Inflacijska panika še kar traja, čeprav se dejstva glede na izpred pol leta niso bistveno spremenila. Takrat smo ugotavljali, da je povišanje inflacije prehodni pojav po odprtju gospodarstev po koronski krizi. Inflacijo še naprej poganjajo predvsem cene energentov, cene surovin in inputov za proizvodnjo ter storitev, povezanih s turizmom. Spremenilo se je le to, da zamaški v ponudbenih verigah in povečano povpraševanje po energentih traja dlje, kot je bilo pričakovano.

Toda ali je mogoče pričakovati, da bodo potrošniki, ko bodo dobili svoje naročene avtomobile, kupili nov televizor, računalnik in pralni stroj, obnovili nepremičnino, s tem nadaljevali še naslednje leto in tako leto za letom? Bodo cene energentov, še naprej vsako leto naraščale? Bodo zaposleni vsako leto zahtevali povišanje plač zaradi pričakovanja, da bo inflacija vsaj tako visoka kot lani?

Nadaljujte z branjem→

Mediji so že nekaj mesecev polni zapisov o tem, da naj bi širom sveta zadnjega pol leta doživljali stagflacijo. Pri tem seveda povsem mešajo pojme. Stagflacija pomeni gospodarsko stagnacijo ali recesijo ob hkrati trajno visoki inflaciji. Oboje sicer naravno ne gre skupaj. Za recesije so značilne depresivna poslovna klima, upadanje gospodarske aktivnosti, rast brezposelnosti in upadanje ali stagnacija cen. Inflacija pa je običajno posledica povišane gospodarske rasti oziroma povečanega povpraševanja, tudi ko gre za ponudbene šoke. Edino obdobje v zadnjih dvesto letih, ko smo na Zahodu imeli nenaravno kombinacijo gospodarske stagnacije in inflacije, so bila 1970. leta. Pa še tista kriza se je kuhala celo desetletje, sprožilec je bil prvi naftni šok, spodbujevalec pa napačen odziv ekonomske politike.

Sedanja “kriza” ni kriza, pač pa imamo opravka z visoko gospodarsko rasjo po post-covidnem odpiranju gospodarstva, ko so potrošniki nenadoma zaželeli potrošiti več privarčevanih dohodkov v času zaprtja, podjetja pa ne morejo dostaviti vseh izdelkov zaradi ozkih grl v dobavnih verigah, nastalih zaradi nenadnega povečanja povpraševanja. To velja tudi za cene energentov, kjer je treba dodati še odločitve denimo Kitajske, da bo proizvajala manj umazane energije iz premoga in rusko izsiljevanje  glede odprtja Severnega toka 2. Od tod inflacija, vendar zaradi visoke gospodarske rasti in zaostajanja ponudbe za povpraševanjem. Kje so dejavniki, ki naj bi raven sedanje povišane inflacije vzdržali na daljši rok? In če v zgodbo posežejo centralne banke in brutalno zvišajo obrestne mere iz sedanjih ničelnih ravni, se bosta sesuli tako gospodarska rast kot inflacija. Torej nič s stagflacijo.

Nadaljujte z branjem→

Kot dodatek moji današnji kolumni v Dnevniku o inflacijski paniki, je spodaj dobra nit Vitorja Constancia (podpredsednika ECB 2010-2018 in pred tem guvernerja portugalske centralne banke 2000-2010) o empirični (ne)pomembnosti inflacijskih pričakovanj. Inflacijska pričakovanja so bila ad hoc prevzeta v makroekonomske modele, brez da bi za njihov dejanski pomen obstajala kakšna empirična podpora (Phelps (1967) in Friedman (1968) sta jih vključila zgolj na podlagi svojih “a priori predpostavk“, ostali pa so jih nato vzeli kot suho zlato in nihče jih ni več osporaval).

No, do Ruddovega paperja (FED) letos septembra, ki je razgalil, da za pomen inflacijskih pričakovanj pri napovedovaanju bodoče inflacije ni relevantne teoretične in empirične podpore. Podobno kaže novi working paper ECB, ki poizkuša izkristalizirati, kateri indikatorji inflacijskih pričakovanj bi lahko bili relevantni, pri čemer pa se pokaže, da so razlike v napakah pri napovedi bodoče inflacije z ali brez upoštevanja inflacijskih pričakovanj v modelih ekstremno majhne (“The gains in forecast accuracy from incorporating inflation expectations are typically not large”). Preprosto povedano, ko centralne banke spremljajo “izmerjena” inflacijska pričakovanja za 1, 2, 3 ali 5 let vnaprej, ne dobijo s tem nobene pomembne informacijske vrednosti.

Inflacija ima svojo dinamiko in zadnjih 25 let je v razvitih državah stabilna na ravni okrog 2%. Edini šoki v zadnjih 60 letih v inflaciji so bili posledica šokov v cenah energentov ali vojn, medtem ko od konca 1960.-ih let naprej ni nobene empirične podpore, da bi se stroški dela prenašali naprej v cene proizvodov in storitev (inflacijo). Tudi v 1970.-ih letih, ko je bila inflacija res visoka, te stroškovno-inflacijske spirale ni mogoče empirično potrditi (glejte mojo kolumno).

Torej, kdaj bodo centralne banke prenehale s tem pretvarjanjem, da je namen njihovih monetarnih ukrepov v tem, da “trdno zasidrajo inflacijska pričakovanja“? 

The ECB just published a relevant working paper about which inflation expectations indicators are the best to help forecast inflation ecb.europa.eu/pub/pdf/scpwps…
J, Rudd, in a FED WP asked “Why Do…Inflation Expectations Matter for Inflation?”, federalreserve.gov/econres/feds/f… 1/18

Rudd points that the role of inflation expectations as a cause of inflation has been accepted as “an established truth” since Phelps (1967) & Friedman (1968) introduced them with “a priori assumptions”. Since then, there was hardly a debate on why that causality should work 2/

Nadaljujte z branjem→

Na žalost odkril z zamudo. Čudovita glasba.

Pred dvema dnevoma sem objavil kratek komentar s sliko za EU države, kjer sem predstavil bivariatno korelacijo med odstotkom precepljenosti (z dvema odmerkoma) in 7-dnevnim povprečjem števila novih primerov (oboje na dan 22. ali 23. oktober 2021). Iz slike je sledilo, da povečanje precepljenosti za 1% v povprečju EU držav pomeni nižjo 7-dnevno pojavnost Covid za 2%. No, nekaj komentatorjev mi je pod mojim komentarjem očitalo, da ne upoštevam nekaterih držav oziroma, da ena izmed pravkar objavljenih študij v European Journal of Epidemiology (Subramanian & Kumar, 2021) kaže, da ni nobene povezave med stopnjo polne precepljenosti in številom primerov v 68 državah in 2,947 pokrajinah v ZDA. Natančneje, študija ugotavlja:

At the country-level, there appears to be no discernable relationship between percentage of population fully vaccinated and new COVID-19 cases in the last 7 days (Fig. 1). In fact, the trend line suggests a marginally positive association such that countries with higher percentage of population fully vaccinated have higher COVID-19 cases per 1 million people.

Glede na to, da prvi avtor (S.V. Subramanian) prihaja iz Harvarda (Harvard Center for Population and Development Studies ter Department of Social and Behavioral Sciences, Harvard T.H. Chan School of Public Health) sem si študijo prebral in seveda hitro ugotovil, da ne gre za pravo študijo, pač pa (tako kot v mojem primeru) za en bivariatni graf med precepljenostjo in številom primerov v zadnjih 7 dneh (le da se za razliko od mojega nanaša na 68 držav in ne samo na EU države, pri čemer pa moj graf vključuje še regresijsko enačbo) ter še dva grafa, ki zgolj ponazarjata število primerov Covid glede na decile precepljenosti v pokrajinah ZDA. V glavnem, ne gre za resno študijo in me čudi, da kaj takšnega sploh objavijo v neki akademski reviji. Ne predstavljam si, da bi kaj takšnega objavili v resni akademski reviji s področja ekonomije. No, zato sem si včeraj vzel dobre 4 ure časa, uporabil isto bazo podatkov po državah ter naredil malce bolj resno analizo med precepljenostjo in številom primerov Covid (ter za dodatek še tudi za število smrti). Spodaj je kratek povzetek rezultatov in kot boste videli, je bil moj komentar glede EU povsem na mestu – tudi ko upoštevamo še druge vplive.

Nadaljujte z branjem→

Kljub temu, da cepljenje proti Covid ne varuje absolutno pred možnostjo okužbe s Covid (po nekaterih študijah naj bi cepljenje z denimo Pfizerjevim cepivom zniževalo možnost okužbe za 40 do 50% v obdobju do 5 mesecev po drugem odmerku), pač pa predvsem v veliki meri varuje pred težjim potekom bolezni, po podatki kažejo, da se države z višjo stopnjo precepljenosti soočajo z manjšo pojavnostjo okužb s Covid. Prva spodnja slika denimo kaže, da Irska, Malta in Portugalska, ki imajo več kot 90% precepljenost, doživljajo blažje izbruhe epidemije to jesen. Na drugi strani pa države z nizko stopnjo precepljenosti (denimo Bolgarija, Latvija, Slovenija) doživljajo to jesen ponovno masovne izbruhe Covid epidemije.

Slika 1: Pojavnost Covid v nekaterih državah, september – oktober 2021 (7 dnevno povprečje/mio preb)

Vir: OWiD

Korelacija med stopnjo polne cepljenosti in 7-dnevno pojavnostjo Covid primerov (slika spodaj), kaže izrazito negativno srednje močno povezavo med njima. Čeprav gre za zelo poenostavljen bivariatni prikaz korelacije med njima, ki ne upošteva drugih vplivov, pa ta kaže, da lahko polna precepljenost pojasni približno eno tretjino variacije med državami glede 7-dnevne pojavnosti Covid ob koncu prejšnjega tedna (dne 22-23 oktober 2021). Slika je v logaritemski obliki, vključena najbolj preprosta tegresijska formula med obema spremenljivkama pa kaže, da povečanje precepljenosti za 1% v povprečju EU držav pomeni nižjo stopnjo pojavnosti Covid za 2%.

Slika 2: Korelacija med polno cepljenostjo in pojavnostjo Covid v EU državah (22-23 oktober 2021)

Vir podatkov: OWiD in ECDC; lastna slika

Če to povprečno povezavo med obema apliciramo na Slovenijo, bi lahko sklepali, da bi se ob nespremenjenih ostalih pogojih v primeru enake precepljenosti kot v povprečju EU (74.3% namesto 59.6% pri populaciji 18+) danes Slovenija soočala z za 30% manjšo pojavnostjo Covid primerov. To pa bi seveda pomenilo tudi ustrezno nižje število hospitaliziranih in v intenzivni negi ter seveda umrlih s Covid.

Na žalost pa nobene številke ali primerjave med državami ne morejo prepričati k cepljenju tistih, ki so ideološko proti cepljenju oziroma ki ne verjamejo v resnost nevarnosti Covid nasploh.

Spoda j je dobra hitra analiza treh ekonomistov IMF (Pescatori, Stuermer & Valckx) na temo sedanje visoke rasti cen energentov in potencialnega vpliva na inflacijo ter morebiti – po vzoru 1970-ih let – še na stagnacijo. Če na kratko povzamem, ekonomisti na IMF predvidevajo, da se bodo cene energentov umirile v začetku naslednjega leta, ko se bo umirilo povpraševanje in zastoji v globalnih ponudbenih verigah.

Zaenkrat se ne kaže nevarnost prelitja v trajnejšo inflacijo (kljub podobni hitri rasti cen energentov, kot v sredini 1970-ih). Ni pa seveda mogoče izključiti, da bi se – v primeru močnejšega pomanjkanja delovne sile – višja rast cen prelila v višje plače in nato v plačno-inflacijsko spiralo. Takrat bi morale intervenirati centralne banke in z dvigom obrestnih mer ohladiti gospodarstvo, kar bi seveda rezultiralo v recesiji.

An unprecedented combination of factors is roiling world energy markets, rekindling the memories of the 1970s energy crisis and complicating an already uncertain outlook for inflation and the global economy.

Spot prices for natural gas have more than quadrupled to record levels in Europe and Asia, and the persistence and global dimension of these price spikes are unprecedented. Typically, such moves are seasonal and localized. Asian prices, for example, saw a similar jump last year but those didn’t spill over with an associated similar rise in Europe.

Nadaljujte z branjem→

Trendni porast okužb že drugi teden zapored ponovno razgalja dejstvo, da se velik del slovenskega prebivalstva noče niti cepiti proti Covid, niti noče omejitvenih ukrepov (PCT pogoja), še mask ne želi nositi. Ker je to poseg v njihove državljanske pravice. Višek sprevrženosti pa je, da se nekateri anticepilci in borci za svoje lastne državljanske pravice izseljujejo iz države, kjer je predvsem zaradi njih precepljenost nizka, uvedba zaščitnih in omejitvenih ukrepov pa zaradi tega toliko bolj nujna, ter pošiljajo selfije z letala, kjer edini sedijo brez mask in iz “nove domovine”, kjer oznanjajo svojim sledilcem, kako je super živeti v državi, kjer ni nobenih omejitvenih ukrepov. Jasno, bedaki, ker ste se preselili v državo, kjer so se ljudje prostovoljno več kot 80-odstotno precepili. Drugi so se prostovoljno cepili, da lahko naši anticepilci tam “dihajo svobodni zrak”. To je res višek sprevrženosti. Skrajno perverzna oblika free-riderstva.

Glavni argument anticepilcev (če zanemarimo njihov anti-attitude do vsega, razen do njihovih osebnih pravic) je, da se ne želijo cepiti proti ekperimentalnemu cepivu in da ne želijo vnašati v svoje telo nepreizkušenih in potencialno škodljivih snovi, ker bi radi živeli tudi še čez 10 let.

Kot lahko vidite v spodnji sliki, so se – ne glede na te zadržke glede novega in “nepreizkušenega” cepiva – prebivalci zrelih demokracij (zahodnih držav EU) množično cepili, medtem ko se velik del prebivalcev držav z mlado demokracijo (nove članice EU) ne želi cepiti. So torej prebivalci zrelih demokracij tepci, ker se množično cepijo proti Covid? Ne, pač pa niso bolj zrele samo njihove demokracije, ampak so tudi prebivalci osebnostno bolj zreli. Odgovorni.

Nadaljujte z branjem→