Boj proti inflaciji z monetarno politiko lahko sproži globalno dolžniško krizo

Vztrajnost povišane inflacije se je po začetku ukrajinske vojne okrepila, kar še krepi pritisk na centralne banke, da zaostrijo monetarne politike. Kot sem že nekajkrat napisal, centralne banke lahko zaustavijo inflacijo, tako da z dvigom obrestnih mer podražijo denar. Toda pot do znižanja inflacije pri tem gre prek recesije in povečanja brezposelnosti, saj se ob višjih obrestnih merah zaustavijo investicije, s tem pa močno ohladi gospodarska aktivnost. Pot do nižje inflacije prek kanala monetarne politike pelje skozi boleče obdobje stagflacije.

Obstaja pa še druga nezaželena posledica dezinflacijske politike. Nanjo je opozoril zgodovinar Jamie Martin. Posledica Volckerjeve dezinflacijske politike iz leta 1979, ko je dvignil vodilno obrestno mero na skoraj 20%, ni bila samo 3-letna recesija v ZDA, pač pa je s tem sprožil tudi svetovno dolžniško krizo. Države v razvoju, ki so se v 1970-ih zadolževale po nizkih obrestnih merah, so bile po dvigu ameriških obrestnih mer soočene z dvigom cene refinanciranja dolgov. Mnoge so, da bi preprečile beg kapitala, tudi same dvigovale obrestne mere, kar je države Latinske Amerike in Afrike, ter tudi nekdanjo Jugoslavijo, vrglo v dramatično dolžniško krizo, ki je bila zanje hujša od velike depresije. Izganjanju inflacije v razvitih državah lahko torej sledijo serijski bankroti držav (prvi primer je Šri Lanka), globalna recesija ter tudi velike izgube za finančni sektor.

Nadaljujte z branjem

Zakaj menedžerji ljubijo diktatorje?

V četrtek smo dobili samo še dodatno potrditev znanega dejstva, da ekonomski liberalci (menedžerji, ekonomisti) ljubijo avtokrate oziroma neliberalne režime.

O tem, zakaj ta ljubezen do neliberalnih režimov, sem že večkrat pisal. Tukaj je še dodatek za naše razmere: (1) z avtokrati se da dogovoriti za velike posle in subvencije brez ali prek dogovorjenih javnih razpisov, (2) avtokrati močno omejijo svoboščine ljudi in pravice zaposlenih, ki so za menedžerje samo strošek, in (3) procesi in postopki tečejo hitreje v avtokratskih režimih, brez nadležnih protestov civilnodružbenih gibanj. Le kako tukaj ne bi bilo ljubezni med avtokrati in menedžerji?

Nadaljujte z branjem

Operativnejša vlada za razvoju prijazno prihodnost

Za razliko od večine komentatorjev, ki so še vedno dokaj šokirani nad izidom volitev, sem jaz z njim dokaj zadovoljen. Pa ne zaradi kakšnih osebnih preferenc, pač pa, ker je izid volitev prinesel tako spremembo v pravo smer kot tudi bolj konsolidirano politično strukturo, ki omogoča oblikovanje operativne vladne koalicije.

Na levi sredini je šok seveda največji, ker so volitve iz parlamenta izbrisale štiri izmed šestih strank. Večina komentatorjev tako v medijih kot na socialnih omrežjih pripisuje (premočno) zmago Gibanja svoboda taktičnemu glasovanju volilcev, ki naj bi namesto svoji intimni politični izbiri raje namenile glas pričakovanemu zmagovalcu volitev. Toda ti močni volilni nihaji so se v zadnjih dveh desetletjih ves čas dogajali. Od Drnovška (2000) po izkušnji z Bajukovo vlado, Pahorja (2008) po izkušnji s prvo Janševo vlado, Jankovića (2011) po neučinkovitosti odziva Pahorjeve vlade na krizo, Cerarja (2014) po kaosu in dramatični izkušnji s skorajšnjim državnim bankrotom, do Goloba letos po dveletni izkušnji z Janševo vlado.

Nadaljujte z branjem

Has globalisation ended?

Michael Roberts Blog

Apart from inflation and war, what grips current economic thought is the apparent failure of what mainstream economics likes to call ‘globalisation’. What mainstream economics means by globalisation is the expansion of trade and capital flows freely across borders. In 2000, the IMF identified four basic aspects of globalisation: trade and transactions, capital and investmentmovements,migrationand movement of people, and the dissemination of knowledge. All these components apparently took off from the early 1980s as part of the ‘neoliberal’ reversal of previous national macro-management policies adopted by governments in the environment of the Bretton Woods world economic order (ie US hegemony). Then the call was to break down tariff barriers, quotas and other trade restrictions and allow the multi-nationals to trade ‘freely’ and to switch their investments abroad to cheap labour areas to boost profitability. This would lead to global expansion and harmonious development of the productive…

View original post 1,880 more words

Je bilo cepljenje proti Covidu učinkovito?

V akademski reviji Vaccines je bil ta teden objavljen naš znanstveni članek na temo učinkovitosti cepljenja proti Covidu. Naša raziskava je bila narejena konec lanskega leta, na podlagi podatkov med 1. avgustom in sredino novembra 2021 (na podlagi dnevnih podatkov za 110 držav), s čimer je zajela učinkovitost cepljenja v času delta variante. V nadaljevanju objavljam uvod v našo raziskavo, ki ga je motiviral zavajujoč empirični pamflet dveh avtorjev (Subramanian & Kumar, 2021). Slednji je dosegel veliko popularnost (2.25 milijonov ogledov) ter služil kot argument anticepilcev, da cepljenje proti Covidu ni učinkovito. V nadaljevanju pokažemo na dve ključni metodološki napaki omenjenih avtorjev ter kako ti napaki vodita do povsem napačnih sklepov. Mi pokažemo, da če bi omenjena avtorja naredila resno ekonometrično analizo, bi seveda ugotovila, da je bilo cepljenje v času delta variante razumno učinkovito. Pokažemo tudi, da bi bilo v drugem valu Covida (druga polovica 2020) bistveno manj okuženih in mrtvih, če bi bilo cepivo že takrat na voljo. In drugače povedano, pokažemo, da so prav zaradi obstoja cepiv, države v delta valu epidemije lahko ostale bolj odprte oziroma uporabljale manj striktne zaščitne ukrepe (odprte trgovine in šole, brez policijske ure). Obstoj cepiva nam je omogočil bolj znosno življenje v času epidemije.

Celotno raziskavo lahko dobite na tej povezavi.

Nadaljujte z branjem

Prodaja podjetja kot ultimativni cilj podjetništva?

David P. Ellerman & Tej Gonza

Zakaj sta Bill Gates in Paul Allen ustanovila Microsoft? Kakšni so začetki Appla, Tesle, Googla, IBMa, Facebooka, največjih in najdražjih? Če gremo v domače okolje – zakaj sta Jure Knez in Andrej Orožen ustanovila Dewesoft, enega izmed najbolj prodornih slovenskih podjetij?

Podjetništvo je igralo pomembno zgodovinsko vlogo takrat, ko je primarno naslavljalo osnovni ekonomski problem – z uporabo razpoložljivih virov reševati potrebe ljudi in družbe. Zaslužek je bil sicer pogosto posledica, običajno pa ne primarni vzrok podjetništva.

Posameznik je danes bolj ali manj svoboden v odločitvi, da podjetništvo razume kot priložnost neznanske obogatitve. V času, ko vsako leto znova preštevamo število novih milijarderjev, se zdi, da to postaja jedro podjetniške kulture.

Podjetništvo vedno bolj razumemo kot sredstvo cilja, ki je exit. S tem se srečujemo na vsakem koraku – brskanje po LinkedInu, poslušanje podcastov, predavanja gurujev hitre rasti. Vabilo na pomemben podjetniški dogodek StartUp Slovenija 2022 nas informira, da je »cilj skoraj vsakega startupa uspešna prodaja podjetja«.

Nadaljujte z branjem

Fragmented France

Michael Roberts Blog

The second round of the French presidential election returned the incumbent President Emmanuel Macron to a second term of office. Macron won with 58.5% of the vote against the opponent, Marine Le Pen of the right-wing nationalist National Rally, who got 41.5%. Sounds comfortable – but the voter turnout of 72% was the lowest since 1969. Moreover, Le Pen did better than in 2017, showing that Macron’s neoliberal policies of cutting pensions, reducing the health service and ‘liberalising’ the labour market have not been received well by a sizeable body of the electorate. In the first round, Macron polled only 28% of those voting, or about 21% of those eligible to vote, while Le Pen took 23%. Left-wing candidate Jean-Luc Melenchon polled 22% and nearly made the run-off, despite the ecology and other socialist candidates splitting the vote. Melenchon’s supporters abstained in large numbers in the second round, some voted…

View original post 723 more words

Politična realnost v Ukrajini, ki bi jo morali pripoznati že pred dvema mesecema

Če verjamemo vodilnim zahodnim medijem, je Putinova zmaga v Ukrajini nova politična realnost, s katero bo treba živeti. Putin si bo vzel obe vzhodni regiji Doneck in Lugansk, ki mejita na Rusijo in ju po kopnem povezal s polotokom Krim. In morda si vzame še prorusko moldavsko regijo Transnistrio. Kot sem pisal v začetku marca: da se bo to zgodilo, je bilo jasno takoj po tem, ko je zavezništvo NATO zavrnilo zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo jasno sporočeno, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo. Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Takrat, 8 dni po začetku ruske invazije na Ukrajino, je bilo jasno, da so se s tem opcije za Ukrajino dramatično spremenile. Takrat bi se moralo ukrajinsko vodstvo resno izpogajati z Rusijo, ki je takrat zahtevala samo troje: (1) da Ukrajina ostane nevtralna, (2) da Lugansk in Doneck dobita avtonomijo znotraj Ukrajine in (3) da se Krimu prizna status neodvisnosti. Ukrajina bi dobila mir in zeleno luč za članstvo v EU. Mesec in pol kasneje je Putin dobil več, kot je zahteval na začetku.

Nadaljujte z branjem