Anna Rotkirch v članku v Population Europe o »recesiji partnerstev« opozarja, da mladi Evropejci danes bistveno redkeje vstopajo v stabilne in dolgotrajne partnerske odnose kot prejšnje generacije. Samskost narašča: vedno več mladih živi samih ali brez romantičnega partnerja, hkrati pa so partnerske zveze bolj krhke in manj trajne. Tudi tam, kjer pari začnejo živeti skupaj, kot na severu Evrope, se redkeje odločajo za poroko ali otroke. Ta trend spremljajo tudi drugi znaki sprememb v intimnem življenju, kot so manj spolnih odnosov in manj dolgoročnih zvez, kar kaže na globlji premik v načinu, kako mladi oblikujejo odnose.

Ta pojav ni omejen na Evropo, temveč je del širšega globalnega trenda, ki zajema tudi Vzhodno Azijo in Latinsko Ameriko. Ključno sporočilo je, da ne gre zgolj za upad rodnosti, ampak za širšo družbeno transformacijo: vse več ljudi ostaja samskih ali v nestabilnih odnosih. Kot poudarjajo analize v Financial Timesu, je porast samskosti morda celo bolj temeljna sprememba kot upad rojstev, saj preoblikuje samo strukturo družbe in način organizacije vsakdanjega življenja.

Prva očitna posledica tega trenda je drastičen padec rodnosti. Evropska unija je z zelo nizko stopnjo rodnosti vstopila v obdobje t. i. »ultra-nizke plodnosti«. V številnih državah, kot je Finska, velik delež ljudi ostaja brez otrok ne zato, ker si jih ne bi želeli, ampak ker ne najdejo primernega partnerja. To pomeni, da je vprašanje partnerstva neposredno povezano z demografskimi izzivi Evrope in da problem ni zgolj ekonomski ali kulturni, ampak tudi strukturno povezan z oblikovanjem odnosov.

Druga, pogosto spregledana posledica pa je vpliv na dobrobit posameznikov. Čeprav nekateri ljudje uspešno živijo sami, raziskave dosledno kažejo, da je življenje v partnerski zvezi za večino povezano z višjo stopnjo sreče, boljšim zdravjem in večjo življenjsko stabilnostjo. To še posebej velja za moške in za starejše generacije. Dolgotrajni stabilni odnosi, kot je zakon, so povezani z boljšim fizičnim in psihičnim zdravjem, pri čemer je ključni dejavnik kakovost odnosa, ne le njegov formalni obstoj.

Pomemben vidik, ki ga izpostavlja Rothova, je neenakomerna porazdelitev partnerstva v družbi. Partnerstvo postaja nekakšen »vir«, ki ni dostopen vsem enako. Ljudje z višjo izobrazbo, stabilno zaposlitvijo in lastništvom nepremičnin imajo bistveno večjo verjetnost, da bodo v partnerskih odnosih, medtem ko so manj privilegirane skupine pogosteje samske. Podatki iz Finske kažejo, da so manj izobraženi moški skoraj dvakrat pogosteje brez partnerja kot visoko izobraženi. To pomeni, da »relationship recession« poglablja socialne neenakosti, saj združuje ekonomsko in čustveno prikrajšanost.

Potreben je premislek glede politik spodbujanja rodnosti. Tradicionalne družinske politike niso več dovolj; potrebne so tudi politike, ki podpirajo samo oblikovanje partnerstev. Politike bi morale resno obravnavati ne le ekonomijo, pač pa tudi vprašanja odnosov, bližine in človeške povezanosti. Zlasti je potrebna večja pozornost digitalnemu okolju, ki danes odločilno oblikuje način življenja, razmišljanja, čustvovanja in ravnanja mladih. Med ekonomskimi ukrepi pa je na prvem mestu zagotavljanje dostopnih stanovanj za mlade pare, saj stabilno skupno bivanje spodbuja trajnost odnosov. Iz trajnosti odnosov se razvije družinska zveza. Iz nje pa rojevanje otrok.