Branko Milanović je ne samo prvovrsten znanstvenik in široko razgledan intelektualec, kot jih ne delajo več, ampak tudi zelo fin gospod. Tudi rusko-ukrajinske vojne, ki intelektualno razdvaja ljudi, akademske kolege, prijatelje in tudi člane družin, se je lotil na zelo prefinjen način. Brez neposredne konfrontacije z glavnimi protagonisti v mainstream medijih ali eksplicitnega zavzemanja za eno izmed razlag. V dveh nadaljevanjih (prvi del, drugi del) pronicljivo analizira štiri zgodovinsko-ideološke razlage (teorije) o izvoru te vojne. In zelo prefinjeno, utemeljeno na dejstvih, pokaže, da večina mainstream komentatorjev, ki tulijo v enoglasni rog, sentimentalno zastopa ideološko teorijo, ki je zgodovinska dejstva ne podpirajo.
Kot prvo Milanović ovrže, po njegovih besedah, najbolj popularno in hkrati najbolj naivno teorijo, da gre v tej vojni za vojno med demokracijo in avtokracijo. Ta naivna teorija je najbolj razširjena med liberalci in desničarji. Ta naivna teorija je, kot pravi Milanović, osnovana na nevednosti in podprta z nevednostjo:
Naivna teorija je priljubljena predvsem zaradi svoje preprostosti. Ne zahteva nikakršnega poznavanja zgodovine, ne Rusije ne Ukrajine, ne zahteva nikakršnega znanja o komunizmu, ne zahteva niti nikakršnega pogleda (ali celo poznavanja) razlogov za razpad komunističnih federacij. To je teorija, ki temelji na nevednosti in je podprta z nevednostjo.
Ob tem Milanović z dejstvi ovrže sentimentalno stališče, da je bila Ukrajina pred to vojno v primerjavi z Rusijo obljubljena dežela. Nasprotno, čeprav sta Rusija in Ukrajina leta 1990 štartali iz izhodišča enakega BDP per capita, je bil ruski BDP per capita pred začetkom te vojne dvakrat višji od ukrajinskega. In še več, migracije niso šle iz »avtokratske« Rusije proti »demokratični« Ukrajini, pač pa v nasprotni smeri, ker so bile ruske plače za 3-krat višje od ukrajinskih. Ukrajina je pač bila pred to vojno najbolj failed nekdanja sovjetska država, država z daleč najbolj razpredeno korupcijo, država z disfunkcionalnim parlamentom, država, ki so si jo razgrabili in razdelili oligarhi. Med njimi je bil najmočnejši oligarh Ihor Kholomoisky, ki je financiral predvolilno kampanjo in na oblast pripeljal komika Volodimirja Zelenskega. Znanega po tv seriji (predvajani na Kholomoiskyjevi televiziji), v kateri je Zelensky imitiral predsednika države, in po skritih računih v davčnih oazah (ki so jih potrdili neodvisni mednarodni novinarski viri v t.i. Panodra papers).
Druga najbolj razširjena teorija je, da je sedanja vojna rezultat ruskega imperializma, ker da poskuša Putin ponovno zasesti ozemlja, kot jih je obsegala nekdanja carska Rusija. Ta teorija združuje tiste, ki trdijo, da je ruski imperializem nekako prirojen ruski psihi, in Putinove propagandiste. Toda čeprav je ta teorija privlačna in je mogoče zanjo najti potrditve v simpatiziranju Putina s Katarino Veliko ter v njegovem negodovanju nad komunističnimi voditelji od leta 1917 naprej, ki so dele nekdanje carske Rusije prepustili drugim državam (Novorusijo in Krim Ukrajini ter vzhodno Poljsko prav tako Ukrajini), pa je po Milanovićevem mnenju “prekratka”:
Čeprav ima ta teorija neko povezavo z realnostjo, je njena težava v tem, da ne obravnava izvora sedanjega vala ruskega nacionalizma in imperializma. Lahko pojasni ruski nacionalizem devetnajstega stoletja, ne pa današnjega ruskega nacionalizma, katerega korenine je veliko verjetneje razložiti s tem, kar se je zgodilo od leta 1917 naprej.
The first and the most popular theory sees the war as a war between democracy and autocracy. It is based on a premise that Russia is run by a dictator and that Ukraine is run by a president who is popularly elected. That view however neglects a number of facts including that the governmental change in Ukraine in 2004 was the result of a social revolt against the unfair elections while the 2014 change was a coup against a legitimately elected government.
Moreover Ukraine was, before the war and even before 2014, the most unsuccessful state in the former Soviet Union. Not only was the level of corruption extremely high, the parliament largely dysfunctional, various oligarchs, including the one who helped to bring Zelensky to power, rampant and out of control, but Ukraine’s economic performance was probably the worst of all the republics of the former Soviet Union. While in 1990 the GDP per capita of Russia and Ukraine were quite similar, on the eve of Russia’s invasion, Russia’s GDP per capita was more than twice as high as Ukraine’s. The view that somehow Ukraine represents, or represented, in Russians’ own view a desired alternative to Russia’s autocracy is belied by the facts: the movement of population was in the “wrong” direction: Ukrainians moved to Russia and worked in Russia because the wages in Russia were about three times as high as in Ukraine, rather than Russians moving to Ukraine.
This naïve theory fails to address the fact that all conflicts in post-communist space took place in the former federal states that were dissolved along the ethically-based republican borders. And that 11 out of 12 such conflicts were the old-fashioned conflicts about the control of the territory. They had nothing to do with democracy or autocracy. The naive theory also disregards the fact that the autocratic states are not neatly aligned: for every Belarus that is aligned with Russia there is an equally autocratic Azerbaijan that is aligned with Ukraine.
The naive theory is popular in the first place because of its simplicity. It does not require any knowledge of history, neither of Russia nor Ukraine, it does not require any knowledge about communism, it does not even require any view (or even knowledge) of the reasons for the break-up of communist federations. It is a theory based on ignorance, and supported by ignorance. Secondly, such a naïve theory is in the interests of the more bellicose liberal and right-wing circles in the West who see the current conflict as a precursor to a much larger conflict pitting the United States against China. That potential conflict becomes much more acceptable if it is seen as a conflict of values, and not as a conflict about the geopolitical primacy.
The second explanation of the current conflict takes the position that the war is the result of Russian imperialism. According to that theory, the Putin regime is the inheritor of the Tsarist regime that sought to subdue and control the areas around Russia, from Romania (Moldova) to Poland, the Baltics and Finland. That theory is supported to a large extent by Putin’s own remarks made just before the war that tried to provide a justification for it. Russia underwent, in Putin’s view, “the century of betrayals” where its historical territories (including the Novorossiya, conquered by Catherine the Great that Putin openly revendicates today) were frittered away by communists. Putin thus attacks first Lenin for having given to Ukraine the Donbas, then Stalin for giving the eastern part of Poland to Ukraine, and finally Khrushchev for transferring Crimea from Russia to Ukraine. The implication, often made by nationalist Greater Russian authors, is that the communist regime was an anti Russian “conspiracy” that dispersed left and right the traditional historical territories of Russia and gave them to other nationalities in order to assuage their feeling of grievance against Great Russian chauvinism.
The theory thus interestingly unites those who argue that Russian imperialism is somehow innate to the Russian psyche, and Putin’s propagandists. The theory has some relationship to reality but the problem is that it does not address the origin of the current wave of Russian nationalism and imperialism. It might explain Russian nationalism of the nineteenth century but not Russian nationalism today, whose roots are much more plausibly explained by what happened since 1917. We move to them next.
Vir: Branko Milanović, Global Inequality
DAMIJAN blog 
Prebral oba dela. Pričakoval več.
Milovanovič očitno pozna več zgodovine kot njegovi zahodni kolegi in je bolj odprt do različnih interpretacij, ampak mu na žalost manjkajo cela poglavja zgodovine. Sumim, da je razlog v naslanjanju na zahodne avtorje, (tipična napaka zahodnih komentatorjev in akademikov) in zelo površno (ali povsem odsotno) poznavanje ruskih virov. Predvsem tistih, ki se ne uklapajo v zahodni narativ. Mogoče ima pri tem določen vpliv tudi njegova vloga v Carnegie Endowment for International Peace, ki je velik promotor ameriških intersov, in s tem povezana politična naravnanost.
Milovanovič povsem izpusti “power play” oz. “realpolitik” kot ključni faktor razvoja razmer v svetu. Te se ne zgodijo samo zaradi nekih notranjih silnic, ampak so nemalokrat odločilno vplivane z zavestnim aktivnim delovanjem od zunaj. Lep primer je zgornji pasus:
“The implication, often made by nationalist Greater Russian authors, is that the communist regime was an anti Russian “conspiracy” that dispersed left and right the traditional historical territories of Russia and gave them to other nationalities in order to assuage their feeling of grievance against Great Russian chauvinism.”
, ki naj bi bil rezultat ruske paranoje. V resnici je bila Ruska revolucija konspirativna zarota proti carski Rusiji (in še komu), financirana s strani tako nemškega kot anglosaksonskega kapitala. Ne verjamete?
Lev Trocki (Loeb Bronstein) ustanovitelj Rdeče armade je odpotoval s 300 pripadniki leta 1917 iz New York-a s potnim listom, ki mu ga je podpisal sam predsednik Wilson. Ko so kanadčani zaustavili ladjo s prevratniki proti zaveniški sili (carski Rusiji), so ZDA promptno in odločno posredovale z zahtevo po njihovi izpustitvi. Niti eden od njegovih 300 kompanjonov ni bil Rus.
Ko je Lenin potoval z vlakom 1917 iz Švice v Finsko pod nemško zaščito, da bi zrušil oblast v svoji domovini (in ji zadal nož v hrbet sredi vojne), ga je spremljalo 220 kolegov. Za približno 160 se jih ve kdo so bili, med njimi je bilo samo 22 Rusov.
Tako v prvem sovjetskem politbiroju kot v eliti sovjetske vrhuške, so bili Rusi v veliki manjšini. Ruska revolucija je bila tako vodena kot financirana od zunaj (s strani kapitalističnega Zahod-a!!!). In njen primarni interes je bil uničenje ruske države, njenega mednarodnega vpliva, oz . geopolitičnega konkurent-a (tako kot Nemčije). Zato je bila Ukrajina po 1922 dizajnirana tako kot je bila. S priključenimi izrazito ruskimi pokrajinami (Novorosija, predvsem Donbas in Krim). Ukrajina, oblikovana tako kot je bila, je bil načrtno podstavljena zgodovinska bomba. Oblikovala sta jo Stalin (Gruzijec in takrat komisar za narodnosti in Kaganovič -Žid). Ruse ni nihče nič vprašal.
Pred 2014 ni bilo nikakršnega znaka, da si je Rusija želela prisvojiti Ukrajino. Imeti dobre, celo posebne odnose, zagotovo (in to podpreti s preko 200 milijardami subvencij v obliki nižjih cen za Ukrajino). Ampak tudi skandinavske države imajo na osnovi svoje zgodovine in kulture posebne odnose. In tudi odnosi med Avstrijo in Nemčijo imajo drugo kvaliteto kot odnosi Nemčije z drugimi državami. Lahko zamerimo Rusiji, da si je želela tesnejše povezava z Ukrajino in Belorusijo ob vsem upoštevanju njune suverenosti?
Zgodovinska dejstva (ki jih Milovanovič ne pozna dovolj dobro) podpirajo v nemajhni meri rusko stališče. Vojna v Ukrajini je bolj kot rezultat ruskega, rezultat zahodnega imperializma. Zahodne želje po zasedbi Ukrajine (ter oslabitvijo-“to weaken Russia-Biden” in kasnejše razkosanju Rusije), ki je kulminirala z neustavnim pučem februarja 2014 in vzporedno inducirano barvno (“oranžno”) revolucijo.
Ko bereš ostale Milovanovičeve prispevke na njegovem blogu na to temo in predvsem (predpostavljam levo naravnane) komentarje, se zaveš kako zelo “brainwashed” je zahodna (in predvsem liberalna) intelektualna elita.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
1. Milanović in ne Milovanović
2. Milanović je Srb, v Beogradu je doktoriral in nato odšel na Svetovno banko
3. Milanović je eden izmed najbolj izobraženih in načitanih ekonomistov (oče je bil diplomat, živeli so med drugim tudi v Parizu), odlično govori rusko in dobro pozna rusko zgodovino
4. Morda Milanoviću lahko kaj očitaš, ampak prav gotovo ne nepoznavanja zgodovine in specifično ruske zgodovine
5. Njegov prispevek je pomemben, ker prihaja od zelo kredibilnega avtorja, ki ovrže propagandne mite, ki so jih ameriške varnostne službe podtaknile zahodnim medijem in intelektualcem. Slednji vanje verjamejo brez da bi jih preverili, ker je to najbolj enostavno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vzel bi samo vzporednico s Srbi, kar smo doživeli na lastni koži. Tega se danes ne dela, tako etično zastavim, pa mi prosim oporekajte.
Srbi so razumeli Jugoslavijo kot svojo državo, mi vsi ostali pa tudi. Samo so jo razumeli malo bolj kot svojo. Ta nacionalistična gonja za teritorijem se umešča v obdobje meščanskih revolucij in merkantilizma, ko so se oblikovale nacionalne države poznega srednjega veka. Imeti trg, tako ekonomsko, je pomenilo imeti bogastvo, ki ga braniš s carinskimi ovirami, kasneje in danes pa tudi z necarinskimi. Pojem nacionalne države je pustil kakšnih 42 nevralgičnih točk v Evropi, da ne omenim »uspešen« izvoz v druge dežele sveta, na primer v Sirijo. Tam so se dodobra odrazile vse težave tega koncepta z državo v razsulu. Originatorji tega božjega daru v Siriji pa so Angleži in Francozi. Angleži, ki imajo stalne težave s Škotsko in Severno Irsko, v Walesu pa še morda tli.
Svojčas se je to reševalo z vojnami, ko si tako pridobil teritorij, ki je bil ekonomsko zanimiv ali pa da si bil glavni. Pa nazaj k Srbom. Po razpadu Jugoslavije so se po Miloševičevo ubadali z mislijo, da pa je treba združiti vse Srbe v eni državni tvorbi. Morda ni povsem znano, toda Srbija je v rajnki Jugi ekonomsko nazadovala ob enakovrednih pogojih za vse republike. Novi teritorij, nove gospodarske priložnosti zanje, zato pa je nacionalizem tako mikavna tematika.
Državne meje v Evropi postajajo z združeno Evropo manj pomembne in tako rahljajo mnoge težave okoli nacionalnih opredeljevanj. Čez tri dni in po tridesetih letih bomo za Novo leto in opolnoči praznovali odpravo Schengenske meje pri nas v Istri. Praznovali do jutranjih ur. Folk na obeh straneh meje je isti.
Srbi so si s Srebrenico in ostalimi grozotami v prizadevanjih po osvajanju teritorija naredili res popotnico za naslednje generacije. Po tridesetih letih pa jim je ruski osvajalski barbarizem všeč. Vedenjski vzorec razpada rajnke Juge je pravi laboratorij za proučevanje razmer v sedanjem grobem reševanju odnosov med Ukrajino in Rusijo. Samo igralci so drugi.
Presenečen sem, da mnogi koketirajo z Rusi in objektiviziranjem njihovih prizadevanj danes.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani Vinko,
načelo nespremenljivosti meja je temelj mednarodne ureditve. To vemo vsi, pozabljamo pa na neko drugo načelo, brez katerega načelo nespremenljivosti meja ne deluje; in to je spoštovanje manjšinskih pravic in pravica do samoodločbe narodov. Oboje je del ustanovne listine ZN, razmejitev med njimi pa ni popolnoma jasna. Pravica do samoodločbe še ne pomeni avtomatično pravico do odcepitve, najmanj kar pomeni pa je pravica do avtonomije. Slovenci smo izkoristili pravico do samoodločbe, ustanovili svojo državo in potem prenesli večino njene suverenosti na EU.
Podobno velja za Kosovo. Srbi so se pritožili na International Court of Justice, ki je julija 2010 odgovoril (izdal “Advisory Opinion”), da:
– Unilateral declarations of independence are not illegal under international law.
– People’s right to self-determination supersedes territorial integrity.
V Kosovskem primeru ni bil potreben, v skladu z odločitvijo mednarodnega sodišča, niti referendum, niti odločitev transparentno voljene vlade. Odločitev je mirno rečeno ČUDNA.
Vendar pa, če konsekventno izpeljemo gornjo odločitev sodišča, potem se lahko vprašamo:
Če se ima 2 milijona prebivalcev Kosova i 2 milijona Slovencev pravico odločiti za samostojnost (kar verjamem, da se ima), zakaj potem to pravico odrekamo 2,2 milijonoma prebivalcem Krima in skoraj 7 milijonom prebivalcev Donbas-a?
Malo je znano, ampak prebivalci Ukrajinskih Oblasti bivše Novorosije so že 2010 zahtevali avtonomijo in večjo vlogo njihovega tj. ruskega jezika. Niso zahtevali odcepitve, samo avtonomijo. Je to kaj narobe? Je kaj narobe s federalno Nemčijo, pa ima en narod in en jezik. Ali ZDA,? Ali Belgijo, pa Veliko Britanijo, ki so ravno tako federalne države? Ruska federacija ni zahtevala samostojnosti Donbas-a ali pred 2014 Krima. Sporazumi iz Minska so predvidevali federalno ureditev, ki jo je Moskva vseskozi podpirala. Kaj je narobe s tem?
Rusi so jim vzeli Krim? Res? Pa čeprav je bil referendum na Krimu že 3. v zadnjih 30 letih, kjer so se prebivalci odločali o (ne)sobivanju v Ukrajini. Volja ljudstva je tukaj nedvoumna. Še posebej, če upoštevamo, da je bila priključitev Krim-a 1954 neustavna, tako iz vidika ustave Ruske federacije kot Sovjetske zveze (odločali so vlade, ne pa parlamenti kot je bilo predvideno z ustavami) . Prebivalcev Krima ni nihče nič vprašal.
Ustanovna listina ZN je tukaj jasna. Narodi imajo pravico do samoodločbe, ki jo morajo zagotoviti matične države. International Court of Justice (Advisory Opinion on Kosovo), je na srbsko zahtevo izdalo mnenje, ki pravi da imajo narodi pravico do samoodločbe, kljub kršenju ustav matičnih držav. Odločanje ljudstva-refrendum pri tem ni pomembno. Kaj ima to opraviti z Ukrajino? Vse!
Drugo vprašanje je kršenje narodnostnih pravic. Glej moj prispevek v :
Z zadnjimi zakonskimi spremembami julija 2021 je Ukrajina ne samo odrekla Rusom pravico šolanja v njihovem jeziku, omejila medije v ruskem jeziku in uporabo ruskega jezika v uradih, Ukrajina je zakonsko postavila Ruse, pa tudi madžarsko, romunsko bolgarsko manjšino v status drugorazrednih državljanov. Gre za apartheid v Evropi ,več kot 70 let po zadnjih nacističnih zakonih.
SE IMA NAROD; KI SO MU VZELI VSE NARODNOSTNE PRAVICE, PRAVICO UPRETI? SE IMA PRAVICO UPRETI Z OROŽJEM, ČE MIRNA REŠITEV NI MOŽNA?
Leta 1941 je Hitler v Mariboru izjavil: “Naredite mi to deželo spet nemško!”. Slovenci (Venden) naj se ponemčijo ali izselijo (v Srbijo).
Primerjajte zdaj to izjavo z izjavo predsednik Ukrajine Zelenskega poleti 2021, ko je izjavil; “naj se Rusi, če nočejo postati Ukrajinci, za božjo voljo, sami in s svojimi družinami izselijo iz Ukrajine”
Iz dežele v kateri so več kot 3 stoletja gospodar na svojem in večinski narod. Smo imeli Slovenci leta 1941 pravico se upreti? Vzeti orožje v roke? Si upate, Valentin, Slovencem osporavati to pravico?
Če ne. s kakšno pravico jo osporavate Rusom? Po členu 51 Ustanovne listine ZN imajo narodi pravico do samoobrambe. Prav tako imajo pravico poklicati zaveznike na pomoč v primeru agresije. Je odrekanje narodnostnih pravic in 8-letno bombardiranje civilnega prebivalstva Donbas-a s tisočimi mrtvimi (od tega 500 otrok) agresija? Bi morali Rusi na račun mirnega spanca Evrope in še koga to mirno požreti?
Če primerjate odnos Zahod-a do Kosova ali Irak-a, Sirije z Ukrajino, vidite, da ima Zahod dvojna merila. Nek komentator je zelo dobro povedal:
“But some restrictions do apply, so these principles don’t extend to the likes of the people of Catalunya. Or Crimea. Or for any people in Ukraine for that matter. You see, there’s international law and then there’s the RULES (like: rules based order). We use RULES to determine which laws we observe and which ones we disregard. So rules must necessarily supersede the (International)law.
Analogije so nevarna stvar, delujejo samo pod pogajem enakih razmer. Situacija v Jugoslaviji leta 1991 in v Ukrajini od 2014 do 2022 nista primerljivi, zato analogija med Srbi in Rusi v Vašem primeru, ne drži.
Všeč mi jeVšeč mi je