Zeleni marksisti, manipulatorji in navadni kratkovidneži, tudi s stalnim abonmajem v nemški vladi, trenutno pa tudi v novi slovenski vladi, prodajajo pravljični koncept popolnega razogljičenja, temelječega na obnovljivih virih vetra in sonca. Pri tem seveda povsem zamolčijo, da ta koncept ni vzdržen. Ko piha veter in ob sončnih pomladno-poletnih dneh imamo sicer viške električne energije, toda takoj, ko oblaki prekrijejo nebo ali veter preneha pihati ter popolnoma v mraku in ponoči, električne energije ni več. Pravi problem pa nastopi v tistih šest jesensko-zimskih mesecih, ko je sonce nizko ali ga ni in ko se potrebe po energiji povečajo zaradi krajših dni in zaradi ogrevanja. Zato obnovljiva vira sonca in vetra nujno potrebujeta balansiranje s stabilnimi viri energije – s hidroelektrarnami, termoelektrarnami na premog ali plin ter jedrskimi elektrarnimi. Proizvodnjo in porabo električne energije je treba zbalansirati na sekundni ravni (ne pa samo na letni ravni), sicer elektroenergetski sistem kolapsira. Nič nam ne pomaga, če delamo viške električne energije poleti, če pa je ne moremo shraniti dovolj niti za oblačni dan in za ponoči, kaj šele za jesen in zimo. Da ne govorimo o tem, da z elektriko iz sonca in vetra tehnološko ne moremo neposredno zamenjati plina v industriji za proizvodnjo potrevne toplote v industrijskih procesih in da je obvod prek vodika zelo nizko učinkovit in zaenkrat tehnološko in infrastrukturno še nerazvit in nevzdržen.

No, in tukaj nastopi glavni problem zelenih marksistov, manipulatorjev in naivnežev: razogljičenje proizvodnje električne energije ni možno, če (manjkajočo) energijo sonca in vetra (izven konic) balansiramo z energijo iz fosilnih virov. Pridemo do paradoksa, da se s povečevanjem penetracije inštalirane moči vetrnih in sončnih elektrarn izpusti CO2 le malo zmanjšajo. To neljubo dejstvo je letos na primeru energije vetra empirično potrdil tudi Jan Emblemsvag v znanstveni reviji Applied Energy. Na podlagi podatkov za 4 leta za irsko elektroenergetsko omrežje, kjer je penetracija vetrnih elektrarn zelo visoka (34%) je pokazal, da so se izpusti CO2 zmanjšali le za 10 do 20%. Ugotavlja:

Rezultati kažejo, da se emisije CO2 zmanjšajo za 10–20 %, kar podpira hipotezo. Vendar s povprečno penetracijo vetra v višini 34 % v letu 2019, ki je večkrat dosegel mejo 65 % za nesinhrono proizvodnjo, ki jo je sistemski operater določil za ohranjanje zanesljivosti omrežja, tako skromna zmanjšanja logično pomenijo, da je doseganje cenovno dostopnega omrežja z nizkimi emisijami CO2 z uporabo vetra skupaj z balansiranjem s fosilno energijo z današnjo tehnologijo, emisijami in stroški neizvedljivo. To ključno ugotovitev je mogoče prenesti na druga omrežja, kjer ima veter veliko penetracijo in zahteva uravnoteženje fosilne energije. To pomeni, da vetrna energija ni trajnostna, če jo balansirajo generatorji energije na fosilna goriva.

Nadaljujte z branjem→

Oliverja sem začel poslušati šele po njegovi smrti (če odmislim večno “Oprosti mi pape”) in našel sem 5 pesmi, ki so mi všeč. Tale je top. Na jutranji kavi v eni izmed majhnih dalmatinskih luk je to tako obvezno kot špricer v kateremkoli radgonskem lokalu.

Marko Golob

Sun Tzu: “Naj bodo tvoji načrti temni in nepregledni kot noč in ko se premakneš, se premakni kot strela.”

Nisem sicer vojaški ekspert kljub temu, da sem opravil šolanje za rezervne oficirje tehnične službe (vzdrževanje, logistika) na Vojaški akademiji v Zagrebu in da sem bil 5 let podpredsednik Fotone (prej Iskra Elektrooptika), ki je bila verjetno ena od najbolj tehnološko razvitih tovarn v bivši SFRJ (in Sloveniji) in eden najpomembnejših proizvajalcev (tako tehnološko kot po obsegu) vojaških laserskih sistemov v svetu. Slednje mi je dalo nek ekskluziven vpogled v določeno področje uporabe visoke tehnologije v vojski (oklepne enote, artilerija), ki ni ravno dan vsakemu aktivnemu oficirju.

Najbolj nevarna stvar v poslu, in to še bistveno bolj velja v vojski, je: “wishfull thinking”. Iluzija v katero pademo, ker si nismo zmožni priznati možnih posledic nekega razvoja. Rezultat tega je, da ne reagiramo pravilno, v zadostni meri ali pravočasno, da bi take posledice preprečili. Za to boleznijo je očitno in na žalost zbolel ves Zahod. To velja tako na političnem in gospodarskem kot tudi na vojaškem področju.

O posledicah zahodnega “wishfull thinkinga” v zvezi z Ukrajino na ekonomskem področju se že na široko govori. Na političnem malo manj in še najmanj na vojaškem področju, kljub temu, da razvoj na tem področju usodno vpliva na vse ostale.

Pojdimo od začetka, od javnosti malo znanih uvodnih korakov te vojne.

Nadaljujte z branjem→

To je seveda trenutno centralno vprašanje v EU. Pri čemer je treba na začetku povedati, da je to postalo umetno ustvarjen problem samo in izključno samo s strani EU. Rusija ni nikoli zagrozila, da bi zaprla plinsko pipico. Gazprom dobavlja plin dosledno v skladu s pogodbami. Rusija nima nobenega interesa zaustaviti dobave plina. Je pa Evropska komisija uvedla sankcije proti Rusiji in zagrozila, da bo ob popolnih sankcijah na uvoz ruske nafte (do konca letošnjega leta) srednjeročno povsem zaustavila tudi odjem ruskega plina. Zdaj pa taista Evropska komisija zganja histerijo, češ da Rusija izsiljuje evropske države s plinom. Kar je seveda perverzno početje, skregano z zdravo pametjo. Kar vam ga kot takšnega opiše vsak običajen človek, ki ga srečate na cesti.

Ampak pustimo to histerično perverzno obnašanje Evropske komisije in si ekonomske posledice hipotetičnega ruskega zaprtja plinske pipe zastavimo kot tehnično vprašanje. Se pravi, kakšni bodo učinki prenehanja dobav ruskega plina, ne glede na razloge za to. Pred meseci so z nekaj modeli to poskušali oceniti že nemški ekonomisti in zaradi uporabe napačnih modelskih orodij prišli do zanemarljivo nizkih negativnih učinkov. Problem modelskih orodij je bil, da temeljijo na predpostavki popolne mobilnosti in nadomestljivosti energetskih virov. Kar je nonsens ob zavedanju, (1) da je nadomestljivost plina z električno energijo v industriji ekstremno nizka (med 5% in 8%) in (2) da ruskega plina zaradi neobstoja zadovoljivih plinovodnih kapacitet proti jugu ter pomanjkanja prostih tankerskih kapacitet in terminalov utekočinjenega plina srednjeročno ni mogoče nadomestiti iz drugih virov. Zaradi tega bi se z zaustavitvijo dobav ruskega plina povsem zaustavila aktivnost večine podjetij v štirih panogah, nato pa bi zaradi pomanjkanja inputov iz teh panog prišlo do zaustavitve ali resnih težav v dobavah v preostanku industrije. Primer za Nemčijo:

Petr Cingr, the chief executive of Germany’s largest ammonia producing company, and a key supplier of fertilisers and exhaust fluids for diesel engines, warned of the devastating consequences of the ending of Russian gas supplies. “We have to stop [production] immediately,” he said, “from 100 to zero.” According to UBS analysts, no gas for the winter will result in a “deep recession” with GDP contracting 6 percent by the end of next year. Germany’s Bundesbank has warned that the effects on global supply chains of any Russian cut-off would increase the original shock effect by two and a half times. ThyssenKrupp, Germany’s largest steelmaker, has said that without natural gas to run its furnaces “shutdowns and technical damage to our facilities cannot be ruled out.

Nemški gospodarstveniki, ki so odvisni od ruskega plina, ter posledično nemški politiki seveda teh modelskih ocen niso mogli vzeti resno.

No, zdaj so se ocene tega potencialnega problema lotili ekonomisti IMF. Njihov pristop je nekoliko boljši, čeprav še vedno problematičen. V plus jim je treba šteti, da se zavedajo dejstva, da obstajajo infrastrukturne omejitve glede geografske nadomestljivosti dobav plina. Zato so primerjali učinke ob predpostavki tako “integriranega trga” (popolna nadomestljivost dobav ruskega plina) kot “fragmentranega trga” plina (ko zaradi infrastrukturnih razlogov plina preprosto ni na voljo, ne glede na to, kako močno poraste njegova cena). Naj omenim, da te predpostavke večina sodobnih ekonomskih modelov zaradi vgrajenih predpostavk popolne nadomestljivosti med produkcijskimi faktorji in med različnimi viri inputov ne more zajeti. Tovrstno predpostavko fragmentiranih trgov lahko potencialno zajame denimo t.i. Leontiefova tehnologija (fiksirana razmerja med produkcijskimi faktorji) ter input-output modeli, ki dodatno temeljijo na fiksiranih razmerjih inputov iz različnih panog.

Ocene ekonomistov IMF kažejo za primer predpostavke integriranega trga plina, da bi zaprtje ruske plinske pipe za celotno EU pomenilo upad BDP letos med 0.4% in 1.4% BDP. Seveda so te ocene zaradi brezpredmetne predpostavke popolne nadomestljivosti ruskega plina z drugimi viri povsem irelevantne. Ocene v primeru predpostavke fragmentiranega trga pa za celotno EU kažejo upad BDP za 1.7% do 2.6%. Najbolj prizadete države naj bi bile Madžarska, Češka, Slovaška, Italija, Nemčija in Avstrija. Slovenija je na osmem mestu po negativnem učinku – s predvidenim upadom BDP med 1.6% in 2.5%.

Te ocene temeljijo na oceni uradne izpostavljenosti države dobavam ruskega plina. Pri čemer pa ne upoštevajo, da so nekatere države lahko v boljšem ali slabšem položaju. Madžarska naj bi bila po teh ocenah najbolj ranljiva glede izpada dobav ruskega plina (upad BDP za do 6.5%). Vendar si je madžarski premier Orban s pametno politiko zagotovil dolgoročne dobave ruskega plina (po fiksnih cenah). Hkrati Madžarska ne dobiva ruskega plina preko Severnega toka 1, s čimer bo Madžarska bistveno manj prizadeta od Nemčije, če bi Rusija zaprla Severni tok 1.

Tega seveda ekonomski modeli “ne vedo”, zato so tovrstne ocene, ki ne upoštevajo teh specifičnih pogojev, irelevantne in zavajujoče.

Dodatno pa večina teh modelov (razen kadar imamo opravka z globalnim trgovinskim modelom) ne upošteva trgovinskih in kapitalskih povezav med državami. Denimo dejstva, da če bi zaprtje ruskega plina zaprlo gospodarsko dejavnost v ključnih štirih gospodarskih panogah v Nemčiji, bi se praktično zaustavila vsa nemška industrijska proizvodnja, s tem pa tudi povpraševanje po inputih iz drugh držav. Preprosto rečeno, zaprtje ruskega plina ne bi prizadelo samo Nemčije in Italije, pač pa tudi Slovenijo in ostale trgovinsko povezane države z njima.

Ocene ekonomistov IMF so zaradi tega bolj kot ne irelevantne. Prav tako kot napovedi ukrepov.

Using the integrated-market approach—as the market remains so—to estimate the direct impact to date suggests that it may have amounted to a 0.2 percent reduction for European Union economic activity in the first half of 2022.

When we consider a full Russian gas shutoff from mid-July, we focus on the impact relative to a baseline of no supply disruption this year. This simplifies the estimation and makes it comparable with other economic research.

We derive a broad range of estimates of impact over the next 12 months. Reflecting the unprecedented nature of a full Russian gas shut-off, the right modeling assumptions are highly uncertain and vary between countries.

If EU markets remain integrated both internally and with the rest of the world, our integrated-market approach suggests that the global LNG market would help buffer economic impacts. That is because reduced consumption is distributed across all countries connected to the global market. At the extreme, assuming no LNG support, the impact is magnified: soaring gas prices would have to work by depressing consumption only in the EU.

If physical constraints impede gas flows, the fragmented market approach suggests that the negative impact on economic output would be especially significant, as much as 6 percent for some countries in Central and Eastern Europe where the intensity of Russian gas use is high and alternative supplies are scarce, notably Hungary, the Slovak Republic and the Czech Republic. Italy would also face significant impacts due to its high reliance on gas in electricity production.

The effects on Austria and Germany would be less severe but still significant, depending on the availability of alternative sources and the ability to lower household gas consumption. Economic impacts would be moderate, possibly under 1 percent, for other countries with sufficient access to international LNG markets.

Germany’s exposure

We dug deeper to understand the German outlook and policy options in the event of a full shutoff. Starting with the baseline outlook in our Article IV Consultation—which already embeds the existing partial shutoff—we extended the assessment through 2027 and incorporated additional demand-side impacts that stem from the uncertainty that households and firms face, and which reduce aggregate consumption and investment.

Our estimates suggest uncertainty channels would notably add to the economic impacts from a full shutoff. Impacts would peak next year, then fade as alternative gas supplies become available.

The rise in wholesale gas prices could also increase inflation significantly which we explicitly study in our work on Germany. Simulations also illustrate that voluntary consumer conservation could reduce economic losses by one-third, and a well-designed rationing plan, which for example lets downstream users and gas-intensive industries bear more of the shortages, could reduce them by up to three-fifths.

Easing consumption

Countries that already encourage households and businesses to save energy include Italy, where the government mandates minimum and maximum levels for heating and cooling. REPowerEU, the European Commission’s plan, also contains measures to conserve energy and reduce dependence on Russian fuels.

There is still a gap, however, between ambition and reality. Forthcoming IMF research shows that many countries have chosen policies which strongly limit how wholesale prices are passed on to consumers. A better alternative would be to allow greater passthrough to incentivize conservation while offering targeted compensation to households that can’t afford higher prices.

Addressing challenges

Our research shows that the economic fallout from a Russian gas shutoff can be partially mitigated. Beyond measures already taken, further action should focus on risk mitigation and crisis preparedness.

Governments must boost efforts to secure supplies from global LNG markets and alternative sources, continue to alleviate infrastructure bottlenecks to import and distribute gas, plan to share supplies in an emergency across the EU, act decisively to encourage energy savings while protecting vulnerable households, and prepare smart gas rationing programs.

This is a moment for Europe to build upon the decisive action and solidarity displayed during the pandemic to address the challenging moment it faces today.

Vir: Flanagan et al (2022), IMF

Italija se je izognila bankrotu v času evrske krize zaradi Maria Draghija, ki je najprej pomiril finančne trge z “whatever it takes”, nato pa s politiko kvantitativnega sproščanja odkupoval državne obveznice. S tem je omogočil Italiji refinanciranje po znižanih obrestnih merah. Kot pravilno ugotavlja Paul Krugman (glejte spodaj), je tokrat situcija nekoliko drugačna. Italija tokrat ne more “potegniti Draghija”, nihče se ne bo zanjo zavzel tako srčno kot on, v sedanji vlogi pa je padel v tipično italijansko politično past – politično nestabilnost. Tokrat je Draghi (nehote) del problema in ne del rešitve, prispeva k povečani politični nestabilnosti in s tem k okrepljenim špekulacijam na finančnih trgih (ki ne ljubijo ničesar bolj kot vrtati po kariesu nestabilnih držav in služiti na premijah za politično tveganje).

Če se vojna v Ukrajini in s tem energetska kriza ter povišana inflacija  ne konča v doglednem času, se bo smrtonosni objem finančnih špekulantov močno okrepil. Je pa seveda nenapisano dejstvo, da Italija ne sme bankrotirati. Pod nobenimi pogoji. Če bankrotira Italija, tretja najmočnejša članica evro območja, pride do razpada  evrske monetarne unije. Če obstajajo “strici” in “lože”, bodo naredili vse, da se temu scenariju izognemo.

Nadaljujte z branjem→

Bil sem velik fan ekonomskega programa Josepha Bidna. Program je bil vsebinsko zelo dober, ambiciozen glede infrastrukturnih in klimatskih ciljev. In začetnega pol leta je bilo sanjsko glede hitrosti in učinkovitosti izvajanja nekaterih ukrepov. Zdelo se je, da se bo Biden vpisal v zgodovino kot največji ameriški reformator po Franklinu Delanu Rooseveltu. Nato pa se je zgodba simbolno zaustavila na enem človeku – na demokratskem senatorju Joeju Manchinu, ki je z odtegnitvijo odločilnega glasu podpore zadal smrtni udarec dvema verzijama (ambiciozni in povsem razvodeneli) programa Build Back Better. In kot je zapisal Jonathan Chait v New York Magazine’ Intelligencerju: Joe Biden je nekoč sanjal o agendi domačih reform v obsegu reform Franklina Delana Roosevelta. Toda propad pogajanj v kongresu bo zacementiral, da ne bo dosegel nič takega – niti Rooseveltove, ne Obamove in celo Clintonove reformne uspešnosti. (Billu Clintonu je uspelo zvišati davke za bogate, razširiti olajšavo za davek na zasluženi dohodek in ustvariti ugodnosti zdravstvenega varstva za revne otroke.)

In še več, Bidenu ob povsem propadlem klimatskem načrtu, kjer si je Bidenova administracija prizadevala postati vodilna sila v globalnem oziru, grozi, da bo tisti predsednik države, ko je ta izgubila tudi politični primat v svetu. Vojna v Ukrajini, ki je bila sprovocirana s strani Bidenove adminstracije (tako kot majdanski nemiri 2014), kaže izjemno slabo za ZDA kot glavno vojaško in finančno sponzorko, saj se razen EU in zahodnih OECD držav na ameriško stran niso postavile največje nezahodne velesile – države BRICS in OPEC, pač pa se grupirajo okrog Rusije in Kitajske. Bidenova administracija, ki je izgubila na domači reformni fronti, se je zato toliko bolj fokusirala na ukrajinsko vojno, ki je ne sme izgubiti. Toda ta stava je izjemno tvegana.

Sicer pa vzrok za Bidenov polom, kot piše Adam Tooze (glejte spodaj izvrstno kronologijo in analizo), ni v enem človeku, ki ima slučajno odločilni glas, temveč v globoki razdeljenosti ameriške družbe in dvostrankarskem političnem sistemu. Lahko tako globko razdeljena država še naprej učinkovito obvladuje globalna dogajanja? Nadaljujte z branjem→

Res priceless. Kdo je zdaj bebec?

Problem je, ker se Nemčija iz tega ni ničesar naučila in da so enako bebave njene sedanje poteze (1) zapiranja domačih (varnih, stabilnih, najbolj nizkoogljičnih) nukleark in (2) namesto njih odpiranje (najbolj umazanih, kar se da) termoelektrarn na premog, (3) forsiranje embarga na uvoz ruske nafte in plina, ki bo res energetsko združil Rusijo in Kitajsko ter (4) govoričenje, da je mogoče z variiranjem temperature ogrevanja / hlajenja za 2 stopinji povsem nadomestiti izpad ruskega plina. Nemška neumnost in trdoglavost vztrajanja v napačni smeri nimata meja. Žrtve pa smo seveda podjetja in prebivalci ostalih EU držav, katerim Nemčija kroji zunanjepolitično in energetsko prihodnost.

Najbolj preprosti ljudje, ki jih srečate v trgovini ali na cesti, razumejo in vam “v nulo” razložijo to nemško stupidnost in naše žrtovanje na tnalu te stupidnosti. Zakaj se jim pustimo nategovati? Zakaj nihče na najvišji ravni (razen Orbana) ne pove, da je cesar nag?

Posledica tega bo, da bomo naslednjič volili nekoga, kot je Orban, nekoga, ki bo poskrbel za naše nacionalne interese.