^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Pred enim letom, v začetku januarja 2008, sem v Financah argumentiral, da je treba Telekom Slovenije prodati tedaj. In sicer zato, ker tožbe proti Telekomu zaradi zlorabe prevladujočega položaja, ki so takrat znašale (skupaj z obrestmi) »samo« 192 milijonov evrov oziroma približno eno dvanajstino tedanje tržne vrednosti Telekoma še niso bile realizirane in je bila njegova tržna cena približno za dvakrat previsoka. Tedaj sem tudi zapisal: »Če do prodaje ne bo prišlo, bodo sedaj prenapihnjene delnice Telekoma zgrmele v brezno, s tem pa tudi vrednost Telekoma. Domačijski komentatorji, ki govorijo o škodljivosti prodaje Telekoma, naj se zavedajo, da neuspešnost prodaje Telekoma po sedanji visoki ceni pomeni povzročitev velike gospodarske škode in oškodovanje davkoplačevalcev.«

No, od takrat se je za Telekom Slovenije zgodila serija najbolj črnih scenarijev. Prvič, tedanja komisija za prodajo Telekoma se je z izločitvijo resnih tujih kupcev spravila (namerno?) v situacijo, ko nobenemu izmed preostalih dveh eksotičnih kupcev Telekoma ni mogla prodati in je postopek prodaje prekinila. Drugič, delnice Telekoma so po prekinitvi postopka prodaje res zgrmele v globino (za več kot tretjino, s 360 na 230 evrov), nato pa jih je oklestila še sedanja finančna kriza na sedanjo tretjino tedanje cene. Tretjič, v tem času se je vrednost tožb proti Telekomu še povečala na sedanjih 275 milijonov evrov (plus 40 milijonov evrov obresti), kar ob sedanji ceni delnic pomeni tretjino vrednosti Telekoma. In četrtič, prejšnji teden je bila objavljena razsodba vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo Telekoma za revizijo proti sodbi upravnega sodišča, ki je potrdilo odločbo Urada za varstvo konkurence (UVK) iz leta 2004 o Telekomovi zlorabi prevladujočega položaja iz leta 1999 v škodo podjetja ABM. Podrobneje je o obliki Telekomove zlorabe položaja proti ABM ta teden pisal že Dušan.

Razsodba vrhovnega sodišča je pomembna z dveh vidikov. Prvič, s to razsodbo na najvišji sodni inštanci je konkurenčno pravo v Sloveniji dobilo tudi ustrezno pravno varstvo v sodni praksi. Vrhovno sodišče se je striktno oprlo na določila zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) in zlorabo opredelilo kot »objektiven pojem, ki se nanaša na dejanja podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko po svoji naravi vplivajo na strukturo trga […] in ovirajo ohranitev obstoječe stopnje konkurence ali ovirajo njen razvoj.« In nato poudarilo: »Dovolj je torej že, da se določene poslovne partnerje podjetja s prevladujočim položajem »sili« v slabši konkurenčni položaj«. In takšno protikonkurenčno naravo je Telekomovo ponujanje zgoščenke SiOL za dostop do interneta v paketu ISDN po mnenju Vrhovnega sodišča nedvomno imelo, saj je Telekom »privilegiral družbo, ki je v njeni izključni lasti, ne da bi zato obstajal kakšen utemeljen razlog«. S tem je vrhovno sodišče izrecno potrdilo, da prepoved uporabe načela vzvoda (prenašanje monopola iz enega (monopolnega) trga na odvisni oziroma povezani trg) velja tudi za Slovenijo in da je v skladu z evropsko sodno prakso.

In drugič, s to razsodbo bodo dobile pospešek tudi ostale tožbe alternativnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev proti Telekomu, ki se sklicujejo na podobne zlorabe prevladujočega položaja. S tem, ko je z materialnopravnega vidika ugotovljen princip zlorabe prevladujočega položaja, pa se bodo oškodovancem končno odprle tudi možnosti za sodno uveljavitev odškodninskih zahtev proti Telekomu. Prav te odškodninske tožbe iz naslova povzročene poslovne škode zaradi zlorabe prevladujočega položaja Telekoma so bile do sedaj »na ledu« (v predalih) na pristojnih sodiščih, saj se jih ta niso upala lotiti bodisi zaradi svoje lastne nevednosti glede tega, ali in kdaj gre za zlorabo prevladujočega položaja, bodisi zaradi inherentnega strahu pred Telekomom kot monopolnim državnim podjetjem. Kot pravi odvetnik Miha Kozinc: “Pravnomočnost odločbe UVK, v kateri ugotavlja, da je Telekom Slovenije zlorabil monopolni položaj, bo zagotovo načela moč Telekoma“.

Na Telekom čaka vrsta »velikih« tožb: T-2 (130 mio evrov), Amis (56,8 mio evrov), Sinfonika (36 mio evrov), Tuš Telekom (21,5 mio evrov) ter kopica manjših tožb. Med njimi tožba prvenstvenega tožnika ABM (4,2 mio evrov, in vsaj še 4 mio obresti), ki je po devet letih sodnih procesov končno dočakal pravnomočno obsodbo zlorabe prevladujočega položaja s strani Telekoma, zdaj pa ga čaka še (verjetno) podobno dolgotrajni proces dokazovanja povzročene poslovne škode. Evropska komisija je lansko leto izdala Belo knjigo, v kateri govori o temeljni pravici prizadetih strank v konkurenčnih sporih do pravične in hitre odškodnine, saj ugotavlja, da so postopki v državah članicah počasni in neučinkoviti.

Kakorkoli bodo dokazovanja povzročene škode s strani Telekoma dolgotrajna, pa je danes popolnoma jasno, da bo Telekom to povzročeno poslovno škodo alternativnim ponudnikom moral tudi plačati. Po razsodbi vrhovnega sodišča ne gre več za vprašanje, ali je šlo za zlorabo prevladujočega položaja, ampak samo še za dokazovanje višine povzročene poslovne škode. S tem pa se Telekomova finančna situacija seveda močno zamaje. Medtem ko so še konec leta 2007 tožbe proti Telekomu znašale skupaj za njegov triletni dobiček oziroma eno dvanajstino njegove tržne vrednosti, pa konec leta 2008 tožbe znesejo že za njegov štiriletni dobiček oziroma tretjino njegove vrednosti. Če bi vlada Telekom prodala v začetku leta 2008, bi po eni strani dobila veliko kupnino, po drugi strani pa bi odškodnine za te Telekomove zlorabe plačeval v največji meri prav tuji kupec. Na žalost pa grozi najbolj črni scenarij: ne samo, da država in z njo mi davkoplačevalci nismo s prodajo Telekoma nič zaslužili, nasprotno deležni bomo še izgube premoženja zaradi Telekomovega odplačevanja odškodnin. Takšni vici so zabavni samo na radiju Erevan.

Dovolite mi za konec vseeno kanček realističnega sarkazma: Če bi denimo naša vlada lani islandskemu Skiptiju (brez tistih šišmiš izmenjav delnic) prodala 40% našega Telekoma za denimo 480 mio evrov, bi danes ali jutri lahko kupila celoten Skipti vključno z njegovim lastniškim deležem v našem Telekomu za 1 evro, državi pa bi še vedno ostalo 479,999,999 evrov, brez obresti. V tej situaciji bi jih krvavo potrebovali.

Gospodarska kriza, v katero tonemo, bo s seboj – tudi brez inovacij – potegnila tudi precej “očiščenja” in prestrukturiranja na strani podjetij. Če je tranzicijska depresija v obdobju 1989-1993 prinesla prvo veliko proizvodno in regionalno prestrukturiranje slovenskega izvoza od trgov držav nekdanje Jugoslavije k trgom držav članic EU (zmanjšanje deleža izvoza v ex-YU s 50% na vsega 15% v slovenskem izvozu ter povečanje izvoza v EU-15 na preko 70%), bo sedanja kriza prinesla drugo odločilno očiščenje v strukturi izvoznih proizvodov.

Spomnimo se: gospodarska depresija ob začetku tranzicije je počistila z različnimi tipičnimi in nepotrebnimi “socialističnimi storitvami” (tukaj uporabljam Mencingerjevo terminologijo), kot so razne izvozno-uvozne posredniške storitve, ki so jih ponujala privilegirana podjetja z zunanjetrgovinsko licenco (Primex, Jugotekstil, Jeklotehna, ABC Pomurka itd.), ter s popolnoma netržnimi proizvodi, ki jih je bilo mogoče prodajati samo na trgih ex-YU. Toda za podjetja s tržnimi proizvodi (denimo v tekstilni industriji) je bilo dovolj preusmeriti svoje proizvode na trge EU. In EU je bila pri tem Sloveniji zelo naklonjena, saj je bila s sporazumom o gospodarskem sodelovanju iz leta 1992 Slovenija v celoti deležna uvoznih kvot, ki jih je EU do tedaj namenjala celotni Jugoslaviji. Prestrukturiranje v smeri proizvodov z višjo dodano vrednostjo ter višjo tehnološko intenzivnostjo pa je bilo v Sloveniji manj opazno. Slovenija je danes še vedno država z izjemno nizkim deležem izvoza proizvodov visoke tehnologije (pod 5% celotnega izvoza) v primerjavi z drugimi novimi članicami EU (Madžarska, Estonija, Češka itd.), kjer je ta delež med 10% in 25%.

Če je bilo v času tranzicijske depresije povpraševanje po slovenskih proizvodih v EU praktično neomejeno veliko, je v času te gospodarske krize nasprotno. Povpraševanje po slovenskih proizvodih se zaradi likvidnostne krize krči, najbolj za vmesne proizvode, torej za proizvode, ki se kot sestavni deli vgrajujejo v končne proizvode v razvitih zahodnih državah. Najbolj tipično je to razvidno v avtomobilski industriji. Najbolje jo bodo odnesli proizvodi visoke kakovosti in dodane vrednosti ter s prepoznavno blagovno znamko. Proizvodi, ki jih zahodni kupci percipirajo kot dobrine, ki so nujne v njihovi potrošni košarici. Koliko takšnih proizvodov premorejo slovenska podjetja, bo ključno za njihovo preživetje. Za ogrožena podjetja pa bo to “priložnost”, da takšne proizvode ustvarijo, če se politično korektno izrazim.

Zgornje trditve so potrjene v mednarodnih raziskavah. Raziskava Hausmana, Hwanga in Rodrika (2007) kaže za velik vzorec držav v razvoju, da ni pomembno samo, koliko država izvozi, ampak predvsem kaj in kam izvaža. Avtorji so razvrstili izvozne proizvode po glavni destinaciji izvoza in pripisali večji indeks proizvodom, ki jih države izvažajo na bolj zahtevne trge (razvite države). Njihova empirična analiza kaže visoko korelacijo med stopnjo rasti BDP in vrsto izvoznih proizvodov (izvozno destinacijo).

Do podobnih ugotovitev je prišla tudi naša raziskava s kolegi DeSouso in Lamottom s pariške Sorbonne, ki je bila nedavno sprejeta v objavo Economics of Transition. Uporabili smo podatke za velike vzorce podjetij v šestih državah jugovzhodne Evrope (Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Makedonija, Romunija in Slovenija) za obdobje 1994-2002, da bi ugotovili, kako je liberalizacija trgovine z različnimi geografskimi področji vplivala na rast produktivnosti podjetij. Glavna ugotovitev raziskave je, da liberalizacija trgovine ni uniformno koristna, ampak da je (ob absorpcijski sposobnosti podjetja, merjene z višino povprečne plače v podjetju kot proxyjem za intenzivnost znanja v podjetju) pomembna regionalna struktura trgovine. Z drugimi besedami, pomembno je, kam podjetje izvaža.

Za podjetja v Sloveniji in Romuniji predstavlja izvoz v razvite države EU-15 bistveno bolj pomemben vir za rast produktivnosti kot izvoz v nove članice EU ali izvoz v države ex-YU. V Bolgariji so tega pozitivnega učinka od izvoza v razvite države EU-15 deležna samo podjetja z dovolj visoko intenzivnostjo znanja. Najbolj zanimivo pa je, da imajo podjetja v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem z visoko intenzivnostjo izvoza v države ex-YU negativne učinke na rast produktivnosti od velike participacije v izvozu na te manj zahtevne trge. Logika je dokaj preprosta: na manj zahtevne (razvite) trge lahko podjetja izvažajo manj kakovostne proizvode, ker je pač konkurenca tam manjša. S tem pa je tudi pritisk na podjetja k inoviranju in izboljševanju kakovosti proizvodov manjši in posledično podjetja, ki izvažajo na manj zahtevne trge tehnološko in po produktivnosti vse bolj zaostajajo. Ta podjetja so zato običajno tudi prva žrtev kriz.

Za mnoga slovenska podjetja bo tako sedanja gospodarska kriza v razvitih državah velik izziv. Preživetveni izziv. Ob koncu krize bomo imeli tehnološko bolj napredno gospodarsko strukturo, kot jo imamo danes. V skladu z Darwinovo teorijo evolucije, ampak o tem več drugič.

Bruno Korelič ima prav, ko v Dnevnikovem Objektivu pravi: “Mislim, da bi se lahko zgledovali po Finski ali pa kakšni drugi državi, ki je v krizni situaciji pognala razvoj s pospeševanjem inovacij, pospeševanjem znanja in ustrezno državno pomočjo vsem tistim, ki so prišli z novimi strukturnimi idejami in pogledi. Edino to lahko tudi v Sloveniji požene prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Potrebujemo bolj moderno in sofisticirano gospodarstvo, ki ga ne bo zamajala vsaka sapica.”

Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva. Korelič tukaj referira na podobno situacijo na Finskem konec 1980. let, ko je finsko gospodarstvo utrpelo velik šok zaradi izgube sovjetskih trgov ter zaradi neprilagojene gospodarske strukture. Finska je takrat odreagirala zelo pametno, čeprav ni nujno, da je bila večina pozitivnih učinkov posledica zavestnih in premišljenih ukrepov, ampak je v mnogočem šlo za splet pametnih “infrastrukturnih” ukrepov in sreče. Kot “infrastrukturne” ukrepe ne razumem odločitve za investicije v gradnjo cest ali železnic, ampak odločitev za vlaganje v znanje. Izpostavil bom predvsem tri stvari. Prvič, finska vlada je povečala sredstva za visoko šolstvo in za raziskave in razvoj. V absolutnem smislu ter relativno glede na BDP – od 2 % BDP v letu 1991, na 2,5 % v 1996 in na 3,4 % v 2000. Sredstva za R&D so se povečevala torej za najmanj 0,1 % BDP letno. (Mimogrede, to je bil tudi slovenski cilj v resoluciji o NRPP leta 2005, vendar se ni zgodilo nič).

Drugič, finska vlada je zavestno ustanovila državno zagencijo za spodbujanje investicij v tehnološke projekte Tekes. Tekes, ki danes na letni ravni za tehnološke in inovacijske projekte razdeli prek pol milijarde evrov, je imel vedno zelo preprosto politiko subvencioniranja. Inovativni projekti v zreli fazi so bili deležni kredita po nizki obrestni meri, inovativne ideje v začetnih fazah pa nepovratne subvencije. Pri prvih je bil pogoj, da podjetje samo vloži v projekt polovico denarja, do polovice pa priloži Tekes, pri drugih pa predsem inovativna ideja. In zadeva deluje. Deluje izvrstno, Finska je postala izvoznica visoko tehnoloških izdelkov – ta delež se je povečal od 6 % v letu 1990 na 23 % v 2000, danes je okrog 20 % celotnega izvoza (Mimogrede, v Sloveniji ta delež že desetletje stagnira na ravni 5 %).

In tretjič, Finski se je zgodila Nokia. Podjetje, ki se je ukvarjalo z gumarsko in lesno industrijo ter proizvodnjo TV in računalniških zaslonov, se je odločilo, da se preusmeri v mobilno telefonijo. Tvegana poteza, vendar zelo uspešna. Nekaj takšnega, kot če bi se Gorenje danes odločilo, da se iz proizvodnje aparatov bele tehnike preusmeri v razvoj tehnologije in proizvodov za izkoriščanje sončne energije. Tvegana poteza, toda uspeh je lahko gromozanski glede na potrebe po prestrukturiranju izrabe virov energije. Gorenje ima potencial, da postane slovenska Nokia. Podobno denimo Petrol. Obe podjetji imata potrebno velikost, denarni tok za začetne investicije in sposobnost privabiti kadre z znanjem na relevantnem področju.

Kaj lahko naredi slovenska država, da Slovenija iz sedanje gospodarske krize izide kot zmagovalec? Da se razumemo, kot zmagovalec bo težko izšla z obstoječo klasično industrijsko strukturo, ki se ni bistveno spremenila od leta 1989, ko smo zapadli v gospodarsko krizo zaradi izgube jugoslovanskih trgov. Naša industrijska podjetja so se takrat prilagodila tako, da so svoje proizvode – ob izboljšanju kvalitete – preprosto preusmerila na zahodne trge. Nič novega se ni zgodilo, še naprej proizvajajo iste proizvode. Če so to generična zdravila, imamo še srečo, če so to oblačila pod blagovno znamko Boss, Escada ipd., čevlji ali pohištvo, pa ne preveč, čeprav nam – še – zaposlujejo precej delovne sile.

Odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi Slovenija, da postane tehnološki zmagovalec, se zdi na prvi pogled enostaven. Naj sledi Finski, povečuje sredstva za visoko šolstvo in R&R vsaj za 0,1 % BDP letno, iz sedanje Tehnološke in inovacijske agencije (TIA) naredi Tekes z velikim proračunom … in naj upa, da bodo tehnološke spodbude denimo Gorenju ali komu podobnemu v Sloveniji ustvarile našo Nokio. Res se zdi enostavno. Leta 2005 smo tako prek Odbora za reforme v vladni Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji spravili natanko te predloge. Predlagani ukrepi štev. 30 – 34 govorijo točno o tem, kako iz TIA narediti Tekes, ki bo spodbujal inovativno in tehnološko dejavnost podjetij prek sofinanciranja investicij v tehnološke projekte, ki bo spodbujal inovativne ideje v začetni fazi (tehnološke start-upe), sofinanciral sodelovanje med podjetji in inštituti in sofinaciral zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih.

Od teh predlogov se ni uresničilo skoraj nič. TIA vegetira in razdeljuje sredstva iz obrambnega denarja za neke obskurne projekte povezane z Natom. Razlog? Zelo banalen – kompetenčni spor med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo, pod katero ingerenco bo TIA. Kljub nasvetom strokovnjakov iz Tekesa, da mora biti tehnološka agencija neodvisna od raziskovalne sfere, torej od ministrstva, pristojnega za znanost, je prevladal dogovor iz koalicijske pogodbe o razdelitvi resorjev in področij med strankami. Izgubili smo štiri leta. Štiri leta, ko je bilo denarja za razvoj načeloma ogromno, pa ga nismo znali kanalizirati v tehnološke projekte.

Zdaj je na vrsti minister Gregor Golobič. Na voljo ima TIA, lahko z njo naredi karkoli. Še najbolj pametno pa je, če jo ukine, kajti s temi kadri, ki jo vodijo in kontrolirajo iz ozadja, iz nje ne bo nikoli naredil Tekesa. Naj povabi svetovalce iz Tekesa in ustanovi popolnoma novo tehnološko agencijo, neodvisno od znanstvene sfere in naj ji iz proračuna zagotovi začetna letna sredstva v višini 100 milijonov evrov. In naj postavi profesionalno vodstvo s kopijo programa Tekesa. Prepričan sem, da bo na tej podlagi Slovenija čez 10 let neka povsem drugačna Slovenija v gospodarskem in tehnološkem smislu.

Vem, da bom spet slišal ogromno očitkov od kolegov, da predlagam državni intervencionizem, pač na tehnološkem področju. Se ne strinjam. Gledano od tukaj, iz Kalifornije – Stanforda, San Francisca, Palo Alta – se to v tem trenutku morda zdi res. V tem vrvenju idej, razvojnih rešitev in visokih znanstvenih standardov, ki tukaj prosperirajo na ravni osebnih interakcij, se zdi državna tehnološka politika nekaj obskurnega. Toda ne pozabite, da je Stanford nastal zaradi filantropske ideje in denarnega vložka nekega posameznika, iz česar se je desetletja kasneje razvila Silicijeva dolina – visoko inovativna skupnost posameznikov, start-up tehnoloških podjetij in sedanjih tehnoloških korporacij tipa Google in Apple. Ne pozabite, da je vladna NASA ogromno sredstev namenila univerzam za razvoj novih tehnoloških rešitev, denimo univerzi Caltech za razvoj robotskega vozila za Mars. Ne pozabite, da je Hasso Plattner, ustanovitelj SAP, pred leti za ustanovitev D. School na Stanfordu namenil 30 milijonov dolarjev.

Kadar država nima tako vizionarskih podjetij ali njihovih filantropskih lastnikov, mora pač vskočiti država. Tako kot je vskočila finska država z ustanovitvijo Tekes, ki je pomagal dvigniti tudi Nokio. In Nokia danes dviguje mnoge univerze in raziskovalne inštitute ter mnoga majhna tehnološka podjetja in posameznike. Nekje je treba začeti krog finančnega spodbujanja inovacij in tehnološkega razvoja. Čez leta pa se vse skupaj itak zdi, kot da gre za namazan, self-perpertuing mehanizem Silicijeve doline ali finskega tehnološkega čudeža. Kot da nihče ni sprožil tistega začetnega kamenčka.

Torej na vrsti je Gregor Golobič. Morda bo šel v zgodovino kot kreator slovenskega tehnološkega čudeža. Morda pa se bo samo zapletal v podobne majhne, večinoma zasebne igrice kot njegovi predhodniki, katerih imena so mi do sedaj že zbledela v spominu.