivom POP2013, ki sloni na Eurostatovih podatkih.

Toda ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s temno prihodnostjo zaradi “upokojenskega vraga”, ki se širi kot rak?

Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty je včeraj objavil zanimiv komentar o katalonski želji po neodvisnosti. Pravi, da je za to krivo preveč in ne premalo decentralizacije v Španiji. Namreč, španske regije imajo že sedaj pravico, da si dohodke iz naslova dohodnine delijo z zvezno oblastjo po principu 50 – 50. Denimo, zvezna vlada v najnižjem davčnem razredu aplicira davčno stopnjo 9.5%, v najvišjem (nad 60,000 €) pa stopnjo 22.5%. Posamezna regija lahko doda enake stopnje, tako da bi skupna davčna stopnja v najnižjem razredu znašala 19%, v najvišjem pa 45%. Ni pa nujno, da posamezna regija to naredi, pač pa lahko določi svoj lasten interval davčnih stopenj (do navedene zgornje meje) in s tem konkurira z drugimi regijami glede davčnih stopenj. Za razliko od tega denimo gre celoten prihodek od dohodnine v Nemčiji v zvezni proračun, zvezne dežele pa ne smejo uvajati dodatnih dohodninskih stopenj. V ZDA je dohodnina tudi prihodek zveznega proračuna, posamezne zvezne države pa lahko dodajo svoje lokalne dohodninske stopnje, vendar so te nizke (med 5% in 10%).

No, Piketty pravi, da je prav ta decentralizacija v Španiji problem, da je šla predaleč in da je kriva za željo po še več decentralizacije oziroma neodvisnosti. Po eni strani namreč ta delitev dohodnine po načelu 50 – 50 in različno izkoriščanje te ugodnosti s strani posameznih regij uvaja davčno konkurenco med regijami, saj lahko posamezne regije z dumpinškimi davčnimi stopnjami privabljajo bogate posameznike, da tja prenesejo svoj rezidenčni status. Po drugi strani pa prav to ruši občutek solidarnosti med regijami, saj bogatejše regije želijo še več davkov zase in zakaj ne bi namesto zgolj 50% od pobrane dohodnine pobrale vseh 100%, če se osamosvojijo?

Nadaljujte z branjem→

Vulgarnost pojavnosti, ki nas definira

Dani Rodrik ima podoben problem z neoliberalimom kot ga imam jaz. Že tam od leta 2004. Takrat so mene in kolege, ki smo se zavzemali za malce več trga in malce manj države, v nekaterih medijih (predvsem v Sobotni prilogi Dela in Mladini) psovali kot neoliberalce. Vendar pa mi niti tega izraza niti koncepta za njim nismo razumeli. Ker je bil v ekonomiji povsem neznan. Rodrik je šel nazaj v stare zapise pogledat, od kje se je pobral ta hudičev neoliberalizem. In res je našel tam leta 1982 en zapis Charlesa Petersa z naslovom “A Neo-Liberal’s Manifesto“. Vendar pa je bil ta neoliberalni manifest en povsem drugačen koncept, kot se ga danes predstavlja, in namesto Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je kot neoliberalne guruje za vzgled dajal povsem druge politike, katera imena danes več ne povedo prav veliko (Bill Bradley, Gary Hart in Paul Tsongas ???).

No, meni je koncept neoliberalizma kapnil šele tam leta 2007, ko sem bil gostujoči profesor na Wirtschaftsuniversitaet na Dunaju, ko sem v pisarni prijatelja Wilfrieda Altzingerja začel opažati knjige različnih sociologov in ekonomistov bolj levičarskega pedigreja. Takrat sem šele vzel na znanje, da ta osovraženi koncept neoliberalizma res obstaja. Kasneje, po izbruhu finančne krize v ZDA in EU, pa sem začel povezovati neoliberalizem z dvema ključnima značilnostima: finančno deregulacijo (finacializacijo) in globalizacijo. Oboje skupaj je z malce preveč naslonitve na čudežno moč trgov in njihovo samoregulativno moč vrglo zahodni ekonomski model s tečajev.

Nadaljujte z branjem→