Vztrajnost povišane inflacije se je po začetku ukrajinske vojne okrepila, kar še krepi pritisk na centralne banke, da zaostrijo monetarne politike. Kot sem že nekajkrat napisal, centralne banke lahko zaustavijo inflacijo, tako da z dvigom obrestnih mer podražijo denar. Toda pot do znižanja inflacije pri tem gre prek recesije in povečanja brezposelnosti, saj se ob višjih obrestnih merah zaustavijo investicije, s tem pa močno ohladi gospodarska aktivnost. Pot do nižje inflacije prek kanala monetarne politike pelje skozi boleče obdobje stagflacije.
Obstaja pa še druga nezaželena posledica dezinflacijske politike. Nanjo je opozoril zgodovinar Jamie Martin. Posledica Volckerjeve dezinflacijske politike iz leta 1979, ko je dvignil vodilno obrestno mero na skoraj 20%, ni bila samo 3-letna recesija v ZDA, pač pa je s tem sprožil tudi svetovno dolžniško krizo. Države v razvoju, ki so se v 1970-ih zadolževale po nizkih obrestnih merah, so bile po dvigu ameriških obrestnih mer soočene z dvigom cene refinanciranja dolgov. Mnoge so, da bi preprečile beg kapitala, tudi same dvigovale obrestne mere, kar je države Latinske Amerike in Afrike, ter tudi nekdanjo Jugoslavijo, vrglo v dramatično dolžniško krizo, ki je bila zanje hujša od velike depresije. Izganjanju inflacije v razvitih državah lahko torej sledijo serijski bankroti držav (prvi primer je Šri Lanka), globalna recesija ter tudi velike izgube za finančni sektor.
You must be logged in to post a comment.