Povečan deficit s Kitajsko naj bi ZDA stal (vsaj) 3.7 milijona delovnih mest

Kot sem pisal v Paradoksih globalizacije (1): Zahodni pohlep, ki je uničil srednji razred, je v ZDA med letom 2001, ko je Kitajska stopila v WTO, in začetkom krize v 2008, izginilo 3.5 mio delovnih mest v industriji. Do leta 2017 nato še za dober milijon delovnih mest. Obstajajo različne ocene, koliko je k temu izginotju ameriške industrije prispevala prosta trgovina s Kitajsko. Spodnja meja ocen je ena tretjina.

Spodaj navajam analizo, ki sta jo za Economic Policy Institute pripravila Robert E. Scott in Zane Mokhiber. Njuna ocena je, da je povečan ameriški trgovinski deficit s Kitajsko med letoma 2001 in 2018 odnesel (vsaj) 3.7 milijona delovnih mest. Njuna analiza je zanimiva tudi zato, ker primerjata pričakovanja Clintonove adminstracije, kako bo odpiranje Kitajske po vstopu v WTO pripomoglo k povečanju ameriškega izvoza na kitajski trg in k spodbujanju ameriških delovnih mest, ter tega, kar se je dejansko zgodilo. Ameriški izvoz na Kitajsko se je v obdobju 2001-2018 resda povečal za 5.2-krat, uvoz iz Kitajske pa le za 4.2-krat, toda ko to prevedete v absolutne številke, postanejo zadeve zelo resne. Namreč ameriški izvoz se je povečal iz 19 na 120 milijard dolarjev, uvoz iz Kitajske pa iz 102 na 534 milijard dolarjev, kar pomeni, da se je trgovinski deficit s Kitajsko povečal iz 83 na 420 milijard dolarjev. To so povsem druge dimenzije.

Nadaljujte z branjem

Višja minimalna plača očitno (niti v Ameriki) ne ubija delovnih mest

Treba bo torej spremeniti učbenike osnov ekonomije prvega leta študija, lastniki kapitala in njihova lobistična združenja pa si bodo morali izmisliti kakšne boljše argumente, zakaj ne bi delili (finančnega) rezultata višje produktivnosti dela tudi z delavci.

Tudi v Sloveniji.

Kako zapolniti vsebinsko impotenco preminule koalicije s potentno razvojno strategijo za 2030?

Jasmina Držanič

Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Nekako se mi zdi, da je odstop predsednika vlade prišel v času, ko je prvič res postalo relevantno, kako politični pretendenti za oblast dejansko vidijo in razumejo državo, ki jo je treba upravljati. Kajti do sedaj smo že skoraj desetletje v shemi, ko naj bi novi obrazi formirali neko fronto, ki bi držala skupaj pisano, bolj ali manj progresivno ekipo, ki se ubada z narcisizmom majhnih razlik in preračunavanjem. Ta shema se je izpela. Tudi politični analitiki so se izpeli. Najbolj očiten dokaz za to je, da je dva ponedeljka zapored je ekipa analitikov sedela pri Marcelu in drugi ponedeljek so morali vsi popravljati svoje izjave izpred tedna, ko so trdili, da se predčasne volitve nikomur ne izplačajo.

Da se razumemo: preračunavanje je del političnega delovanja in politične igre. Da je predlog potrjen, je potrebna večina in to večino je treba prešteti in doseči. S to tehniko ni nič narobe. Narobe je, ko onkraj te tehnike ni skoraj nič. Volivci  politiko, ki predvsem preračunava, vsebine pa ne ponudi, kaznujejo. Pri nas jo že dolgo kaznujejo tako, da ne gredo na volitve ali na volitvah obkrožijo listo »novega obraza«. In kak mandat se učinek zmanjšane volilne udeležba in odsotnost vsebine (če ni vmes gospodarske krize) niti ne pozna. V naslednjem mandatu so volivci jezni, pa tega še ne znajo čisto artikulirati. Potem pa amorfna jeza vendarle dobi neko artikulacijo. Mislim, da smo zdaj v fazi, ko jeza dobiva artikulacijo in je ta artikulacija kritična, ni pa jezna do te mere, da bi si oblekli rumene jopiče.

Nadaljujte z branjem

So migracije v velikem obsegu (sploh lahko) politično vzdržne?

Kolega Jonathan Portes je naredil izjemno dobro ilustracijo koristi, ki jih je V. Bitanija imela zaradi ogromnega povečanja imigracij v zadnjih dveh desetletjih. Tako na ekonomskem kot na socialnem področju.

Pa vendar se tukaj porajata dve ključni dilemi:

  1. So tako velike imigracije (sploh lahko) politično vzdržne?
  2. Bi imigracije bile vzdržne, če ne bi bilo finančne krize in posledične (napačne) ostre politike varčevanja s strani konzervativne vlade?

Nadaljujte z branjem

Učinek Bruslja: Kako EU upravlja svet prek “izvoza” tehničnih standardov

What if a mild-mannered economic superpower was shaping the world economy, and most people didn’t notice? What if the decisions that drove globalisation were not made in televised meetings between world leaders at Davos, but quietly by technical compliance officers in anonymous corporate office buildings? What if American protectionist bluster and China’s steely nationalist defiance were largely a sideshow?

The EU is not generally thought of as an aggressive economic hegemon. Its main concern in the US-China conflict is to avoid being trampled. But in sector after sector, it has set the rules for the world economy.

Nadaljujte z branjem

Paradoksi globalizacije: Globalizacija in klimatske spremembe

Po podatkih NASA se je svet do danes glede na predindustrijsko dobo (leto 1850) segrel za skoraj 1 stopinjo Celzija. Govorimo o globalnem segrevanju. Vendar pa o vzrokih tega segrevanja, se pravi, koliko so h globalnemu segrevanju prispevale človeško povzročene emisije in koliko narava (solarni cikli), v znanosti ne boste našli konsenza. Četudi znanstveniki uporabljajo povsem identične fizikalne modele, se med seboj ne strinjajo glede predpostavk. In ker se ne strinjajo glede vzrokov porasta temperature, seveda tudi ni strinjanja, če sploh kaj narediti glede globalnega segrevanja in ali ne bi raje počakali na malo ledeno dobo, ki naj bi bila pred vrati.

Zdi se, da gre za prvovrstno ideološko vprašanje, ki ob znanosti polarizira tudi politiko. Vendar, če pogledate v zakulisje, boste za ideologijo in prerekanji med znanstveniki odkrili predvsem – denar. Veliko denarja. Nesporno je namreč dvoje. Prvič, za zelo zelo glasno skupino prek 100 think-tankov, ki osporava vzročnost korelacije med človeško povzročenimi izpusti in segrevanjem, najdemo ogromna sponzorska sredstva velikih naftnih družb (predvsem Exxon) in Koch industries, ki je dejavna v vrsti umazanih industrij (naftna, kemična in industrija mineralov itd.). Tukaj je spisek znanih donacij oziroma plačanih študij ameriških družb, kot jih je zbral Greenpeace. Skupen znesek za obdobje 1989-2017 znaša 150 mio dolarjev, kar pa je najbrž le vrh ledene gore.

Nadaljujte z branjem

Konec gospodarske rasti, če postane demografija negativna?

Jones (2020) je pripravil zanimiv teoretični članek, na katerega vas želim opozoriti, in sicer o tem, kaj se zgodi z gospodarskim napredkom našega planeta, če se demografija zaustavi oziroma postane negativna. Vsi nekako živimo v prepričanju, da se število prebivalstva nenadzorovano povečuje. Podatki pa kažejo, da je v mnogih razvitih državah neto prirast prebivalstva (brez upoštevanja migracij) že negativen, fertilnost pa upada tudi v največjih državah v razvoju.

Za lažje razumevanje naj v začetku omenim, da je gospodarska rast produkt produktivnosti in rasti prebivalstva (če zanemarimo stopnjo participacije delovne sile). To pomeni, da v primeru konstantne produktivnosti gospodarsko rast poganja rast prebivalstva. Problem nastopi seveda, če demografija postane negativna. Podatki za Japonsko kažejo, da naj bi bila prav slednja krivec za nizko rast BDP v zadnjih dveh destletjih, vendar Japonska še vzdržuje pozitivno rast BDP zaradi solidne produktivnosti. Hudič pa je, ker v razvitih državah v zadnjih desetletjih rast produktivosti trendno upada. Se pravi, da bo rast produktivnosti lahko vse manj kompenzirala za upadajočo demografijo. Začasna rešitev so migracije, vendar pa te, predvsem iz kulturno in versko zelo različnih regij glede na našo civilizacijo, dolgoročno niso politično vzdržne.

Ergo, treba bo začeti delati bodisi na rasti natalitete bodisi na rasti produktivnosti. Najbolje, da na obojem.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

%d bloggers like this: