Paradoksi globalizacije (1): Zahodni pohlep, ki je uničil srednji razred

V četrtek smo na Ekonomski fakulteti gostili Branka Milanovića, pionirja na področju raziskovanja neenakosti v svetu, in to v času, ko to še ni bilo popularno. Milanović je po številnih objavljenih knjigah s tega področja zaslovel predvsem z enim grafom, s t.i. krivuljo slona, ki mu je nato prinesel vsesplošno slavo. Ko je namreč dohodke večine prebivalcev sveta razvrstil po centilih in v graf vključil rast dohodka vsakega izmed teh centilov v obdobju 1988-2008, je dobil zanimivo sinusoido, v kateri so nekateri videli podobo slona.

Slika 1: Elephant curve: Distribucija dohodkov v času globalizacije (1988-2008)

Vir: Branko Milanović

Krivulja kaže na dve skupini zmagovalcev in »luzerjev« v času intenzivne globalizacije. Ta je bila na eni strani koristna predvsem za »prebivalce na hrbtu slona«, za t.i. globalni srednji razred, to je za prebivalce z dohodki med 15. in 65. centilom, kjer gre predvsem za Azijske države (Kitajska, Indija itd.), ki jim je globalizacija in masovno odpiranje delovnih mest izboljšala dohodke za 60 do 80%. In na drugi strani globalizacija je bila globalizacija koristna predvsem za tiste na vrhu slonovega rilca (globalna elita, lastniki kapitala ali mendežerji). Toda globalizacija je ustvarila tudi »luzerje«. Gre predvsem za srednji razred na Zahodu (med 75. in 90. centilom), za katere je bila globalizacija pogubna, dohodki so se v dveh desetletjih realno komaj kaj premaknili, ali pa realno celo upadli. To obdobje pa ni bilo ugodno tudi za prebivalce držav na repu (najrevnejše države), katerih dohodki se v dveh desetletjih niso premaknili z mrtve točke. Gre predvsem za prebivalce držav podsaharske Afrike, ki se niso vključile v globalizacijo.

Druga Milanovićeva slika, ki je enako impresivna, pa se sicer nanaša na Ginijeve koeficiente kot kazalce neenakosti. Ko Ginijeve koeficiente za vse države, z različnimi utežmi ali brez, agregira na globalni nivo, Milanovićeva slika kaže na konsistentno upadnje globalne neenakosti po letu 2000, večinoma pa že po letu 1990. Preprosto rečeno, nerazvite države zaradi hitrejše gospodarske rasti po letu 1990 dohitevajo klub razvitih držav. To obdobje upadanja globalne neenakosti sovpada z obdobjem globalizacije, kar pomeni, da je bila vključitev nerazvitih držav (predvsem Kitajske, Indije, ostalih azijskih držav ter držav Latinske Amerike) v svetovno trgovino ter preselitev industrijske proizvodnje iz Zahoda na Vzhod in Jug koristna. Prek sproščenega dostopa na trge zahodnih držav jim je omogočila hitri gospodarski razvoj.

Slika 2: Upadanje globalne neenakosti

Decreasing global and international inequality_1952-2015

Vir: Branko Milanović

Ima pa ta slika upadanja globalne neenakosti precejšnjo »lepotno napako«, ki se je do danes razrasla v velik realni družbeni in politični problem. Če za trenutek pustim ob strani delovne pogoje zaposlenih v državah v razvoju in učinke na okolje in klimatske spremembe, je ta isti proces globalizacije in selitve proizvodnje z globalnega Zahoda na Vzhod in Jug s seboj prinesel tudi zmagovalce in luzerje. V tem procesu zmanjševanja neenakosti med državami, so se namreč povečale dohodkovne razlike (neenakost) znotraj držav. Tako na Zahodu kot v hitro rastočih državah v razvoju. Vendar pa je problem postal pereč predvsem na Zahodu.

Problematična je bila predvsem liberalizacija trgovine s Kitajsko, formalno z vključitvijo Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (2001). S tem datumom so namreč drastično in trajno upadle carine na uvoz kitajskih izdelkov (na raven carin med članicami WTO), kar je spodbudilo zahodne korporacije, da so masovno prenesle proizvodnjo v Kitajsko. Kitajska je nenadoma postala globalna tovarna, ki lahko zaradi svojih skorajda neomejenih kapacitet in fleksibilnosti zadovolji praktično celotnemu globalnemu povpraševanju po industrijskih izdelkih. Razen morebitnih strateških in etičnih zadržkov ni več nobenega razloga, zakaj ne bi zahodna podjetja svoje proizvodnje preselila v Kitajsko in po vzoru vseh proizvajalcev zabavne elektronike služile na račun velike marže med proizvodnimi stroški in grosistično ceno. Profiti zahodnih korporacij so polteteli v nebo in njihova največja skrb je le še, kako te profite s prekladanjem v podružnice v davčnih ozazah skriti pred domačo davkarijo. Govorimo o nekaj tisoč milijard dolarjev skritih kumulativnih dobičkov.

Tako velikega trgovinskega šoka, povzročenega z liberalizacijo trgovine, zahodne države še nikoli v zgodovini niso doživele. Posledice tega »kitajskega šoka« so se pokazale šele z več kot desetletno zamudo. Šele danes vidimo v vsej dimenziji ta »kitajski križ globalizacije«, kot ga jaz imenujem, na katerega je pribit izginuli srednji razred zahodnih držav. Ko danes v sliko narišemo število delovnih mest v industriji in delež uvoza iz Kitajske za ZDA in EU države, dobimo križ. Dobimo močno negativno korelacijo med povečanjem uvoza iz Kitajske in upadom delovnih mest v industriji. V ZDA je zgolj med 2001 in 2007 (do krize) izginilo za 3.5, v EU pa za 3.6 milijona delovnih mest v industriji.

Slika 3: Kitajski križ ameriških industrijskih delavcev

Kitajski križ ameriškega delavstva_2

Vendar se zgodba s tem ne konča. Medtem ko najbolj vneti zagovorniki proste trgovine poudarjajo, da so z globalizacijo pridobili vsi in da se realno dohodkovna neenakostna Zahodu ni povečala, saj lahko revnejši kupujejo cenejše kitajske izdelke, pa se zgodba ne zdi prepričljiva »luzerjem« v tem procesu. Res je, da je večina lahko našla nadomestne službe, toda našli so jih v storitvenih panogah, kjer ne delajo pod zaščito močnih industrijskih sindikatov, pač pa za minimalno plačo. Mnogi morajo delati dve ali več služb, da lahko preživijo sebe in družino.

Kjučni problem je bil, da se predvsem v ZDA na ta šok nista učinkovito odzvala niti trg niti socialna država. Kot kažejo številne ekonomske raziskave v zadnjih šestih letih, nekaj deset sem jih dal v e-mapo pod naslovom »China shock«, je ta “kitajski šok” po 2001 povsem razbil družbeno ravnovesje v ZDA. Regije, ki so bile najbolj prizadete s kitajskim šokom, se tudi desetletje kasneje niso pobrale iz vidika proizvodnje, zaposlenosti in inovativnosti, pač pa so ostale socialno depresivne, kar se kaže v učinkih večje samomorilnosti, smrtnosti, večje stopnje kriminala, alkoholizma in odvisnosti od drog, v manjši »možitveni vrednosti« moških in nižji stopnji porok itd.

Kot kažejo zadnje raziskave, ti negativni učinki ekonomske in socialne polarizacije v družbi danes kulminirajo tudi v politični polarizaciji. Volilno telo se v obupu ozira po rešiteljih. Ti se najdejo v obliki desničarskih populistov. Trump je rezultat ameriškega korporativnega pohlepa in izvoza globalizacije ter kasnejših povratnih učinkov.

Te polarizacije ni mogoče rešiti brez delnega ekonomskega nacionalizma, predvsem pa z zagotovitvijo stabilne gospodarske rasti in kvalitetnih, dobro plačanih delovnih mest.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Precej zaskrbljujoč video Roberta Reicha o ameriških milenijcih, ki so pobrali najslabše iz te slonove dobe: https://www.youtube.com/watch?v=mVKCPuM5CoU

    So dokazano revnejši od prejšnje generacije in če se nekaj drastično ne spremeni, bodo številni iskali finančno stabilnost do konca življenja. Zaenkrat so še naklonjeni bolj Demokratskim kandidatom, ko bodo enkrat 45+, razočarani nad življenjem in z manj iluzijami, kakšni Trumpi bodo vladali šele takrat?

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: