O pomanjkljivostih uporabe indikatorja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) za tekoče diagnosticiranje je objavljenih nekaj člankov, ki so pomanjkljivosti dokumentirali, tako na ameriškem gospodarstvu (na primer A. Orphanides in S. van Norden, 1999) kot na gospodarstvu EU, tako za obdobje pred krizo (na primer M. Marcellino in A. Musso, 2009) kot za obdobje po krizi (na primer R. Brooks in G. Basile, 2019).

Osnovno sporočilo profesorja Mastena in njegovega sodelavca je, da z metodo računanja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) ni nič narobe in da so neustrezne ocene posledica slabih napovedi, ki se uporabljajo pri računanju potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli). Svojo trditev sta dokumentirala s primerjavo proizvodne vrzeli, izračunane z napovedmi BDP, ki jih je evropska komisija pripravila leta 2007, in proizvodne vrzeli, izračunane z dejanskimi vrednostmi BDP.

Nadaljujte z branjem→

The American physicist Richard Feynman is often quoted as saying: ‘You can recognise truth by its beauty and simplicity.’ The phrase appears in the work of the American science writer K C Cole – in her Sympathetic Vibrations: Reflections on Physics as a Way of Life (1985) – although I could not find other records of Feynman writing or saying it. We do know, however, that Feynman had great respect for the English physicist Paul Dirac, who believed that theories in physics should be both simple and beautiful.

Feynman was unquestionably one of the outstanding physicists of the 20th century. To his contributions to the Manhattan Project and the solution of the mystery surrounding the explosion of the Space Shuttle Challenger in 1986, add a Nobel Prize in 1965 shared with Julian Schwinger and Shin’ichirō Tomonaga ‘for their fundamental work in quantum electrodynamics, with deep-ploughing consequences for the physics of elementary particles’. And he played the bongos too!

Nadaljujte z branjem→

• The case for an active fiscal policy – Angel Ubide
• Trade wars in the global value chain era – Emily Blanchard
• Notes on Excessive Wealth Disorder – Paul Krugman
• The recrudescence of zero-sum thinking – Stumbling and Mumbling
• Three observations about current monetary policy – Jared Bernstein
• Will Libra Destroy Cryptocurrenciees Or Vice Versa? – EconoSpeak
• Libra: not a currency board and (maybe) not a stable currency ~ Antonio Fatas
• Market power and the Laffer curve – Microeconomic Insights

Zaradi zanimivosti in odlične faktualne podkrepljenosti argumentov spodaj navajam glavne poudarke iz odziva Tadeja Kotnika na komentar urednice Financ o ovadbi nekdanjega vodstva Banke Slovenije v zvezi z ukrepi za dokapitalizacijo bank. Njena centralna teza se nahaja v vprašanju: »ali je delovanje v korist davkoplačevalcev sploh lahko nezakonito?«. Ta teza je seveda v nasprotju z ekonomsko logiko (o tem kasneje), predvsem pa že v temelju ruši pravno državo in intelektualno spada na raven ex post argumentacije izvensodnih povojnih pobojev, ki so bili (bojda) tudi v korist strateških interesov nove države in njenih državljanov.

Tadej Kotnik

Razprave, kakšni naj bi bili prikriti motivi NPU za preiskovanje zlorabe položaja vodilnih v Banki Slovenije pri dokapitalizaciji NLB decembra 2013, so brezpredmetne. Bistveno je dvoje: prvič, ali je moral biti pregled kakovosti sredstev (AQR) skladen z mednarodnimi standardi poročanja in ocenjevanja; in drugič, ali je bil izveden mimo teh standardov. Prvo je bilo jasno in izrecno določeno v vseh takrat relevantnih slovenskih in evropskih pravnih aktih, o drugem pa ovadba NPU razčlenjuje na več deset straneh in s pričanji več pooblaščenih strokovnjakov, seveda pa bodo imela končno besedo sodišča.

Odgovorna urednica Financ Simona Toplak (v nadaljevanju: urednica) me je v tekstu z naslovom »Zakaj centralni bančniki zaradi sanacije ne bi smeli biti zaprti in kaj je zelo narobe«, objavljenem 21. junija 2019 na portalu Financ in 24. junija 2019 v tiskani izdaji Financ, izpostavila poimensko, po moji oceni ne povsem korektno in to kar dvakrat. Če me ne bi, se ne bi odzval, saj je prispevkov, ki se o bančnih razlastitvah izrekajo »filozofsko« – brez opiranja na relevantne številke in pravne akte – preveč.

Nadaljujte z branjem→

Koliko je nacionalizem, ki ga gledamo v Evropi, posledica zgrešenih politično-ekonomskih odločitev v času krize? Ker najbrž pri vzponu populizmov in suverenizmov ne gre samo na problematiko priseljevanja. Je bil izvirni greh, ki je razdrl evropsko solidarnost, upravljanje s finančno krizo?

Za razumevanje tega je treba iti nazaj v zgodovino. Če gledamo zgodovinsko, dvesto let nazaj, so se razni nacionalizmi, pomladi narodov in revolucije vedno dogajali po velikih ekonomskih krizah. Ko so ljudje nezadovoljni in lačni, začnejo iskati lažne mesije, ki jim obljubjajo spremembo, tako kot je bilo pri Trumpu. Obrnejo se pač k tistim, ki to ponujajo in taka obdobja običajno naplavijo najslabše vrste politikov. Ti jahajo na nezadovoljstvu, ga izkoristijo za svojo, običajno nacionalno, nacionalistično agendo. Zadnji tak primer je bil Hitler.

Evropa je bila umetno skreirana predvsem kot zveza treh najmočnejših držav: zaradi preprečitve nadaljnjih vojn med Francijo in Nemčijo, ki so bile prej vsakih dvajset let, in kot trikotnik treh velikih, še z Italijo, ki držijo skupaj Evropo. Če gre ena od teh držav ven, evropska integracija razpade. Evolucija Evropske unije je taka, da gre naprej korak za korakom; naredijo korak naprej, nato delajo popravke v raznih nočnih seansah itn. Nesrečna epizoda v evropski zgodovini pa je monetarna unija, to je nekaj, kar so si želeli samo Francozi, Nemci so bili vedno absolutno proti. Francozi so izkoristili zgodovinski moment združitve Nemčij, ki si jo je želel Helmut Kohl, na ta način je Mitterand izsilil monetarno unijo, torej razvoj v smeri federalne ureditve. Hkrati je nastopila kriza, špekulativni napadi na italijansko liro in britanski funt, obe sta morali v letih 1992, 1993 izstopiti iz evropskega mehanizma deviznih tečajev. In to so izkoristili na maastrichtskem srečanju za dogovor glede monetarne integracije. Iz tega je potem nastalo to, kar imamo danes, torej nastavki za današnjo krizo. Nastala je neka nenaravna ekonomska formacija, ki nima politične podlage. Prevelike so razlike med narodi, prevelike so kulturne in nacionalne razlike. Če ekonomija ne odigra svoje vloge, se pravi, kadar je ekonomsko stanje slabo, udarijo ven vse razlike med narodi. In točno to se je zgodilo.

Nadaljujte z branjem→

Strinjam se z Žižkom, da je potrebno panevropsko gibanje za manj neoliberalne (beri: nemške) EU. Vendar pa to ni dovolj. Članice EU niso niti v enaki makroekonomski poziciji (nekaterim evro koristi, drugim manj ali sploh ne), niti imajo enake ideološke poglede (nekatere so bolj ordoliberalne, druge bolj relaksirane, tretje zgolj sledijo prevladujočim politikam), niti so običajni ljudje sposobni razumeti evropsko pogojeno dimenzijo domačih težav. Varoufakisovo gibanje DiEM25 zato pač nima velikih možnosti za panevropski uspeh (čeprav se še tako strinjamo z njegovo analizo in predlogi rešitev). V EU, ki jo razkrajajo neoliberalne politike, ne bo nikoli prišlo do enotnega panevropskega upora proti njim, pač pa do ločenih nacionalnih uporov v obliki vzpona populizmov in nacionalizmov. Namesto enotne rešitve je, na žalost,  edina realistična varianta razpad EU na nacionalne prafaktorje. Na žalost.

Prvič, Mario Draghi ob odhodu svari, da je monetarna politika izčrpala svoj potencial za stabilizacijo oziroma spodbujanje gospodarske rasti in da je potrebna bolj aktivna fiskalna politika.

Drugič, Angel Ubide v nadaljevanju pokaže, zakaj je potrebna bolj aktivna fiskalna politika:

1. Ker lahko z večletnimi investicijskimi načrti dvigne potencialni output,
2. Ker lahko poveča učinkovitost monetarne politike s ponudbo varnih vladnih obveznic in prispeva k dvigu ravnotežnih obrestnih mer,
3. Ker lahko prispeva k zmanjšanju dohodkovne neenakosti.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Že kar nekaj časa smo na točki, ko moramo ponovno obuditi problem neenakosti v lastništvu kapitala, ki je vedno globlje skoncentrirano v rokah majhnega števila zemljanov. Tudi v Sloveniji zgodba ni dosti drugačna, dohodkovna neenakost sicer ne povzroča večjih problemov (smo ena od dohodkovno bolj egalitarnih držav na svetu), kljub temu pa smo od devetdesetih let priča prelivanju lastništva podjetij čez meje (in v roke domačih tajkunov), zaradi česar v že tradicionalni tlačanski maniri spet počasi izgubljamo avtonomijo v organizaciji gospodarstva, s tem pa tudi pravico do sadov našega dela.

Neenakost v lastništvu kapitala odpre veliko vprašanj, ki jih je levica po svetu počasi že začela izpostavljati. Lansko leto je na primer ogromno prahu dvignil predlog britanskih laburistov, s katerim so želeli zakonsko obvezati korporacije, da del delnic podarijo svojim zaposlenim. Vključevanje zaposlenih kot solastnikov je ideja, ki se pojavi pred Marxom, zato jo je treba ločiti od neuspelih poskusov (državnih) socializmov 20. stoletja. Prav tako je delavsko lastništvo treba nujno razlikovati od pozno-kapitalističnega delavskega delničarstva, ki so ga deležni menedžerji in inženirji tehnoloških podjetij Silicijeve doline. Tretja pot je demokratična alternativa, ki tiči v »sivi« coni med totalitarizmi državnega socializma in korporativnega kapitalizma. *

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Da se poslovanje Adrie Airways tudi pod novimi lastniki ni izboljšalo, seveda ni neka posebna novica. Vse pogosteje prebiramo informacije o odpovedanih letih, pritožbah potnikov (zanimivo, da Zveza potrošnikov ob tem ugotavlja, da povečanja števila pritožb niso zaznali), nezadovoljstvo z razmerami izražajo tudi piloti, posebne pozornosti pa so bile v zadnjem času deležne tudi nekatere računovodske transakcije, s katerimi je vodstvo (lastnik) “popravljalo” bilančno sliko družbe.

Pri tem je zanimivo in tudi tipično, da je bila transakcija s prodajo blagovne znamke Adria Airways (krajše AA ali Adria) izpeljana v letu 2016 in v letnem poročilu tudi podrobno pojasnjena ter potrjena s strani revizorjev. Ko pa se dogajanja s kako družbo pričnejo zapletati, pa marsikatera poteza izpred let postane vprašljiva (odvisno od medijskega zanimanja). Adria je takrat drugi (povezani?) družbi prodala blagovno znamko, poknjižila 8 milijonov evrov dobička, vzporedno pa sklenila dogovor o njeni uporabi s plačilom licenčnine. Družba Adria je s tem izkazala boljšo kapitalsko ustreznost (več kapitala), na drugi strani pa več terjatev. Formalno je bila slika bilance boljša, vendar če ni dejanskega denarnega toka (priliva), si družba na daljši rok s tem ne more veliko pomagati. Poslovanje z izgubo lahko pokrije samo sveži denar ali povečana zadolžitev in slednje se v Adrii tudi dogaja.

Nadaljujte z branjem→

• Euro area budget rules on spending must avoid the pro-cyclicality trap – Barnes & Casey
• We don’t usually put ‘moral’ and ‘economics’ in the same sentence. It’s time we started. – The Washington Post
• The Decline of American Journalism Is an Antitrust Problem – ProMarket
• The Future of Macroeconomics – Roger E. A. Farmer
• The Brave New World of Monetary Policy Operations – Cecchetti & Schoenholtz
• Addressing Climate Change through Price and Non-Price Interventions – Joe Stiglitz
• Principles of industrial policy – VoxEU
• The “Right” and “Wrong” Kind of Artificial Intelligence for Labor Markets – Tim Taylor