Inflacijska panika še kar traja, čeprav se dejstva glede na izpred pol leta niso bistveno spremenila. Takrat smo ugotavljali, da je povišanje inflacije prehodni pojav po odprtju gospodarstev po koronski krizi. Inflacijo še naprej poganjajo predvsem cene energentov, cene surovin in inputov za proizvodnjo ter storitev, povezanih s turizmom. Spremenilo se je le to, da zamaški v ponudbenih verigah in povečano povpraševanje po energentih traja dlje, kot je bilo pričakovano.

Toda ali je mogoče pričakovati, da bodo potrošniki, ko bodo dobili svoje naročene avtomobile, kupili nov televizor, računalnik in pralni stroj, obnovili nepremičnino, s tem nadaljevali še naslednje leto in tako leto za letom? Bodo cene energentov, še naprej vsako leto naraščale? Bodo zaposleni vsako leto zahtevali povišanje plač zaradi pričakovanja, da bo inflacija vsaj tako visoka kot lani?

Dejansko problematično je le zadnje – trajno povišana pričakovanja. Vsaj tako pravi zgodba v ekonomskih učbenikih. Teoretični koncept, ki je bil razvit na podlagi narative iz časa staglacije v 1970. letih, namreč temelji na t.i. “wage-setting, price-setting” mehanizmu, po katerem zaposleni spremljajo bodočo inflacijo ter v pogajanjih o plačah vsako leto svojo pričakovanja glede bodoče inflacije prenesejo v zahtevo po adekvatnem nominalnem zvišanju plač. Menedžerji pa nato to zvišanje plač (stroška dela) prenesejo naprej v cene končnih izdelkov, kar nato povzroči inflacijsko spiralo in splošen dvig cen, če so inflacijska pričakovanja visoka.

Problem pa je, da ta učbeniški koncept nikoli ni držal in da danes drži kvečjemu še manj. Zgolj nekaj dejstev. Prvič, Noah Smith je pred meseci razbil to narativo, ko je pokazal, da v ZDA v 1970. letih plače niso sledile inflacijskim šokom, pač pa so naraščale po nespremenjenem trendu. Drugič, naša študentka na univerzi v Leuvnu, Mai Nguyen, ki je prejšnji teden zagovarjala doktorat, je na mikro podatkih za Belgijo pokazala, da ni empirične podlage za prevladujoče prepričanje, da se zviševanje stroškov dela preliva v naknadno zvišanje proizvodnih cen.

In tretjič, konec septembra je Jeremy Rudd, starejši svetovalec v raziskovalnem in statističnem oddelku uprave ameriškega Fed, lansiral atomsko bombo na spletni strani Fed z objavo raziskave, v kateri pravi, da “je uporaba inflacijskih pričakovanj za razlago opazovane inflacijske dinamike nepotrebna in nesmiselna“. Rudd secira originalne teoretične razprave glede pomena inflacijskih pričakovanj, pokaže trhlost njihovih predpostavk ter dokaže, da za celo zgodbo tudi ni nobene empirične potrditve v podatkih (celo nasprotno). Zato sklene, da je utemeljevanje ukrepanja monetarne politike glede inflacije na podlagi inflacijskih pričakovanj neustrezno.

Dejstvo je, da v dejanskem svetu inflacija ne sledi inflacijskim pričakovanjem, “zmerjenim” z anketami med ekonomisti in mendžerji ali z dinamiko cen finančnih instrumentov, in centralne banke zasledujoč “izmerjena” inflacijska pričakovanja že desetletja s svojimi ukrepi ne uspevajo dosegati inflacijskih ciljev.

In tudi če bi mehanizem pričakovanj le deloval, so se glede na 1970. leta spremenili ključni dejavniki. Danes nimamo več opravka z močnimi sindikati in indeksiranimi plačami. Globalizacije je privedla do ostre konkurence in trendnega zniževanja cen potrošnih dobrin. Ponudba energentov je danes mnogo bolj raznolika in razpršena. Verjetnost, da pride trajnejšega ponudbenega šoka je torej danes bistveno manjša.

Čemu torej inflacijska panika, če pa so inflacijska pričakovanja mrtva? Kot pri večini stvari, okrog katerih se ustvarja veliko javnega hrupa, je treba upoštevati namig, da je treba slediti denarju. Vprašati se je treba, kdo ustvarja ta hrup oziroma komu je v interesu, da se. Pri inflaciji je interes zelo jasen – finančnim institucijam inflacija nikakor ne ustreza, zato so finančni mediji polni člankov na temo strahu pred visoko inflacijo.

Z razlogom. Finančnim skladom, ki imajo denar naložen v nizko ali celo negativno donosne varne državne obveznice, ki so inflacijsko nezavarovane, povišana inflacija seveda še povečuje izgube. Bankirje, ki so že itak v težavah zaradi nizkih obrestnih marž, povišana inflacija še dodatno skrbi, če imajo velik delež kreditov izdanih s fiksno obrestno mero. Premožnim posameznikom, ki imajo del denarja shranjenega v depozitih in del v državnih obveznicah, povišana inflacija prav tako povzroča sive lase.

Toda zakaj bi ta nekoliko povišana inflacija morala skrbeti navadne ljudi in vlade?. Povišana inflacija namreč zmanjšuje premoženje tistim, ki posojajo (premožnim), medtem ko zmanjšuje realno breme odplačevanja kreditov posameznikom, prav tako državi (in s tem davkoplačevalcem). V evropskih državah, katerih pokojninski sistemi temeljijo na izplačilih pokojnin na podlagi sproti pobranih pokojninskih prispevkov aktivne populacije in le neznantno na naložbah pokojninskih skladov, velike večine sedanjih in bodočih upokojencev ni treba biti strah, da jih bo inflacija oropala pokojnine.

Torej inflacija skrbi premožnejše posojilodajalce. Nam mora biti to mar? Navadnim ljudem nam je mar le za to, če bi inflacija postala trajno previsoka in nam najedala naše realne plače. Toda če bi res prišlo do trajno previsoke inflacije zaradi pregrevanja gospodarstev, jo bodo centralne banke z dvigom obrestnih mer po Volckerjevem vzoru z lahkoto ukrotile.

Temu stališču danes sledijo tako v Fedu kot v ECB. Torej brez panike, če bodo finančne institucije letos imele nekoliko nižje dobičke.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku