Kakšne so opcije za Ukrajino in EU?

V razmislek.

Nekatera glavna dejstva so sicer ostala enaka:

(1) Rusija je napadla suvereno državo Ukrajino, da bi ji preprečila suvereno odločitev, s katerimi državami se želi vojaško povezovati. Za to agresijo ni opravičila.

(2) To agresijo so posredno sprovocirale ZDA z opogumljanjem Ukrajine (in Gruzije), da se bo vključila v zvezo NATO (od deklaracije NATO v Bukarešti, 2008 naprej) (na nevarnost tega so opozarjali mnogi zunanjepolitični strategi od Kissingerja, Kennana do Brzezinskega), s čimer so ZDA odstopile od svoje dolgoletne zunanjepolitične usmeritve (ki je predvidevala podobno nevtralnost Ukrajine kot Finske) in kar je Rusija označila kot absolutno nesprejemljivo zanjo ter na vse poskuse agresivno reagirala (agresija na Gruzijo 2008, aneksacija Krima 2014). Preprost test zgornje teze je v vprašanju, če bi Rusija izvršila invazijo na Ukrajino, če ne bilo deklaracije NATO v Bukarešti in če ne bi ZDA pošiljale signalov Ukrajini, da so ji vrata v NATO odprta. (*) Seveda pa, tudi če so ZDA sprovocirale Rusijo, to nikakor ne opravičuje ruske invazije.

(3) Ukrajina se sama in brez vojaškega posredovanja članic NATO kratkoročno ne more uspešno ubraniti pred agresijo druge najmočnejše armade na svetu.(Drugo vprašanje je, če lahko Rusija dolgoročno drži Ukrajino pod okupacijo)

(4) Gospodarske sankcije, ki so jih uvedle zahodne države, so sicer najostrejše sankcije v zgodovini in lahko dolgoročno močno oslabijo rusko gospodarstvo in obubožajo rusko prebivalstvo. Vendar sankcije delujejo dolgoročno, medtem ko kratkoročno nimajo neposrednega vpliva na rusko invazijo in je ne morejo zaustaviti.

Kaj se je spremenilo: Sprememba je petkova odločitev zavezništva NATO, ko so zaveznice zavrnile zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo objavljeno sporočilo ukrajinskemu vodstvu, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo (ne v zraku in ne na ukrajinskih tleh). (to je bilo sicer omenjeno že ob začetku ruske agresije in je bilo logično zaradi tveganja jedrskega spopada, vendar je bila formalna odločitev sprejeta in ukrajinsko upanje formalno ugasnjeno prejšnji petek). Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Ta sprememba pa povsem spremeni opcije za Ukrajino in Evropo. Nastopi politični realizem.

Opcije za Ukrajino

Če Ukrajina v tej ruski agresiji ne more računati na vojaško pomoč zaveznic NATO in če se sama ne more uspešno ubraniti pred rusko agresijo, je zanjo aktualno vprašanje, ali morajo Ukrajinci še naprej krvaveti in trpeti opustošenje za ameriške interese (ki si želi članstva Ukrajine v NATO). Efektivno ima ukrajinsko vodstvo, ki ne more računati na tujo vojaško pomoč, na voljo le dve kratkoročni opciji:

(A) da se takoj preda, pristane na Putinove zahteve in tako reši nekaj tisoč nedolžnih življenj ter infrastrukturo?, ali

(B) da se golih rok brani pred tanki in raketami, žrtvuje nekaj tisoč nedolžnih življenj in porušeno infrastrukturo ter nato pristane na Putinove zahteve?

V luči nove situacije bo ukrajinsko vodstvo moralo sprejeti odločitev, ki bo v danih okoliščinah optimalna za njeno državo. To pa pomeni:

  1. najprej mirovni sporazum Ukrajina – Rusija,
  2. Ukrajina obdrži suverenost, obe regiji (Lugansk in Donetsk) dobita avtonomijo, Krim pa neodvisnost,
  3. Ukrajina postane članica EU,
  4. Ukrajina ostane nevtralna država.

Ukrajina s tem zmanjša žrtve in materialno uničenje, pridobi mir ter pridobi članstvo v EU, za kar si je tako prizadevala in kar je zanjo efektivno veliko bolj pomembno kot članstvo v NATO.

Opcije za EU

Celotne stroške sedanje agresije na Ukrajino in povračilnih sankcij nosijo prebivalci Ukrajine ter prebivalci evropskih držav in evropsko gospodarstvo. Zaradi ruskega posredovanja bodo Evropejci deležni višjih cen energentov in hrane, prišlo bo do povečanja inflacije in zaradi sankcij ter nestabilnosti lahko evropsko gospodarstvo zapade v stagnacijo (stagflacija na vidiku). Stroške sankcij bodo nosila predvsem evropska podjetja, ki ne bodo smela poslovati z Rusijo. Če sankcije ostanejo v veljavi na dolgi rok (kot pri Iranu), bodo stroški za Evropo enormni. K temu pa prištejmo še povečane izdatke za oboroževanje, ki bi jih zahtevala vojna ali politična nestabilnost na zunanjih evropskih mejah.

Rusijo je seveda treba kaznovati za njeno agresijo na Ukrajino. Vendar pa, če se države EU ne želijo vojaško vplesti ukrajinski spor, preostane le to, da Rusija trajneje ostane prisotna v Ukrajini, s tem pa tudi veljavnost sankcij in navedeni ogromni stroški povezani s tem. Slednje ni v interesu EU, v njenem interesu je:

  1. da se vojaško posredovanje Rusije v Ukrajini čimprej konča,
  2. da se čimprej sklene mirovni sporazum med Ukrajino in Rusijo,
  3. da Ukrajina postane članica EU,
  4. da EU sklene prostotrgovinski sporazum z Rusijo, in
  5. da EU ustanovi in okrepi lastno vojaško zavezništvo, pri čemer pa Ukrajina ostane nevtralna.

Države EU s tem pridobijo dolgoročnejšo stabilnost v regiji, znižanje cen energentov in hrane ter lažji dostop na ukrajinski in ruski trg.

Če do takšne hitre mirne rešitve ne pride in če bo Rusija trajno zavzela Ukrajino, zaradi česar bodo tudi gospodarske sankcije proti Rusiji ostale dolgoročno v veljavi, bodo države EU ob povečani politični nestabilnosti v regiji utrpele dolgoročno veliko škodo.

Mir je edina dobra rešitev. In “make trade, not war” edina trajna win – win situacija.

Zavedam se, da se mnogim, ki so tako ogorčeni nad rusko invazijo v Ukrajini kot jaz, lahko zdijo zgornje opcije bogokletne ali vsaj – v tem trenutku – (še) nespodobne. Vendar pa naj pomislijo na to, kaj so alternative temu? Vojna in dolgoročna nestabilnost v regiji ter dolgoročna veljavnost sankcij, ki preprečuje gospodarsko sodelovanje in škoduje vsem, prav gotovo ne.

__________

* Gre za tezo, ki jo najbolj izrazito zagovarja profesor John Mearsheimer (tukaj in tukaj). Ne smemo pa zanemariti tudi želje po vstopu v NATO na strani posameznih vzhodnoevropskih držav, kar zagovarja njegov oponent profesor Paul Poast.

3 responses

  1. Dodal bi samo, da bi morala EU zmanjšati vpliv ZDA in tudi Zdrženega kraljevstva v celinski Evropi. Cilji teh dveh držav nista enaki ciljem EU. Zakaj bi sicer Združeno kraljevstvo izstopilo iz EU? EU bi morala zgraditi lastno vojsko in zapreti vse ameriške baze v Evropi.

  2. To predvidevam v točki 5 glede opcij EU: EU ustanovi in okrepi lastno vojaško zavezništvo, pri čemer pa Ukrajina ostane nevtralna.

    Zapiranje NATO baz v EU pa ne vem, če je opcija. Karkoli si že mislimo o jedrskem orožju, pa je dejstvo, da njegova enakomerna porazdelitev nekako garantira mir oziroma to, da ga nihče ne bo enostransko uporabil. Jedrske konice v EU pa so v lasti ZDA…

  3. Menim, da je to že vse mimo, “passe”. Moja ocena in prognoza je, da:

    – bo Rusija razdelila Ukrajino približno po mejah kot je šla podpora za Janukoviča in Timošenkovo ob zadnjih volitvah 2010, tj. ves južni in vzhodni del bo najprej postal “neodvisna” država, potem pa bo zaprosil za združitev z Rusijo. Večina prebivalstva v teh delih je naklonjeni Rusiji in govori rusko. Glej karto v članku:

    https://www.zerohedge.com/news/2022-03-06/biden-was-personally-involved-ukraines-2014-coup

    Južni del predstavlja najboljše in največje kmetijsko področje v Evropi, vzhod pa je zakladnica mineralov in energetskih virov. V večinsko naklonjenem ruskem okolju je verjetnost uspeha gverilske vojne bistveno manjša kot v zahodnem delu.

    – Zahodni del od Kijeva do zahodne meje bo “neodvisna država” Ukrajina, ki bo demilitarizirana s potencialnimi ruskimi vojaškimi bazami. Državi bo prepovedano članstvo v Nato, ne pa v EU (nekdo jih bo pač moral živeti in Rusija nima nikakršnega interesa za to). Pozabite tudi na kakšno rusko solidarnost kljub Putin-ovim besedah o bratskih narodih. Rusko javno mnenje nikakor ni naklonjeno “pravim” ukrajincem.

    – namen te vojne je eliminirati (pobiti) vse oz. kolikor je mogoče ukrajinskih desnih skrajnežev (okoli 80.000). Kar se jih bo pustilo, je zato, da se oganizirajo javna sojenja (in bodo justificirani potem). Drugi cilj je eliminacija ukrajinskega vojaškega potenciala, ki se je močno okrepil od leta 2014 ob izdatni zahodni pomoči. Eliminacija pomeni tako eliminacija vojne infrastrukture, opreme kot tudi žive sile, razen tiste, ki se bo relativno hitro predala.

    – Rusija se bo gospodarsko in politično odlepila od Zahoda (kar je bil mogoče tudi skriti motiv sedanje vojne akcije, nikar ne mislite, da Rusija ni računala na zahodne sankcije). Rusija gleda na Zahod ne samo kot na vojaško in politično grožnjo, ampak predvsem kot nekaj, kar jo kulturno in civilizacijsko ogroža.

    – po letu 2014 je Rusija bistveno povečala stopnjo samozadostnosti. Ta je verjetno med velikimi državami največja na svetu. Rusija se ne bo izolirala, bo pa poskrbela, da ne bo ranljiva v ključnih sektorjih ekonomije. Isto pospešeno počne v tem trenutku KItajska. Šlo bo za popolen obrat na vzhod in tretji svet. Z Evropo se sploh ne bodo več ukvarjali.

    – priča smo nastajanjau multipolarnega sveta. Poli bodo strmeli k temu, da so gospodarsko samozadostni. Trgovina med poli bo seveda obstajala, ne bo pa tako prosta kot je bila dosedaj.

    – glavna žrtev na dolgi rok bo Evropa, ki je najbolj odvisna od globaliziranega gospodarstva, znotraj nje pa izvozna velesila Nemčija in na Nemčijo vezani sateliti (Slovenija). Evropa zaradi starajočega prebivalstva, azijske konkurence na svetovnih trgih, pomanjkanja surovin in energetskih virov, nima kakšnih resnih pogojev za rast. Verjetna je dolgoročno stagnacija v najboljšem primeru.

    – Amerika bo v tej krizi “ožela” Evropo do konca. V enem stavku to pove članek v avstrijskem WochenBlick “UNSER UNTERGANG FÜR DAS ÜBERLEBEN DER USA” . Najprej na cenah plina, nato surovine, potem pa bodo ameriške investicijske banke in skladi obubožane evropske firme pokupile za cente na dolar. Podobno se kaže z dobavo energentov s strani arabskih držav. Te se še dobro spomnijo kako jih je Zahod “nategnil” z znižanjem cen nafte, kot obliko pritiska na Rusijo, po 2014. Države so izgubile velik del svojih deviznih rezerv, primanjkljaj proračuna Saudske Arabije je dosegel 20% BDP. In kaj so te države dobile za to? “Prst v rit” bi rekel moj Nono. Sedaj ne bo nobene pripravljenosti več priti na pomoč Zahod-u. Niti ena arabska država (vključno z ameriškimi zaveznicami , se kljub brutalnim pritiskom ameriške diplomacije, ni pridružila zahodnim sankcijam). Ni govora o kakšnem zmanjšanju cen nafte ali bistvenemu povečanju črpanja.

    – Rusi ne bodo popustili ker bi to pomenilo popolnoma diskreditacijo države kot velesile. Kar se notranje situacije tiče: Vojno intervencijo so podprle vse stranke, zanjo so glasovali vsi poslanci do zadnjega. Rating Putin-a se je dvidnil za 10 % točk, iz nekaj nad 60% na čez 70%. Protestira zelo majhen del prebivalstva, kar si Ruska oblast mirno lahko privošči in tako kaže svetu svoj demokratičen obraz. V krizi in predvsem ob pritisku od zunaj se ruski narod tradicionalno strne okoli vodje.

%d bloggers like this: