Letošnje leto sta najbolj zaznamovali dve dogajanji, katerih posledice se med seboj prekrivajo in amplificirajo. Prvo je naraščajoči trend inflacije kot posledice pokovidnega odpiranja gospodarstev in rasti cen energentov in hrane, drugo pa ruska invazija na Ukrajino, ki je dodala pospešek inflaciji in k dušenju gospodarske rasti. Kratkoročno je pred nami grožnja stagflacije, dolgoročno pa grožnja deindustrializacije in nazadovanja Evrope.

Toda tako stagflacija kot deindustrializacija sta stvar politične izbire, ne pa nuje. Tej stagflacijski krizi ter dolgoročnemu nazadovanju Evrope bi se namreč bilo mogoče izogniti. Izogniti bi se jima bilo mogoče z odločitvijo za bolj modre politike. In sicer tako na ravni »visoke« zunanje politike, kot na ravni ekonomskih politik.

Vojna v Ukrajini je le še okrepila trende, ki smo jim bili priča po začetku odpiranja gospodarstev marca lani. Takrat je zaradi povečanega trošenja potrošnikov na eni ter zaprtja delov gospodarstev in odpuščanj v času epidemije na drugi strani prišlo do zaostajanja ponudbe za povpraševanjem po končnih izdelkih, energentih in sestavnih delih. Cene energentov so eksplodirale in ponudbene verige so ob nenadnem povečanju povpraševanja kolapsnile, kar je privedlo do naglega porasta inflacije v drugi polovici lanskega leta.

V takšni situaciji se je nato zgodila vojna v Ukrajini, ki je privedla do dodatnega zmanjšanja ponudbe energentov in hrane in porasta njihovih cen. Vse to pa je po verigi vplivalo na drastično povišanje stroškov podjetij, na podražitev kmetijske proizvodnje in rast cen hrane. Inflacija je še bolj ponorela in dobili smo ponudbeni tip inflacije, kot smo ga bili deležni v 1970-ih letih po prvem in drugem naftnem šoku.

Vendar bi se temu energetskemu šoku, ki je sledil začetku vojne v Ukrajini, bilo mogoče izogniti oziroma ga bistveno omiliti z bolj modrimi politikami na ravni držav EU. Ključne sankcije, ki so bile uvedene proti Rusiji, predvsem tiste, ki se nanašajo na uvoz ruskih energentov in surovin, so bile povsem napačno dizajnirane. Predvsem pa so zgrešile svoj namen. Bistvo sankcij kot skrajnega ukrepa na področju zunanje politike, je prizadeti nasprotnika, kjer ga najbolj boli, nam pa pozvroči čim manj težav, in da ga na ta način prisilimo k prenehanju spornih aktivnosti.

Sankcije proti Rusiji so zgrešile vse tri ključne postulate bistva sankcij. Prvič, sankcije niso prizadele Rusije, ki je po eni strani preusmerila izvoz energentov v druge države, evropskim državam pa energente prodajala po višjih cenah. Zaradi obojega pa je Rusija v letošnjem letu dosegla rekorden presežek v trgovinski bilanci in izravnan proračun. Drugič, sankcije niso preprečile Rusiji, da bi zaradi finančnih težav prenehala z vojno v Ukrajini, saj Rusija nima težav s prilivom denarja in proračunom. Te sankcije tudi v naslednjih letih Rusiji ne morejo preprečiti nadaljevanja vojne v Ukrajini ali da se umakne iz zasedenih ozemelj.

In tretjič, te sankcije so zgolj prizadele evropske države, ki so uvedle sankcije. Najprej zaradi enormnega dviga cen energentov in s tem stroškov proizvodnje, zaradi česar so mnoga podjetja morala močno zmanjšati obseg proizvodnje, druga pa so preusmerila nabavo inputov k cenejšim, neevropskim virom.

Torej odziv na vojno v Ukrajini je bil katastrofalno slab. Slabši ne bi mogel biti. Namesto, da bi se Evropska komisija, ali pa vsaj Nemčija in Francija kot skrbnici sporazumov Minsk 1 in Minsk 2, angažirali takoj na začetku vojne za takojšnja pogajanja in čim hitrejšo sklenitev premirja, so iz te vojne v Ukrajini naredile vseevropski energetski in inflacijski šok. Povsem po nepotrebnem in povsem po lastni neumni presoji. Namesto, da bi Ukrajino obvarovali pred morijo in uničenjem infrastrukture in gospodarstva, so evropske vlade še dodatno spodbudile kolaps njenega gospodarstva in popolno uničenje Ukrajine. Prebivalci Evrope pa za to katastrofalno napako evropskih politikov plačujemo davek v obliki visokih cen energentov in hrane ter velike negotovosti.

Danes poskušajo vlade s posamičnimi ukrepi nekoliko ublažiti posledice tega energetskega šoka, ki so ga same in povsem po nepotrebnem zakuhale z napačnim odzivom na vojno v Ukrajini. Vendar bodo ti blažilni ukrepi zgolj privedli do ogromnega povečanja javnega dolga, medtem ko vzroka za težave ne morejo rešiti.

Ob tem pa ne smemo pozabiti dolgoročnih posledic, saj bo zaradi pomanjkanja plina in visokih cen velik del evropske energetsko intenzivne industrije propadel ali se preselil v tujino. Zaradi strateško povsem napačnega odziva na to vojno se bo Evropa deindustrializirala in izgubila milijone delovnih mest v industriji, pridobile pa bodo Kitajska in ZDA, ki so sposobne svojim gospodarstvom zagotoviti dovolj energentov in po ustrezno nižjih cenah kot Evropa. To bo dolgoročna tragedija Evrope. In ta je posledica politične izbire sedanje evropske politične elite.

Podobno je glede grožnje stagflacije. Napačen odziv na vojno v Ukrajini je dodatno spodbudil inflacijo, kar je privedlo do tega, da je ECB začela zategovati denarno politiko z dvigom obrestnih mer.

Gre za napačen odziv, pri čemer ECB ignorira lastno analizo, po kateri ima okrog 85% letošnje inflacije vzrok v dejavnikih na strani ponudbe. ECB vzrokov zanjo ne more razrešiti, saj ne more »natiskati » več nafte in plina, pač pa poskuša tako radikalno ohladiti gospodarstvo, da bi to zmanjšalo povpraševanje po energentih. Posledica je recesija ob hkratni visoki inflaciji, torej ECB s tem ustvarja stagflacijsko krizo.

Bistveno boljši odziv na krizo bi bila podobna kombinacija monetarne in fiskalne politike, kot v času epidemije. Torej da bi denarna politika z odkupovanjem državnih obveznic in nizko obrestno mero podpirala fiskalne politike z namenom ublažitve šoka za gospodinjstva in gospodarstvo. Posledično bi se zmanjšal pritisk na plače in cene, s čimer bi se izognili tako stagflaciji kot plačno-cenovni spirali.

Ta dvojna napačna politična izbira bo dolgoročno zaznamovala evropsko prihodnost.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku