Zakaj si ne želim, da se Evropa spremeni v koncentracijsko taborišče, v katerem so pazniki Nemci?

Thomas Piketty je včeraj objavil zanimiv komentar o katalonski želji po neodvisnosti. Pravi, da je za to krivo preveč in ne premalo decentralizacije v Španiji. Namreč, španske regije imajo že sedaj pravico, da si dohodke iz naslova dohodnine delijo z zvezno oblastjo po principu 50 – 50. Denimo, zvezna vlada v najnižjem davčnem razredu aplicira davčno stopnjo 9.5%, v najvišjem (nad 60,000 €) pa stopnjo 22.5%. Posamezna regija lahko doda enake stopnje, tako da bi skupna davčna stopnja v najnižjem razredu znašala 19%, v najvišjem pa 45%. Ni pa nujno, da posamezna regija to naredi, pač pa lahko določi svoj lasten interval davčnih stopenj (do navedene zgornje meje) in s tem konkurira z drugimi regijami glede davčnih stopenj. Za razliko od tega denimo gre celoten prihodek od dohodnine v Nemčiji v zvezni proračun, zvezne dežele pa ne smejo uvajati dodatnih dohodninskih stopenj. V ZDA je dohodnina tudi prihodek zveznega proračuna, posamezne zvezne države pa lahko dodajo svoje lokalne dohodninske stopnje, vendar so te nizke (med 5% in 10%).

No, Piketty pravi, da je prav ta decentralizacija v Španiji problem, da je šla predaleč in da je kriva za željo po še več decentralizacije oziroma neodvisnosti. Po eni strani namreč ta delitev dohodnine po načelu 50 – 50 in različno izkoriščanje te ugodnosti s strani posameznih regij uvaja davčno konkurenco med regijami, saj lahko posamezne regije z dumpinškimi davčnimi stopnjami privabljajo bogate posameznike, da tja prenesejo svoj rezidenčni status. Po drugi strani pa prav to ruši občutek solidarnosti med regijami, saj bogatejše regije želijo še več davkov zase in zakaj ne bi namesto zgolj 50% od pobrane dohodnine pobrale vseh 100%, če se osamosvojijo?

Piketty tukaj seveda izhaja iz francoske centralistične federalne tradicije, ki dopušča relativno malo samostojnosti regijam, sploh pa fiskalne. In njegov predlog za EU, če se želi izogniti separatizmom, gre v smeri, da je večjo solidarnost med članicami EU mogoče doseči z večjo davčno pravičnostjo. Torej da se davki plačujejo po enakih stopnjah v vseh članicah.

Europe also bears a great deal of responsibility in this crisis. Apart from the catastrophic management of the crisis in the Euro zone, in particular at the expense of Spain, for decades now Europe has been promoting a model of civilisation based on the idea that it is possible to have everything at the same time: integration in a large European and world market, without any real obligation for ensuring fiscal solidarity and the financing of the public good. In these circumstances, why not try one’s luck by making Catalonia a tax haven along the lines of Luxembourg? To be sure, there is a federal European budget but it is very small. Above all, it should logically be based on those who benefit most from economic integration, with a common European tax on corporate profits and the highest incomes, as is the case in the United States (one could also endeavour to do better, but we are far from this). It is only by ensuring that solidarity and fiscal justice are at long last central to its practices that Europe will successfully tackle separatisms.

Vir: Thomas Piketty, Le Mond

Za izkoreninitev davčnih oaz in za izboljšanje občutka o davčni pravičnosti je to seveda odličen predlog, ne pa nujno tudi za prihodnost Evrope. Kajti ta predlog je nato samo še korak od federalne ureditve EU in skupnega proračuna, kar je bila ves čas velika francoska želja. Ne pozabite, da je za skupno valuto evro ves čas navijala Francija in da je leta 1989 nemški kancler Helmut Kohl, kljub velikim zadržkom Nemčije do opustitve svoje marke, na to pristal zgolj zato, ker mu je v tipičnem političnem dogovoru francoski predsednik Francois Mitterand dal zeleno lučo za združitev obeh Nemčij. Fiskalna (in transferna) unija je po monetarni seveda ultimativni cilj Francije za nastanek Združenih držav Evrope.

Vendar pa po mojem mnenju tovrstna centralizacija ni korak v pravo smer, saj EU ni optimalno denarno področje. Če nas je pretekla globoka evrska kriza česa naučila, je to dejstvo, da je v času krize vsaka država po eni strani prepuščena sama sebi, da rešuje svoje težave, po drugi strani pa jo omejujejo skupna pravila glede ekonomskih politik (fiskalno pravilo), zaradi česar si država ne more pomagati, saj ne sme enostransko povečati izdatkov. Kadar takšno veliko geografsko regijo, kot je EU, zadene nek asimetričen eksterni šok (kriza, ki prizadene le eno ali nekaj držav), je skupne (centralizirane) ekonomske politike nemogoče prilagoditi tako, da bi bile bolj ugodne za državo, ki ima težave, brez da bi to neugodno vplivalo na ostale države. Zato na koncu nihče ni srečen v takšni uniji.

Teoretični izhod iz tega je meddržavna mobilnost delovne sile, torej da se presežna delovna sila iz prizadete države preseli v ostale, ki jih ni prizadela kriza. Vendar je to le teorija, ki v tudi v ZDA, kjer je mobilnost največja, ne deluje tako zelo dobro (sicer ne bi imeli tako dolgotrajnih težav v državah “rust belta”). V Evropi pa sploh ne, kjer so že migracije med regijami znotraj države zelo majhne, kaj šele med državami. Drugi izhod so transferji, denimo nadomestilo za brezposelnost in socialni transferji, ki lahko pomagajo prizadeti državi in zmanjšajo pritisk na njen proračun. Toda tukaj gre zgolj za lajšanje bolečin, ne omogoča pa ozdravitve, saj država v taki federalni ureditvi ne more unilateralno preusmeriti sredstev za spodbujanje rasti in v ta namen uporabiti zvišane davčne stopnje.

Federalna ureditev sicer rešuje nekatere probleme, ne omogoča pa večje fleksibilnosti. Običajno posamezna manjša država lažje naslovi svoje specifične težave s specifičnimi ekonomskimi in socialnimi ukrepi, kot pa je to mogoče narediti iz oddaljenega centra, ki mora paziti na stabilnost celotne grupacije. Prav zaradi tega se je Slovenija osamosvojila od nekdanje zvezne države Jugoslavije. In tukaj bom postavil še eno drzno, že kar heretično vprašanje: mar ne bi Prekmurje hitreje rešilo svojih specifičnih ekonomskih in socialnih težav, če bi bilo bolj samostojno, kot pa jih je uspelo reševati v okviru centralizirane “zvezne države” Slovenije?

Najbrž sem precej pristran s to našo slovensko osamosvojitveno zgodbo ter s predmeti, ki jih pučujem na fakulteti, vendar se mi večja centralizacija v Evropi po francoskem zgledu ne zdi dobra ideja. Še najmanj pa si želim, da bi v slabo dizajnirani uniji (kar nedvomno bo še dolgo časa, preden se rešijo vse poporodne napake), bili policaji oziroma pazniki Nemci, kot se je to dogajalo v zadnjih desetih letih. Bom še bolj grob, niti slučajno si ne želim, da se Evropa spremeni v koncentracijsko taborišče, v katerem so pazniki Nemci. Natanko v to smer se je namreč zapeljala ta naša skupna zgodba v zadnjem desetletju, ko “v centrali” najprej niso pustili Grčiji, da bankrotira, nato V. Britaniji, da se dostojno poslovi iz EU in zdaj še Kataloniji, da postane samostojna enakopravna članica EU.

One response

  1. Pa smo spet pri priljubljeni debati, to je kaj je bolje, več ali manj Evrope.
    Piketty odpira zanimivo tezo, da je za željo po neodvisnosi Katalonije v bistvu želja po večjem deležu davkov za Katalonce in manj za centralno vlado v Madridu. V zgodovini so res davki povzročali velike politične premike, samo spomnimo se nastanka ZDA, tudi tam je bil osnovni vzrok upora (pre)visoke davščine, ki so jih pobirali Angleži. Podobno je bilo v primeru Jugoslavije – osamosvojitev Slovenije je bila predvsem upor proti preveč pogoltnem Beogradu. In verjetno bodo tudi za bodočo EU preizkusni kamen davščine. Tako kot manj razvite države v EU (kamor spadamo tudi mi) pričakujejo od članstva denarne koristi – torej prerazporejene davke, se bogatejši, predvsem Nemci, branijo kakršnihkoli večjih skupnih obveznosti. Vendar se to ne izide. Mislim, da ima Piketty prav, ko pravi, da je bila evropska ideja, da lahko imamo prost dostop do evropskih in svetovnih trgov brez nekih pravih skupnih obveznosti oziroma odgovornosti, kamor spadajo predvsem skupni davki, zgrešena. Ker države, članice EU niso hotele sprejeti (najprej, ironija, Francozi na referendumu) te večje skupne odgovornosti, je bilo menedžiranje krize po letu 2008 prepuščeno improvizaciji, predvsem pa kapitalu, kar je povzročilo veliko krivic, kot v primeru Grčije, predvsem pa ekonomsko krizo, kar diagram v Pikettyjevem članku lepo ponazarja.
    In smo spet na začetku – če hočemo imeti dobre strani skupnega življenja v EU, kot je skupni trg, zaščito pred teroristi, neko skupno civilizacijsko vrednoto/okolje, predvsem pa ekonomske koristi, moramo za to nekaj žrtvovati, tudi v obliki davkov. Ti so bili od nekdaj centralno vprašanje ekonomskih in političnih povezav in bodo tudi v EU. Piketty lepo opozarja na pomen skupne davčne politike – drugače se bomo v EU vsi spremenili v davčne oaze in se tako kot Katalonija, osamosvajali od Bruslja, ob tem pa bomo politiko medsebojnih odnosov prepustili grobi sili kapitala. To pa bo razneslo EU.
    Menim, da bo sposobnost dogovora med velikimi članicami, zaenkrat med Francijo in Nemčijo, koliko bo skupnih zadev na nivoju EU, vključno z davki, ključna za obstoj EU. Osnovni kriterij za odločevanje, tudi naše, naj bi bilo to, kaj bo imel navadni državljan od tega, ne pa kaj bodo od tega imele lokalne politične elite (ki jih lokalni davki in na tem temelječa oblast vsekakor mikajo).
    Navadnega državljana ne bo zanimalo, kolikšen delež davščin, ki jih plačuje, bo šlo v Ljubljano in koliko v Bruselj. Zanimalo ga bo, koliko mu bo ostalo v žepu in če bo tega premalo, bo najprej nehal volit lokalne politike, ki so ga razočarali, nato bo želel iti drugam, kjer bo dobil večjo plačo, na primer v Nemčijo ali Avstrijo (kar se pri nas vedno bolj dogaja). Proti temu pa se lokalna politika lahko bori tako, da se ukvarja predvsem z razvojem, ki pospešuje gospodarsko rast in blaginjo državljanov, ne pa da se tako ali drugače zapira za meje, politične in ekonomske.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: