EU nima svoje politične strategije do Kitajske. Niti do Rusije, niti do grupacije BRICS+. Pa bi jih nujno morala imeti. EU bi morala definirati svoj odnos z Evroazijo, z grupacijo, ki jo vodita Rusija in Kitajska, kajti to je največja surovinska, energetska in proizvodna baza na svetu. Podobno velja za širšo grupacijo BRICS+, držav, ki skupaj tvorijo čez 45% svetovnega prebivalstva, tretjino svetovnega BDP. Več kot 12 držav je vložilo prošnjo za pridružitev BRICS, med njimi Iran, Kazahstan in Saudska Arabija. Ko bo ta grupacija BRICS+ oblikovana, bo nadzirala 60% svetovnih zalog plina in 45% zalog nafte. Ta grupacija držav predstavlja na eni strani pomembno bazo ključnih energentov, surovin in sestavnih delov za evropsko industrijo, na drugi strani pa najpomembnejši trg. BRICS+ postaja drugi najpomembnejši globalni faktor.

V vednost kratka twitter analiza hard-core pristaša sankcij proti Rusiji, Robina Brooksa, ki vedno znova, mesec za mesecem, ugotavlja, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. In vedno konča pri tem, da bi morala biti kapica na rusko nafto pri 30 $/sodček in da bi morali disciplinirati grške ladjarje (pa zahodna podjetja, pa borzne analitike, pa…). Pri tem pa vedno znova efektivno “pozablja” (faktično to ve, vendar razumsko tega noče sprejeti), da je Rusija letos nafto večinsko preusmerila na druge, nezahodne trge (enako tudi uvoz industrijskih izdelkov) in da je Rusija ustvarila svojo lastno, skrito floto preko 230 tankerjev, kar (ob teh kapacitetah) lahko pokrije več kot dve tretjini ruskega izvoza nafte. In oboje je neprizadeto s kapico na nafto, kakršnakoli že bo.

In Brooks pozablja, da s temi sankcijami evropske države zgolj kaznujejo sebe, ustrelile so se v obe koleni, nafto in plin kupujejo dražje, trepetajo ali bodo prišle skozi zimo brez redukcij, industrijske proizvode pa namesto njih v Rusijo izvažajo Kitajska in ostale azijske države. Da o tem, da sankcije niso niti za milimeter premaknile ruskih sil iz Ukrajine, ne govorimo.

Ampak sankcije proti Rusiji delujejo. Morajo delovati. V stilu:

1/ Sad će.

2/ Samo što nije.

3/ E, jebiga.

Nadaljujte z branjem→

Perspektive Ukrajine so ob nadaljevanju sedanje proxy vojne med Rusijo in ZDA zelo slabe:

1. Prvič, tako ZDA kot Rusija se zavedata, da bo konflikt v Ukrajini dolgotrajen oziroma da bo Rusija še dolgo ostala prisotna na zasedenih ozemljih Ukrajine.
2. Drugič, medtem ko si ZDA prizadevajo, da bi ta konflikt trajal čim dlje in da bi čim bolj izčrpal Rusijo, se Rusija pripravlja na dolgotrajni konflikt in se trudi, da bi se pri tem čim manj izčrpala.
3. Tretjič, pri tem vsi pozabljajo na Ukrajino, ki jo bo ta dolgotrajni konflikt infrastrukturno, gospodarsko in socialno v nekaj letih povsem uničil. ZDA so že in bodo Ukrajino popolnoma žrvovale v ta namen – do zadnje ukrajinske elektrarne, do zadnjega ukrajinskega mostu, do zadnjega Ukrajinca.
4. Četrtič, večina zanemarja evropske države, ki jih bo ta dolgotrajni konflikt prav tako gospodarsko destabiliziral, deindustrializiral in dolgoročno razvojno zavrl. Vsak dan nadaljevanja vojne v Ukrajini pomeni eno tovarno manj v Evropi.
   
5. In petič, velika večina komentatorjev zanemarja dejstvo, da se v tem konfliktu ruši ameriška hegemonija in da se oblikuje nov pol svetovne ureditve, koncentriran okrog dvojca Rusija & Kitajska. ZDA s svojo politiko preprosto potiskajo Rusijo in Kitajsko v zavezništvo, prav tako pa ostale nezahodne države, da se priključijo temu novemu gospodarsko-političnemu polu, ker vidijo v njem boljše možnosti za svoj razvoj. Trenutno stanje prošenj za članstvo v skupino BRICS je več kot ducat držav (med njimi Argentina, Alžirija, Iran, Kazahstan, Saudska Arabija) in ta skupina držav tvori 45% svetovnega BDP, polovico prebivalstva, 45% globalnih rezerv nafte in 60% rezerv plina, da o ostalih ključnih surovinah ne govorimo.
   

Neverjetna ignoranca in aroganca na strani zahodnih intelektualcev in političnih elit je ne videti te realnosti. Ta ignoranca in aroganca gresta na škodo prihodnosti Ukrajine in Zahoda.

Marko Golob

Brati Bhadrakumarja pomeni spoznavati visoko šolo diplomacije. Kakšna razlika do nivoja komentatorjev npr. v naših medijih. Kot bi primerjal vrtec z univerzo.

Spodnji stavek:

“The neocons in the Beltway have bitten more than what they could chew. Their last card will be to push for a direct US military intervention in the Ukraine war under the banner of a “coalition of the willing.”

kaže na to, na kar Putin vseskozi opozarja:

NE DA JE CESAR NAG, CESAR JE TUDI NOR!

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed kritičnih trenutkov ob obisku ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega prejšnji teden v Washingtonu je bila tiskovna konferenca ameriškega predsednika Josepha Bidena. Natančneje, konec tiskovne konference, ko se je Bidenu zareklo nekaj stavkov. Povedal je, da so ZDA omejene glede pomoči Ukrajini, ker evropske zaveznice niso pripravljene tvegati kontinentalne vojne z Rusijo. Biden:

Now, you say, ‘Why don’t we just give Ukraine everything there is to give?’ Well, for two reasons. One, there’s an entire Alliance that is critical to stay with Ukraine. And the idea that we would give Ukraine material that is fundamentally different than is already going there would have a prospect of breaking up NATO and breaking up the European Union and the rest of the world…

I’ve spent several hundred hours face-to-face with our European allies and the heads of state of those countries, and making the case as to why it was overwhelmingly in their interest that they continue to support Ukraine…

They understand it fully, but they’re not looking to go to war with Russia. They’re not looking for a third World War.

Biden se je nato zavedel, da je povedal preveč: “there’s more to say, but I probably already said too much” in na hitro končal tiskovno konferenco.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović je ne samo prvovrsten znanstvenik in široko razgledan intelektualec, kot jih ne delajo več, ampak tudi zelo fin gospod. Tudi rusko-ukrajinske vojne, ki intelektualno razdvaja ljudi, akademske kolege, prijatelje in tudi člane družin, se je lotil na zelo prefinjen način. Brez neposredne konfrontacije z glavnimi protagonisti v mainstream medijih ali eksplicitnega zavzemanja za eno izmed razlag. V dveh nadaljevanjih (prvi del, drugi del) pronicljivo analizira štiri zgodovinsko-ideološke razlage (teorije) o izvoru te vojne. In zelo prefinjeno, utemeljeno na dejstvih, pokaže, da večina mainstream komentatorjev, ki tulijo v enoglasni rog, sentimentalno zastopa ideološko teorijo, ki je zgodovinska dejstva ne podpirajo.

Kot prvo Milanović ovrže, po njegovih besedah, najbolj popularno in hkrati najbolj naivno teorijo, da gre v tej vojni za vojno med demokracijo in avtokracijo. Ta naivna teorija je najbolj razširjena med liberalci in desničarji. Ta naivna teorija je, kot pravi Milanović, osnovana na nevednosti in podprta z nevednostjo:

Naivna teorija je priljubljena predvsem zaradi svoje preprostosti. Ne zahteva nikakršnega poznavanja zgodovine, ne Rusije ne Ukrajine, ne zahteva nikakršnega znanja o komunizmu, ne zahteva niti nikakršnega pogleda (ali celo poznavanja) razlogov za razpad komunističnih federacij. To je teorija, ki temelji na nevednosti in je podprta z nevednostjo.

Nadaljujte z branjem→

Letošnje leto sta najbolj zaznamovali dve dogajanji, katerih posledice se med seboj prekrivajo in amplificirajo. Prvo je naraščajoči trend inflacije kot posledice pokovidnega odpiranja gospodarstev in rasti cen energentov in hrane, drugo pa ruska invazija na Ukrajino, ki je dodala pospešek inflaciji in k dušenju gospodarske rasti. Kratkoročno je pred nami grožnja stagflacije, dolgoročno pa grožnja deindustrializacije in nazadovanja Evrope.

Toda tako stagflacija kot deindustrializacija sta stvar politične izbire, ne pa nuje. Tej stagflacijski krizi ter dolgoročnemu nazadovanju Evrope bi se namreč bilo mogoče izogniti. Izogniti bi se jima bilo mogoče z odločitvijo za bolj modre politike. In sicer tako na ravni »visoke« zunanje politike, kot na ravni ekonomskih politik.

Nadaljujte z branjem→

Tale cover verzija Animalsov je izjemna in pesem najbrž boljša od serije (na Voyo).

Kaj imajo skupnega Emmanuel Macron, Benjamin Netanyahu, Justin Trudeau, Pete Buttigieg, Yoon Suk-yeol, Larry Page, Sergey Brin, Changpeng Zhao, Sam Bankman-Fried, Kanye West, Volodymyr Zelensky …? Vsi so otroci akademikov. Ob domači kuhinjski mizi so se nalezli idej staršev. Večinoma so liberalci, navajeni, da ne obstajajo absolutne resnice, ker se “resnica” skreše v težkih debatah. Razen nekaterih, ki so vrednostno zašli ali pa konsekventno implementirajo ideje svojih staršev, kot denimo Natanyahu.

Zanimivi sta še dve kruti resnici. Prva je, da so otroci akademikov nekako skeptični do učinkovitosti širjenja idej svojih staršev, ker je doseg teh idej izjemno majhen, saj akademski članek prebere nekaj deset ljudi, v zelo dobrem primeru nekaj sto, v najboljšem in zelo redkem primeru pa nekaj tisoč ljudi. (Jaz imam srečo, da je abstract mojega najbolj branega akademskega članka (registrirano) prebralo nekaj čez 4,700 ljudi, članek je downladalo nekaj čez 1,700 ljudi, citiralo pa ga je 535 ljudi. Kar je za akademske standarde dovolj, da prideš med top 10% najbolj citiranih. Toda članke na mojem blogu, in to v majhni Sloveniji, dnevno prebere več ljudi, kot se je akademskim kolegom globalno zdelo vredno downladati moj najbolj brani akademski članek. Pa sem med 10% najbolj citiranih ekonomistov na svetu). Zato se otroci akademskih staršev običajno raje odločijo za kakšen bolj praktičen poklic oziroma za širitev teh idej prek implementacije v praksi. Denimo v politiki.

Druga kruta resnica pa je, da je akademski poklic vedno manj cenjen in da so profesorji relativno bedno plačani glede na ostale poklice in glede na prejšnje čase. Zato se njihovi otroci spreminjajo v jezne potomce lumpen-intelektualcev, ki zares želijo spremeniti ta “krivični svet”. Zato se pazite otrok akademikov!

Nadaljujte z branjem→