Zeleni marksisti, manipulatorji in navadni kratkovidneži, tudi s stalnim abonmajem v nemški vladi, trenutno pa tudi v novi slovenski vladi, prodajajo pravljični koncept popolnega razogljičenja, temelječega na obnovljivih virih vetra in sonca. Pri tem seveda povsem zamolčijo, da ta koncept ni vzdržen. Ko piha veter in ob sončnih pomladno-poletnih dneh imamo sicer viške električne energije, toda takoj, ko oblaki prekrijejo nebo ali veter preneha pihati ter popolnoma v mraku in ponoči, električne energije ni več. Pravi problem pa nastopi v tistih šest jesensko-zimskih mesecih, ko je sonce nizko ali ga ni in ko se potrebe po energiji povečajo zaradi krajših dni in zaradi ogrevanja. Zato obnovljiva vira sonca in vetra nujno potrebujeta balansiranje s stabilnimi viri energije – s hidroelektrarnami, termoelektrarnami na premog ali plin ter jedrskimi elektrarnimi. Proizvodnjo in porabo električne energije je treba zbalansirati na sekundni ravni (ne pa samo na letni ravni), sicer elektroenergetski sistem kolapsira. Nič nam ne pomaga, če delamo viške električne energije poleti, če pa je ne moremo shraniti dovolj niti za oblačni dan in za ponoči, kaj šele za jesen in zimo. Da ne govorimo o tem, da z elektriko iz sonca in vetra tehnološko ne moremo neposredno zamenjati plina v industriji za proizvodnjo potrevne toplote v industrijskih procesih in da je obvod prek vodika zelo nizko učinkovit in zaenkrat tehnološko in infrastrukturno še nerazvit in nevzdržen.

No, in tukaj nastopi glavni problem zelenih marksistov, manipulatorjev in naivnežev: razogljičenje proizvodnje električne energije ni možno, če (manjkajočo) energijo sonca in vetra (izven konic) balansiramo z energijo iz fosilnih virov. Pridemo do paradoksa, da se s povečevanjem penetracije inštalirane moči vetrnih in sončnih elektrarn izpusti CO2 le malo zmanjšajo. To neljubo dejstvo je letos na primeru energije vetra empirično potrdil tudi Jan Emblemsvag v znanstveni reviji Applied Energy. Na podlagi podatkov za 4 leta za irsko elektroenergetsko omrežje, kjer je penetracija vetrnih elektrarn zelo visoka (34%) je pokazal, da so se izpusti CO2 zmanjšali le za 10 do 20%. Ugotavlja:

Rezultati kažejo, da se emisije CO2 zmanjšajo za 10–20 %, kar podpira hipotezo. Vendar s povprečno penetracijo vetra v višini 34 % v letu 2019, ki je večkrat dosegel mejo 65 % za nesinhrono proizvodnjo, ki jo je sistemski operater določil za ohranjanje zanesljivosti omrežja, tako skromna zmanjšanja logično pomenijo, da je doseganje cenovno dostopnega omrežja z nizkimi emisijami CO2 z uporabo vetra skupaj z balansiranjem s fosilno energijo z današnjo tehnologijo, emisijami in stroški neizvedljivo. To ključno ugotovitev je mogoče prenesti na druga omrežja, kjer ima veter veliko penetracijo in zahteva uravnoteženje fosilne energije. To pomeni, da vetrna energija ni trajnostna, če jo balansirajo generatorji energije na fosilna goriva.

Seveda bi bili rezultati drugačni, če bi Irska vetrno energijo namesto s fosilnimi viri premoga in plina balansirala z jedrsko energijo, ki že sama po sebi emitira manj CO2 od sončnih in vetrnih elektrarn (v celotnem ciklu od njihove proizvodnje, uporabe ter razgradnje).

Pri sončnih elektrarnah pa so rezultati lahko še slabši kot pri vetru, saj je sončna energija bistveno manj stabilni vir od vetra (vetrne elektrarne delajo tudi ob oblačnem vremenu, ponoči ter jeseni in pozimi, sončne elektrarne pa pač ne). Zato bi se morale energetske politike držav namesto zgolj na obnovljive vire osredotočiti predvsem na vzdržnost celotnega energetskega sistema.

Še glavni poudarki članka:

• Life-cycle analyses of wind in grids have many significant shortcomings today.
• Wind displaces far less emissions than typically assessed today.
• Wind does reduce emissions but insufficiently to qualify as sustainable.
• Policy must focus on developing low carbon dispatchable energy sources.
• Policy must focus on systemic sustainability and less on renewable energy per se.