Arnaud Betrand je napisal zelo zanimiv komentar na temo, ali je multipolarni svet res bolj nagnjen k nestabilnosti in konfliktom kot eno- ali dvopolarni svet. Bertrand izhaja iz zelo razširjene teze v teoriji mednarodnih odnosov, da je multipolarni svet po svoji naravi bolj nestabilen in konfliktogen kot bipolarni ali unipolarni sistemi. Ta pogled je globoko zakoreninjen v akademskem okolju in politični analizi, kjer se pogosto poučuje kot skoraj samoumevna resnica. Izjema so le nekateri teoretiki realizma v mednarodnih odnosih, kot sta John Mearsheimer in Stephen Walt. Betrand opozarja, da se ta ideja danes uporablja tudi za razlago sodobnih konfliktov, kot sta vojna v Ukrajini ali napetosti z Iranom, ki naj bi bili zgolj uvod v širši globalni kaos.

Pri tem se sklicuje na klasične teorije, zlasti na delo Kennetha Waltza, ki je v svoji analizi poudarjal večjo stabilnost bipolarnih sistemov. Po tej logiki manjše število velikih sil pomeni večjo preglednost odnosov, jasnejše ravnotežje moči in manj možnosti za napačne odločitve, ki bi lahko vodile v vojno. Multipolarnost pa naj bi ustvarjala kompleksno mrežo odnosov, kjer se tveganje za konflikt eksponentno povečuje.

Betrand pokaže, da ta ideja ni zgolj zahodni konstrukt, temveč univerzalna intuicija, ki jo najdemo tudi v drugih kulturah. Kot primer navaja Romance of the Three Kingdoms, kjer razdrobljenost politične moči vodi v dolgotrajne vojne in izdaje. Ta kulturni okvir potrjuje prepričanje, da razdeljenost sistema nujno pomeni nestabilnost.

Zaponazoritev Betrand uporabi analogijo iz fizike in astronomije, kjer primerja centre moči s planeti ali zvezdami. En sam dominanten center ustvarja stabilen sistem, dva centra omogočata relativno predvidljivo dinamiko, večje število pa vodi v t. i. problem več teles, kjer postanejo interakcije kaotične in nepredvidljive. Ta primerjava dodatno utrjuje intuitivno privlačnost teorije o nevarnosti multipolarnosti.

Kljub temu Betrand zavzame kritično držo in uporabi zelo domiseln način za dokazovanje nasprotne teze, in sicer metodo »reductio ad absurdum«, s katero preveri logične posledice te teorije. Če bi bila pravilna, bi morali v zgodovini jasno opaziti, da so multipolarna obdobja bolj nasilna od drugih. Prav tako bi morali biti unipolarni sistemi najbolj mirni.

Da bi razbil to teorijo, se sklicuje na matematični primer ovržbe Eulerjeve domneve:

It’s a bit of an aside but that’s exactly how Euler’s conjecture was disproven – a fantastic illustration that even the greatest minds sometimes get it badly wrong. Euler, easily one of the most genius men in history, proposed in 1769 a theory about how numbers behave when raised to high powers. Most people have heard of Pythagoras: 3² + 4² = 5², two squares adding up to a perfect square. Fermat, another legendary mathematician, proved that this trick stops working once you go higher – you can never find two cubes that add up to a perfect cube, or two fourth powers that add up to a perfect fourth power. Euler took this even further and theorized that you’d always need at least as many terms as the power itself: three cubes to make a cube, four fourth powers to make a fourth power, and so on. It seemed extremely elegant and intuitive, and, for 2 centuries, everyone assumed that Euler’s conjecture was correct.

Then in 1966, two mathematicians – L. J. Lander and T. R. Parkin – discovered that 27⁵ + 84⁵ + 110⁵ + 133⁵ = 144⁵ – four fifth powers, not five, adding up to a fifth power.

One single counterexample, and Euler’s theory – unchallenged for two centuries – was dead. That’s all it takes in mathematics.

Ta primer pokaže, kako lahko ena sama izjema popolnoma uniči dolgo uveljavljeno teorijo. S tem je Bertrand pripravil teren za lastno analizo zgodovinskih proti-primerov.

Kot prvi ključni proti-primer izpostavi obdobje pred letom 1800, ko je bil svet izrazito multipolaren. V tem času ni bilo ene dominantne sile, temveč več civilizacijskih središč, kot so Kitajska, Indija in Evropa. Kljub temu ni dokazov, da bi bilo to obdobje sistematično bolj nasilno kot kasnejša obdobja.

Posebej izpostavi zanimivo dejstvo, da dve največji civilizaciji tega obdobja, Kitajska in Indija, nista vodili velikih medsebojnih vojn, čeprav sta si geografsko blizu in delita skupno mejo. Ta primer neposredno nasprotuje teoriji, da multipolarnost nujno vodi v rivalstvo in konflikt med velikimi silami.

Betrand nato razširi analizo na najbolj krvave konflikte v zgodovini in ugotovi, da so ti večinoma notranji konflikti, ne pa vojne med različnimi civilizacijami. Mednje sodijo velike državljanske vojne in razpadi imperijev, ki so povzročili ogromno število žrtev.

Na tej podlagi kritizira tudi teorijo iz knjige Grahama Allisona »Thucydides Trap: Destined for War«, ki govori o neizogibnosti vojne med vzpenjajočo se in dominantno silo. Betrand pokaže, da večina primerov, ki naj bi to potrjevali, dejansko predstavlja konflikte znotraj iste civilizacije.

Zelo pomemben del njegove analize je koncept fratricidnih vojn, torej vojn med »sorodnimi« akterji. Po njegovem mnenju so prav takšni konflikti najnevarnejši, saj izhajajo iz sporov glede identitete, legitimnosti in nadzora nad istim prostorom. Kot sodoben primer navaja vojno v Ukrajini, ki jo razume kot konflikt med tesno povezanimi narodi. Intenzivnost tega konflikta ne izhaja iz razlik, temveč iz podobnosti in skupne zgodovine, kar potrjuje njegovo tezo o fratricidni naravi najhujših vojn.

Betrand nato predstavi drugi ključni proti-primer, ki zadeva unipolarni svet po koncu hladne vojne. Dejstva kažejo, da so – v skladu z Mearsheimerjevo teorijo – ZDA kot edina supersila povečale število vojaških intervencij, namesto da bi se svet umiril.

Ta ugotovitev neposredno spodkopava idejo, da manjše število polov pomeni več miru. Namesto stabilnosti je unipolarnost prinesla več intervencionizma in konfliktov, pogosto brez jasnega strateškega razloga. Betrand razloži, da unipolarnost odstrani zunanje omejitve moči in hkrati zmanjša toleranco do drugačnosti. Ko ena sila svoje vrednote razglasi za univerzalne, začne svet dojemati kot svoj prostor, kjer ni več jasne meje med notranjim in zunanjim.

Iz tega izpelje ključno tezo, da je univerzalizem glavni vzrok sodobnih konfliktov. Ko ni več »drugih«, vsi konflikti postanejo notranji, kar povečuje njihovo intenzivnost in destruktivnost. V tem kontekstu kritično obravnava tudi ideje Alberta Einsteina, ki je zagovarjal svetovno vlado kot rešitev za vojne. Betrand meni, da bi tak sistem dejansko povečal konflikte, saj bi odpravil koncept zunanjega sovražnika.

Betrand, ki že leta živi na Kitajskem, predstavi zanimivo primerjavo s Kitajsko, ki ima zgodovino hudih notranjih vojn, vendar relativno malo zunanjih osvajanj. To razlaga z jasno civilizacijsko identiteto, ki ločuje med »notranjim« in »zunanjim«. Nasprotno pa Zahod po njegovem mnenju nima jasnih meja svoje civilizacijske identitete, saj temelji na univerzalističnih idejah, kot so krščanstvo, razsvetljenstvo in liberalizem. To vodi v širjenje lastnih vrednot in konflikte z drugimi.

V zaključku Betrand trdi, da multipolarnost sama po sebi ne vodi v več vojn, temveč lahko celo omejuje univerzalistične ambicije posameznih sil. Prisotnost različnih centrov moči ponovno vzpostavi pomen meja in omogoča sobivanje. To pomeni, da bi za zmanjšanje konfliktov morali krepiti zdrave oblike partikularizma, torej jasne in omejene identitete, ki omogočajo spoštovanje razlik. To ne pomeni zapiranja ali nacionalizma, temveč priznanje pluralnosti sveta.

Na koncu opozori, da ideja o enotnem človeštvu, čeprav privlačna, lahko postane nevarna, če vodi v izbris razlik in vsiljevanje enotnega sistema. Po njegovem mnenju je prav sprejemanje razlik temelj za dolgoročni mir.