Pojem »recesije partnerstev« je postal zelo popularen na področju demografije. V zadnjem času ga je močno populariziral John Burn-Murdoch v Financial Timesu januarja 2025 (takrat sem ga povzel tukaj na blogu), nato pa so ga prevzeli The Economist, Population Europe in različni demografi. Anna Rotkirch ga uporablja kot analitični okvir za Evropo: mladi vse redkeje vstopajo v trajne, zavezujoče partnerske odnose, redkeje živijo skupaj, se poročajo ali imajo otroke (Burn-Murdoch, 2025).

Pomen izraza je širši od »manj porok«. Označuje upad partnerskega povezovanja kot življenjskega vzorca: več samskosti, manj skupnega bivanja, manj stabilnih zvez, manj zmenkov, manj zgodnjih romantičnih izkušenj in več odlašanja z družino. Zato je pojem povezan tako z rodnostjo kot z dobrobitjo, osamljenostjo, socialno neenakostjo in duševnim zdravjem. Rotkirch posebej poudarja, da partnerstvo ostaja močan napovednik dobrobiti, zlasti pri moških in v starejših letih (Rotkirch, 2025).

Razmah recesije partnerstev potrjujejo številne študije in podatkovni viri: Pew Research Center kaže, da je delež Američanov, starih 25–54 let, brez zakonca ali partnerja v gospodinjstvu zrasel z 29 % leta 1990 na 38 % leta 2019; pri moških celo na 39 % (Pew Research Center, 2021). Van den Berg in Verbakel v evropski študiji ugotavljata, da je samskost po odhodu od doma vse pogostejša, posebej med ženskami, ob velikih razlikah med državami (Van den Berg & Verbakel, 2021).

Drugi sklop empiričnih potrditev tega fenomena prihaja iz študij o spremenjenih oblikah partnerstva. Strohm, Seltzer, Cochran in Mays so pokazali, da so razmerja »living apart together« (LAT) pomembna kategorija: približno tretjina odraslih v ZDA, ki niso poročeni ali v kohabitaciji, je v LAT razmerju, kar pomeni, da bi jih klasične statistike zmotno štele kot samske (Strohm et al., 2009). To podpira tezo, da mladi pogosto ne zavračajo intimnosti, ampak tradicionalni model skupnega gospodinjstva.

Tretji sklop empiričnih potrditev se nanaša na »recesijo zmenkov« (dating recession). Institute for Family Studies poroča, da veliko mladih želi resne odnose, vendar jih večina ne hodi aktivno na zmenke; kot ovire navajajo denar, nizko samozavest, slabe izkušnje in šibke zmenkarske veščine (Institute for Family Studies, 2023). The Survey Center on American Life dodaja, da 44 % moških generacije Z poroča, da v najstniških letih niso imeli nobene partnerske izkušnje, kar kaže na upad romantične socializacije (Survey Center on American Life, 2023).

Četrti sklop pa kaže spremembo vrednot. Pew Research Center ugotavlja, da je leta 2023 le še 67 % ameriških dijakov zadnjega letnika pričakovalo, da se bodo nekoč poročili, v primerjavi z 80 % leta 1993 (Pew Research Center, 2025). Nemška kohortna študija Avilés idr. ugotavlja, da so današnji adolescenti pogosteje samski in bolj zadovoljni s samskostjo kot primerljive kohorte desetletje prej (Avilés et al., 2024).

Recesija partnerstev ni nujno kriza ljubezni, ampak kriza oziroma preobrazba klasičnega partnerskega modela. Mladi niso nujno proti odnosom; pogosteje so ekonomsko omejeni, socialno manj izurjeni, bolj selektivni, želijo več avtonomije in so manj pripravljeni na prilagajanja ter manj pripravljeni sprejeti tradicionalni paket: skupno stanovanje, poroka, otroci in trajna institucionalna zaveza.

Toda kljub različnim razlogom za povečano samskost je posledica enotna – manj rojstev. Rojstva so posledica pripravljensti živeti v trajni zvezi. Rojstva so posledica želje imeti družino in živeti z njo.