Strašenje s temno prihodnostjo: Bomo še imeli za pokojnine?

Drago Babič

V zadnjem času nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti preko sistema pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16%, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi Ministrstvo za delo v Beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi UMAR, ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih inštitucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo Evropske komisije z nazivom POP2013, ki sloni na Eurostatovih podatkih.

Toda ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s temno prihodnostjo zaradi “upokojenskega vraga”, ki se širi kot rak?

V Eurostatovih demografskih projekcijah je predvidenih več različnih scenarijev, to je osnovni, nato tisti z nižjo rodnostjo, nato z nižjo umrljivostjo, dodatno sta prikazana scenarija z upoštevanjem večjih ali manjših migracij. UMAR oziroma POP2013, upošteva srednjo in slabšo varianto glede rodnosti ob zmerni migraciji, ne pa najbolj realne možnosti, to je povprečne rodnosti ob večji migraciji. Namreč, ob starajoči Evropi, ki pa bo verjetno zadržala gospodarsko dinamiko, bo potrebna delovna sila prišla od drugod. Slovenija ima še posebno ugoden položaj zaradi povezav z državami bivše Jugoslavije, s katerimi smo si precej bližji kot na primer Italijani in Francozi z Afričani ali Nemci s Turki in Sirci. Po tem scenariju bo prebivalstvo Slovenije ob večji imigraciji raslo od sedanjih 2.065.000 na 2.113.000 leta 2045 in počasi upadlo na 2.092.000 leta 2060. Po povprečnih variantah, ki jih uporablja UMAR, naj bi znašalo število prebivalcev leta 2040 2.066.000 in leta 2060 2.000.000. Razliko, med 42.000 do 92.000 ljudi, predstavljajo ravno migranti.

Za boljšo predstavo si oglejmo, koliko tujih državljanov živi v določenih državah Evrope: v Nemčiji 11,8%, Avstriji 16,8%, v Švici celo 24,6%. Pri nas je ta delež sedaj 5,2% in naj bi narasel do 2045 na 7,8%. Bo pa potrebno sistematično skrbeti, da se migranti uspešno vključijo v našo družbo. Kako to zagotavljati, je posebna zgodba, ki pa je obenem dobra priložnost. Samo spomnimo se naše košarkarske reprezentance, ki je pravkar postala prvak Evrope, v njej je več kot polovica otrok priseljencev. Poleg tega se v Sloveniji v zadnjem obdobju povečuje rodnost, tako da se že enajst let rodi več otrok, kot umre prebivalcev in ta trend se bo ob uspešni gospodarski rasti še krepil. Obenem bo potrebno voditi aktivne politike zaposlovanja starejših, ki pri nas predstavljajo večino dolgotrajno brezposelnih in predstavljajo glavno rezervo delovne sile.

Glede na jesenske napovedi Evropske Komisije bo konjuktura v Evropi trajala še dve do tri leta, tako bo rast BDP od 2,4% letos do 2% leta 2019, v Sloveniji pa skoraj dvakrat višja – od 4,7% do 3,3%. Nezaposlenost naj bi pri nas padala od 6,8% letos do 5,2% leta 2019. Naš UMAR v jesenski napovedi predvideva podobno rast BDP, od 4,4% letos do 3,2% leta 2019 in podoben padec nezaposlenosti – od 6,8% letos do 5,8% leta 2019. Po podatkih statistike (SURS) imamo v polletju po anketah o delovni sili trenutno še 66.000 nezaposlenih ob 955.000 delovno aktivnih, tako da lahko predpostavljamo, da se bo do leta 2020 število delovno aktivnih povečalo na 1 mio prebivalcev. Kljub padanju števila delovno sposobnih naj bi se tako število tudi s pomočjo imigrantov ohranjalo še do leta 2040, ko bo začelo postopoma padati. Starostna meja upokojevanja se bo s podaljševanjem življenja poviševala, skladno s principom, da naj bi delali približno polovico življenja. Najvažneje pa je, da z ustrezno razvojno politiko zagotavljamo tako rast produktivnosti in posledično BDP, da bo imelo tako število delovno aktivnih zagotovljeno delo.

Tabela 1: Demografska gibanja do 2060

Babic-1

V nadaljevanju želim preveriti, ali taka demografska gibanja ob določenih predpostavkah gospodarske rasti omogočajo preživetje bodočim upokojencem. Zavedamo se sicer, da je tako napovedovanje ekonomske bodočnosti za obdobje 40 let zelo špekulativno, vendar nič manj od strašenja navedenih eminentnih inštitucij, da nam čez 40 let grozi sesutje sistema.

V naslednji tabeli navajam finančne izračune o tem, koliko sredstev rabimo za zagotavljanje pokojnin ob podobnih pogojih, kot veljajo sedaj, koliko denarja lahko zberemo s sedaj veljavnim sistemom prispevkov ter koliko moramo še dodajati iz drugih virov.

Začetni podatki v letu 2020 izhajajo iz UMAR-jevih napovedi (Jesenska napoved gospodarskih gibanj 2017). Od takrat je predpostavljena realna rast BDP v višini 2% do leta 2030, po tem letu bi znašala rast 2,5%, po letu 2040 zaradi padca števila delovno aktivnih nekoliko pade. Rast je v celoti osnovana na rasti produktivnosti, ki jo naj bi zagotovila tudi realizacija Strategije razvoja Slovenije vključno s tehnološkim prebojem, ki se pripravlja v sodelovanju s SAZU. Navedeni so podatki po stalnih cenah iz začetka leta 2017, pokojnine se revalorizirajo z rastjo plač. V letu 2020 so predvideni večji stroški, kot izhaja iz osnovnega preračuna, ker bo do takrat še precej mlajših prejemnikov pokojnin po starem zakonu in drugih izjemah. V letu 2030 je upoštevan samo preračun po novi zakonodaji.

Tabela 2: Vzdržnost pokojninske blagajne do 2060

Babic-2

Ob zbiranju podatkov o zbranih oziroma izračunanih podatkih o prispevkih za ZPIZ smo zasledili, da obstaja velika razlika med podatki SURS o znesku bruto plač, ki so osnova za prispevke in na njihovi podlagi izračunanimi prispevki, ter med dejansko vplačanimi, o katerih poroča ZPIZ. V letu 2016 je bilo tako zbrano za 516,7 mio eur (14%) manj prispevkov, kot bi jih moralo biti glede na maso bruto plač. Tudi v prejšnjih letih je ta razkorak primerljivo velik. Razlika, kakor izgleda, nastaja zaradi ne obračunanih ali celo neplačanih prispevkov. Ministrstvo za finance in Ministrstvo za delo bi morali prej poslati na delo inšpekcije in s pomočjo FURS prispevke izterjati, preden nas strašijo z Belo knjigo. Če pa že obstajajo izjeme pri plačevanju prispevkov, bi jih morali ukiniti (razen oprostitev za invalide).

V zgornjem izračunu so upoštevani podatki na podlagi bruto plač in obstoječe prispevne stopnje. K starostnim pokojninam pa je dodano še 25% za ostale stroške ZPIZ. To so pokojnine, ki se izplačujejo mlajšim (vdovske, družinske, starševske), nadalje stroški invalidskega varstva (poleg starostnih pokojnin invalidov), stroški socialnega varstva in stroški zdravstvenega varstva upokojencev.

Iz preračunov sledi, da po začetnem primanjkljaju, ki se izniči po letu 2025, nastopi primanjkljaj pokojninske blagajne šele po letu 2034. Pokrivanje takega zmernega primanjkljaja lahko še naprej zlahka zagotavlja proračun, vendar bi bilo primerno, da se najdejo sistemski viri, kajti po letu 2050 začne primanjkljaj občutno rasti. Možnosti je več:

  • prva je, da se oblikuje Demografski rezervni sklad iz vsega državnega gospodarskega premoženja. V razmerah, ko bomo že v naslednjem letu imeli presežek proračuna in ko se dobički državnih družb napihujejo prek 6% letno, bi bilo to premoženje prodajati (pod ceno) nespametno. Raje ga zadržimo zase in ga plemenitimo. To premoženje naj bi znašalo leta 2020 12 milijard evrov in naj bi prinašalo 5% realnega dobička vsako leto (po srednji oceni naše vlade). Že samo z delom dobička bi DRS lahko pokrival primanjkljaj pokojninske blagajne, ki se pojavlja sedaj in ponovno začne nastajati po letu 2035.
  • druga je, da se po letu 2040 najdejo dodatni viri za pokojnine, kot so povečanje prispevkov delodajalcev postopoma za od 1 do 2% od bruto plač in uvedba plačevanja prispevkov za pokojnine od vseh dohodkov prebivalstva, tudi kapitalskih. Sedaj se od takih dohodkov plačuje dohodnina v višini 25%, primerneje bi bilo, da se ta znesek podeli na tri deleže in sicer za pokojnine, zdravstvo in dohodnino.

Torej imamo na razpolago več virov za pokrivanje primanjkljajev pokojninske blagajne. S pametnim kombiniranjem vseh virov lahko brez odrekanj davkoplačevalcev in upokojencev dosežemo končni cilj, to je zagotoviti dovolj sredstev za dostojno preživetje starejše generacije. Sredstev je dovolj tudi za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe starejših, za kar naj bi po predlogu ministrice Kolarjeve že sedaj uvedli dodaten prispevek in za kar ni potrebe. Samo zagotoviti moramo, da se vsi predpisani prispevki za pokojninsko in invalidsko varstvo ter zdravstvo brez izjem redno plačujejo.

Iz vsega navedenega sledi, da ob danih predpostavkah dolgoročne realne rasti produktivnosti in BDP v višini 2% oziroma 2,5% in upoštevaje Eurostatova demografska predvidevanja s povečano migracijo ter ukrepih za lažje zaposlovanje starejših ljudi in imigrantov, uspemo ob manjši pomoči dodatnega financiranja po letu 2035 zagotavljati pokrivanje stroškov upokojencev, vključno z dolgotrajno oskrbo, v naslednjih 40 letih. Torej so strašenja eminentnih inštitucij, kot so Evropska komisija, IMF, OECD in naših Ministrstva za delo in UMARja, ki samo ponavljajo zgrešene trditve omenjenih, da se bo pokojninski sistem sesul in da moramo takoj ukrepati z zaostritvijo pogojev upokojevanja in ostalimi restriktivnimi ukrepi, neutemeljena. Še več, vidimo, da imamo še prostora, da se pokojnine bolj približajo povprečnim plačam z revalorizacijo, ki v zadnjih letih ni bila izvajana v predpisani višini. Sosednji Avstrija in Italija ob višjem BDP namenjata za pokojnine celo 15% oziroma 16,5% BDP, mi smo daleč pod temi številkami.

Ob vsem tem si človek ne more misliti drugega kot to, da je vsem tem uglednim inštitucijam z našimi ministrstvi vred, bolj do tega, da bo zanesljivo in dobičkonosno poskrbljeno za tuje naložbe in kredite, dane Sloveniji, kot za blagostanje njenih državljanov. Že videno pri bančni sanaciji.

Najmanj, kar moramo storiti je, da se odpovemo svetovalcem iz EK, IMF in OECD in namesto tega sami, to je Ministrstvo za delo in UMAR ob pomoči domače stroke, na podlagi Eurostatovih demografskih podatkov z upoštevanjem večjega deleža migracij ter upoštevaje Strategijo razvoja Slovenije, ki naj bi zagotovila povečano rast produktivnosti, ponovno izračunamo podlage za Strategijo dolgožive družbe in Belo knjigo.

%d bloggers like this: