Eden izmed prvih slidov pri uvodu v globalizacijo in temu ustrezno vprašanje. Odgovor seveda sledi iz slike. Iz zgodovinskih naključij, kot je to, da je Krištof Kolumb šel v “napačno” smer iskat Indijo, Portugalci pa so jo odkrivali okrog Afrike ter iz njune kasnejše medsebojne razdelitve odkritega sveta, sledijo poltisočletne ali celo večne posledice glede kulturnih in institucionalnih razlik.

Zanimivo pa je, da ne Španci in ne Portugalci niso pognali dobrega institucionalnega semena v svojih kolonijah. Ekstraktivne institucije ne spodbujajo razvoja. In najbolj zanimivo je, da so šele Britanci kot late-comerji v svet kolonializma, spet zaradi naključja – ponesrečenega poskusa kolonizacije severne Amerike po španskem vzoru, kot posledico eksperimenta v sili zasejali bolj zdravo institucionalno seme (tukaj se splača prebrati prvo poglavje “Why Nations Fail”, Acemoglu & Robinson). Tako močno, da se je njihova kolonija osamosvojila, prerasla kolonizatorja in se spremenila v prvo svetovno velesilo. Ne za dolgo. Do razvoja sodobne Kitajske. Glede slednje bodo morali zgodovinarji dati svoj prispevek k analizi učinkovitosti institucionalnega okvirja in makro menedžiranja razvoja. Tudi glede trajnosti tega modela.

Imperiji imajo tendenco implozije. Vprašanje je le, kateri za seboj pusti boljše institucionalno seme.