Crvena jabuka v. Res Nullius ali Kaj lahko Bosanci naučijo Slovence

Vem, naslovna primerjava se vam bo zdela grozna. Tudi meni se zdi grozno, da neumestno mešam različne žanre pop glasbe. Sploh pa se mi zdi grozno, da moram primerjati moj najljubši slovenski rock bend Res Nullius z ostarelo bosansko tinejdžersko pop atrakcijo Crveno jabuko, ki je nisem nikoli maral poslušati. Vse tja do izpred kakšnih pet let, ko je nekdo privlekel njihovo best of kompilacijo na barko in so posamezne pesmi počasi in nehote začele prodirati pod kožo. Skupaj s soncem, soljo na koži, travarico na Levrnaki in pričakovanjem z gazdo dogovorjene škarpene na žaru za večerjo.

No, ampak mešanje žanrov tukaj ni pomembno glede na point, ki ga hočem dati. Lani sem celo leto čakal na koncert Res Nullius in ga decembra res dočakal v Orto baru. In bil je čista katastrofa. Nemotiviran nastop, slabo odigrano in končano v dobri uri i kusur. Ter mrzovoljni frontman, ki dvakrat izjavi “Kaj ste pa pričakovali za jebenih 8 evrov?!”

No, in potem pride konec januarja “neka”, “bosanska” pop skupina, začne igrati ob 9.30 in ob 0.30 zjutraj igra še tretji bis. In igra zelo dobro, komade zaigra v r’n’r verziji in očitno uživa v tem, da lahko igra pred razigrano publiko. In pazite, igra za 22 evrov.

Ja, boste rekli, jasno, da bodo Bosanci za 22 evrov igrali trikrat bolj motivirano kot Slovenci za 8 evrov. Napaka! Nismo mi, poslušalci, nedolžna, zabave željna publika, krivi, ker morajo neki Slovenci igrati samo za 8 evrov. To je njihov problem, če nimajo višje cene. In še več, višje cene  nimajo zato, ker se ne potrudijo za več kot 8 evrov. Ko bodo igrali tri ure in pol, kot Bruce Springsteen, prepoteni od napora, toda z nasmehom na obrazu in z zadovoljstvom v očeh zaradi špila samega, bomo za njih tudi ustrezno več plačali. Z veseljem. Zaenkrat pa je pač dodana vrednost Crvene jabuke trikrat višja kot dodana vrednost Res Nullius. Me boli srce zaradi tega. Ampak tako pravi trg. In jaz se v tem primeru težko ne strinjam z njim.

Torej, kaj lahko Bosanci naučijo Slovence? Tega, kako je treba profesionalno delati. In tega se naučiš kot izvoznik oziroma kot “gastarbajter”, ko prodajaš svoje izdelke in storitve v tujini. Če že nimaš tega prirojenega, kar koli že si po narodnosti.

Telekom na razprodaji

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Pred enim letom, v začetku januarja 2008, sem v Financah argumentiral, da je treba Telekom Slovenije prodati tedaj. In sicer zato, ker tožbe proti Telekomu zaradi zlorabe prevladujočega položaja, ki so takrat znašale (skupaj z obrestmi) »samo« 192 milijonov evrov oziroma približno eno dvanajstino tedanje tržne vrednosti Telekoma še niso bile realizirane in je bila njegova tržna cena približno za dvakrat previsoka. Tedaj sem tudi zapisal: »Če do prodaje ne bo prišlo, bodo sedaj prenapihnjene delnice Telekoma zgrmele v brezno, s tem pa tudi vrednost Telekoma. Domačijski komentatorji, ki govorijo o škodljivosti prodaje Telekoma, naj se zavedajo, da neuspešnost prodaje Telekoma po sedanji visoki ceni pomeni povzročitev velike gospodarske škode in oškodovanje davkoplačevalcev

No, od takrat se je za Telekom Slovenije zgodila serija najbolj črnih scenarijev. Prvič, tedanja komisija za prodajo Telekoma se je z izločitvijo resnih tujih kupcev spravila (namerno?) v situacijo, ko nobenemu izmed preostalih dveh eksotičnih kupcev Telekoma ni mogla prodati in je postopek prodaje prekinila. Drugič, delnice Telekoma so po prekinitvi postopka prodaje res zgrmele v globino (za več kot tretjino, s 360 na 230 evrov), nato pa jih je oklestila še sedanja finančna kriza na sedanjo tretjino tedanje cene. Tretjič, v tem času se je vrednost tožb proti Telekomu še povečala na sedanjih 275 milijonov evrov (plus 40 milijonov evrov obresti), kar ob sedanji ceni delnic pomeni tretjino vrednosti Telekoma. In četrtič, prejšnji teden je bila objavljena razsodba vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo Telekoma za revizijo proti sodbi upravnega sodišča, ki je potrdilo odločbo Urada za varstvo konkurence (UVK) iz leta 2004 o Telekomovi zlorabi prevladujočega položaja iz leta 1999 v škodo podjetja ABM. Podrobneje je o obliki Telekomove zlorabe položaja proti ABM ta teden pisal že Dušan.

Razsodba vrhovnega sodišča je pomembna z dveh vidikov. Prvič, s to razsodbo na najvišji sodni inštanci je konkurenčno pravo v Sloveniji dobilo tudi ustrezno pravno varstvo v sodni praksi. Vrhovno sodišče se je striktno oprlo na določila zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) in zlorabo opredelilo kot »objektiven pojem, ki se nanaša na dejanja podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko po svoji naravi vplivajo na strukturo trga […] in ovirajo ohranitev obstoječe stopnje konkurence ali ovirajo njen razvoj.« In nato poudarilo: »Dovolj je torej že, da se določene poslovne partnerje podjetja s prevladujočim položajem »sili« v slabši konkurenčni položaj«. In takšno protikonkurenčno naravo je Telekomovo ponujanje zgoščenke SiOL za dostop do interneta v paketu ISDN po mnenju Vrhovnega sodišča nedvomno imelo, saj je Telekom »privilegiral družbo, ki je v njeni izključni lasti, ne da bi zato obstajal kakšen utemeljen razlog«. S tem je vrhovno sodišče izrecno potrdilo, da prepoved uporabe načela vzvoda (prenašanje monopola iz enega (monopolnega) trga na odvisni oziroma povezani trg) velja tudi za Slovenijo in da je v skladu z evropsko sodno prakso.

telekom_jpd.jpgIn drugič, s to razsodbo bodo dobile pospešek tudi ostale tožbe alternativnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev proti Telekomu, ki se sklicujejo na podobne zlorabe prevladujočega položaja. S tem, ko je z materialnopravnega vidika ugotovljen princip zlorabe prevladujočega položaja, pa se bodo oškodovancem končno odprle tudi možnosti za sodno uveljavitev odškodninskih zahtev proti Telekomu. Prav te odškodninske tožbe iz naslova povzročene poslovne škode zaradi zlorabe prevladujočega položaja Telekoma so bile do sedaj »na ledu« (v predalih) na pristojnih sodiščih, saj se jih ta niso upala lotiti bodisi zaradi svoje lastne nevednosti glede tega, ali in kdaj gre za zlorabo prevladujočega položaja, bodisi zaradi inherentnega strahu pred Telekomom kot monopolnim državnim podjetjem. Kot pravi odvetnik Miha Kozinc: “Pravnomočnost odločbe UVK, v kateri ugotavlja, da je Telekom Slovenije zlorabil monopolni položaj, bo zagotovo načela moč Telekoma“.

Na Telekom čaka vrsta »velikih« tožb: T-2 (130 mio evrov), Amis (56,8 mio evrov), Sinfonika (36 mio evrov), Tuš Telekom (21,5 mio evrov) ter kopica manjših tožb. Med njimi tožba prvenstvenega tožnika ABM (4,2 mio evrov, in vsaj še 4 mio obresti), ki je po devet letih sodnih procesov končno dočakal pravnomočno obsodbo zlorabe prevladujočega položaja s strani Telekoma, zdaj pa ga čaka še (verjetno) podobno dolgotrajni proces dokazovanja povzročene poslovne škode. Evropska komisija je lansko leto izdala Belo knjigo, v kateri govori o temeljni pravici prizadetih strank v konkurenčnih sporih do pravične in hitre odškodnine, saj ugotavlja, da so postopki v državah članicah počasni in neučinkoviti.

Kakorkoli bodo dokazovanja povzročene škode s strani Telekoma dolgotrajna, pa je danes popolnoma jasno, da bo Telekom to povzročeno poslovno škodo alternativnim ponudnikom moral tudi plačati. Po razsodbi vrhovnega sodišča ne gre več za vprašanje, ali je šlo za zlorabo prevladujočega položaja, ampak samo še za dokazovanje višine povzročene poslovne škode. S tem pa se Telekomova finančna situacija seveda močno zamaje. Medtem ko so še konec leta 2007 tožbe proti Telekomu znašale skupaj za njegov triletni dobiček oziroma eno dvanajstino njegove tržne vrednosti, pa konec leta 2008 tožbe znesejo že za njegov štiriletni dobiček oziroma tretjino njegove vrednosti. Če bi vlada Telekom prodala v začetku leta 2008, bi po eni strani dobila veliko kupnino, po drugi strani pa bi odškodnine za te Telekomove zlorabe plačeval v največji meri prav tuji kupec. Na žalost pa grozi najbolj črni scenarij: ne samo, da država in z njo mi davkoplačevalci nismo s prodajo Telekoma nič zaslužili, nasprotno deležni bomo še izgube premoženja zaradi Telekomovega odplačevanja odškodnin. Takšni vici so zabavni samo na radiju Erevan.

Dovolite mi za konec vseeno kanček realističnega sarkazma: Če bi denimo naša vlada lani islandskemu Skiptiju (brez tistih šišmiš izmenjav delnic) prodala 40% našega Telekoma za denimo 480 mio evrov, bi danes ali jutri lahko kupila celoten Skipti vključno z njegovim lastniškim deležem v našem Telekomu za 1 evro, državi pa bi še vedno ostalo 479,999,999 evrov, brez obresti. V tej situaciji bi jih krvavo potrebovali.

Zločin, kazen in odgovornost

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ne bi vas želel strašiti s tako težkim naslovom. Vendar pa bi rad že na simbolni ravni poudaril, da se odgovornost kot etično delovanje lahko vzpostavi šele na podlagi doslednega sankcioniranja nepravilnosti, mahinacij ali še hujših dejanj. V tem tekstu bom govoril o menedžerskih mahinacijah v zadnjih letih v Sloveniji ter o potrebnosti bolj učinkovite družbene regulacije, če si želimo njihove večje odgovornosti ter ustrezne etične zavesti in poslovne kulture. Toda brez tujih izkušenj ne bo šlo.

Začnimo s primerom Enron. Do sredine leta 2001 je Enron z 22.000 zaposlenimi in 101 milijardo dolarjev prikazanih prihodkov slovel kot eno izmed največjih svetovnih podjetij s področja distribucije elektrike, plina, prodaje papirja in komunikacij. Revija Forbes pa ga je šest let zapored proglasila za “America’s Most Innovative Company”. No, izkazalo se je, da je bila takšna oznaka več kot upravičena, saj je večina prikazanih prihodkov podjetja temeljila na inovativnem prikazovanju prihodkov med povezanimi off-shore podjetji znotraj krovnega podjetja, bilance podjetja pa na kreativnih računovodskih metodah, ki so pričakovane bodoče dobičke iz že itak napihnjeno prikazanih poslov vštevale v tekoče prihodke. Balon je začel puščati avgusta 2001, do novembra istega leta pa se je povsem izpraznil, cena delnice je z 90 dolarjev padla na vsega 61 centov. Ob izgubah lastnikov so največjo škodo doživeli zaposleni v podjetju, saj se je sesula penzijska shema Enrona, v kateri so zaposleni varčevali za pokojnine in otroške štipendije.

Epilog primera Enron: Obtožnice in procesi proti 29 vodilnim menežerjem Enrona. Najbolj razvpite pa so nedvomno obsodbe vodilnih menedžerjev Kennetha Laya in Jeffreya Skillinga, obtoženih bančnih in delniških prevar, prikazovanja ponarejenih bilanc, pranja denarja, insiderskega trgovanja itd. Glavni sodni proces se je začel julija 2004 in bil končan maja 2006. Lay je bil obsojen na podlagi vseh šest točk obtožnice na 45 let zapora, vendar dober mesec po obsodbi umrl. Skilling je bil spoznan za krivega v 19 izmed 28 točk obtožnice in obsojena na 24 let in 4 mesece zapora ter na plačilo 26 milijonov dolarjev v korist Enronovega pokojninskega sklada. Pomembno je, da so na podlagi tega primera v ZDA že julija 2002 sprejeli novo zakonodajo (Sarbanes-Oxley Act), ki strožje regulira korporativno upravljanje, predvsem strožje sankcionira prevare, zahteva boljše poročanje in večjo neodvisnost od revizorjev.

jpd_kazen1a.jpgNa evropskih tleh se je v zadnjih letih zgodil podoben primer Parmalata. Z vidika odgovornosti uprave in nadzornikov pa je za naše razmere zanimiv razvpiti primer nemškega Mannesmana. Mannesman je bil drugi največji nemški ponudnik mobilne telefonije, ki ga je leta 2000 v znamenitem sovražnem prevzemu kupil britanski Vodafone. No, kasneje se je izkazalo, da je bil prevzem omogočen z zasebnim poslom med upravo podjetja in prevzemnikom. Člani uprave so bili deležni velikodušnih bonusov in pokojninskih paketov v višini 150 milijonov nemških mark. Sodišče v Düsseldorfu je leta 2004 obtoženo šesterico članov uprave in nadzornega sveta oprostilo, toda zvezno sodišče je decembra 2005 odredilo revizijo procesa. Pomembno v tej odločitvi zveznega sodišča pa je stališče glede odgovornosti članov nadzornega sveta za potrditev teh nagrad članom uprave. Zvezno sodišče je namreč presodilo, da gre v primeru, ko nadzorni svet odobri posebno nagrado članom uprave, ki ima izključno naravo nagrade, ne prinaša pa nobenih bodočih koristi podjetju, za oškodovanje premoženja podjetja. Nov proces, ki se je začel oktobra 2006, je bil de facto zaključen le mesec dni kasneje s poravnavo vredno 5,8 milijonov evrov. Pri tem je nekdanji član nadzornega sveta Mannesmanna (sedanji predsednik uprave Deutsche Bank) Josef Ackermann plačal 3,2 milijona, nekdanji predsednik uprave Mannesmana Klaus Esser 1,5 milijona, nekdanji predsednik nadzornega sveta Joachim Funk 1,5 milijona evrov itd.

Kaj nas naučita ta primera? Prvič, da so menedžerji apriori nagnjeni h »kreativnosti« glede metod poslovanja in oblikovanja višine lastnih prejemkov, če se milo izrazim, in da to svojo kreativnost tudi brezobzirno uporabijo, če na drugi strani ni učinkovitega nadzora s strani lastnikov oziroma nadzornega sveta. In drugič, da pravni sistem v razvitih državah deluje, pa čeprav po sistemu »error correction«, ki z zamudo za nazaj sankcionira mahinacije in kršitve zakonov ter poskuša uveljaviti bolj učinkovito pravno regulacijo in zaščito interesov lastnikov. Podobno se dogaja v ZDA po sedanji finančni krizi v ZDA, kjer v ameriškem kongresu pripravljajo zakonodajne rešitve, ki bi omejile ekscesne prejemke menedžerjev ter bolje regulirale sam finančni sistem in korporativno upravljanje.

Seveda pa ta relativna ex post učinkovitost regulatornega sistema v bolj razvitih državah še ne pomeni podobne prakse tudi pri nas. In ker ni tovrstne prakse, je tudi odgovornost na ustrezno nizki ravni. Če zanemarimo tranzicijsko obdobje bolj ali manj divjega lastninjenja in se osredtočimo samo na zadnjih nekaj let ter na gospodarske družbe, ki delujejo v načeloma reguliranem pravnem sistemu po zakonu o gospodarskih družbah in v skladu s pravili za družbe, ki kotirajo na borzi, lahko naštejemo kar nekaj spornih primerov neetičnega ravnanja menedžerjev in njihovih nadzornikov. Pri tem nedvomno izstopajo primeri državnih NLB in NKBM glede dajanja spornih kreditov za mendžerske prevzeme, primeri prav tako državnih Zavarovalnice Triglav (naložbe v tujini) in Petrola (naložba v Istrabenz) ter primeri spornih menedžerskih prevzemov v Pivovarni Laško in Istrabenzu.

Pri nas so v zadnjem času v fokusu javnosti predvsem relativno visoke plače in nagrade menedžerjev in nadzornikov. Toda plače in nagrade so drugotnega pomena v primerjavi z učinkovitostjo dela menedžerjev in učinkovitostjo nadzora. Zato se najprej posvetimo temu. Po zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, člen 263) morajo menedžerji in nadzorniki pri »opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika«, hkrati pa so »solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti«. Odškodninska odgovornost ni izključena, »čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril neko dejanje«, razen če »temelji na zakonitem skupščinskem sklepu«.

jpd_kazen2.jpgZdaj si pa poglejmo nekaj primerov. Obe polovično državni banki NLB in NKBM sta se v zadnjih dveh letih bilančno močno izpostavili z odobravanjem kreditov za razvpite menedžerske prevzeme. Zadeva sama po sebi ne bi bila tako sporna, če se ne bi obe banki v ta namen ekscesno zadolžili v tujini, kar jih v času sedanje finančne krize, ko ne morejo pridobiti novih virov financiranja oziroma refininacirati svojih obveznosti, spravlja v izjemno težavni finančni položaj. Tako slab finančni položaj, da bo potrebna bodisi izjemno velika dokapitalizacija ali pa celo finančna sanacija s strani njihovega lastnika, torej države in s tem nas davkoplačevalcev. Gre preprosto za to, da so menedžerji slabo ocenili situacijo in so sprejeli za obe banki dolgoročno slabe odločitve, ki lahko ogrozijo ne samo kratkoročni razvoj, ampak tudi dolgoročni obstoj obeh bank in s tem našega premoženja. Zato se tukaj postavlja vprašanje odgovornosti uprav in nadzornih svetov obeh bank. Lastniki obeh bank, posredno torej tudi mi davkoplačevalci, imamo pravico zahtevati izredne revizije poslovanja obeh družb in na tej podlagi vložiti tožbo zaradi odškodninske odgovornosti za škodo, ki je bila povzročena z dejanji uprav oziroma z opustitvijo skrbnega nadzora s strani nadzornih svetov. Uprave obeh bank se pri tem po ZGD ne morejo sklicevati na odobritve s strani nadzornih svetov, niti člani nadzornih svetov svoje odgovornosti ne morejo skriti denimo za velikim številom številom sej, ki naj bi dokazovale njihovo skrbnost pri nadzoru.

Čas je, da vlada sproži procese izrednih revizij v obeh bankah ter kasneje kazensko in odškodninsko preganja njihove člane uprav in nadzornih svetov. S tem se bo pri nas sprožil družbeno koristni proces ugotavljanja odgovornosti uprav in nadzornikov. Najprej seveda v Triglavu (zaradi številnih spornih nakupov v tujini ter spornih odločitev glede posameznih poslov) in Petrolu (zaradi izjemno nerazumne, povsem neargumentirane in močno škodljive odločitve o nakupu tretjinskega deleža v Istrabenzu, ki je Petrolu prinesel nekaj-sto-milijonsko kapitalsko izgubo). V Petrolovem primeru gre za eklatantno slabo in škodljivo poslovno odločitev uprave družbe. Toda hkrati gre tudi za eklatantno slab nadzor s strani nadzornega sveta. Pred 15 meseci sem na prav tukaj analiziral prevzemno ponudbo Petrola za Istrabenz in bil šokiran nad izjemno slabo pripravljeno prevzemno ponudbo. Ta ponudba, ki obsega 31 strani, namreč predvidenim prevzemnim posledicam namenja 1 (ENO !) samo stran! Natančneje, ta famozna 24. stran dokumenta, obsega piškavih 15 (petnajst !) stavkov, razdeljenih med 10 (deset !) poglavij in podpoglavij! Najdaljši (!) del teksta na tej ključni strani prevzemnega prospekta, ki se nanaša na prestrukturiranje ciljne družbe (Istrabenza) obsega 1 (en !) samcat stavek, ki ga navajam kar v originalu:

»V času priprave prospekta prevzemniku niso znani razlogi, zaradi katerih bi bistveno spreminjal že začrtano poslovno politiko ciljne družbe oziroma izvajal njeno prestrukturiranje, združevanje poslovnih funkcij ali spreminjal lokacije poslovanja ciljne družbe, bo pa prevzemnik izvedel ustrezne dejavnosti za optimizacijo poslovanja glede na začrtano strategijo in poslovno politiko prevzemnika, pri čemer se združevanje primerljivih dejavnosti ciljne družbe in prevzemnika ne načrtuje.«

Zelo dobrohotna analiza tega famoznega stavka pove preprosto to, da uprava Petrola ni vedela, zakaj prevzema Istrabenz, ni nameravala spreminjati njegove poslovne politike ali ga prestrukturirati, še manj pa iskati sinergij med primerljivimi dejavnostmi Petrola in Istrabenza. Šlo je torej za očitno nepremišljeno in slabo odločitev uprave Petrola. Kako je lahko takšno šlampasto in škodljivo prevzemno ponudbo lahko odobril nadzorni svet družbe?!

Ta primer je resnično zrel za ugotavljanje kazenske in odškodninske odgovornosti. Na potezi je država. Tudi ta postopek mora sprožiti država kot odločilni lastnik Petrola. Prav vloga države bo – kot pomembnega lastnika na eni in regulatorja na drugi – v naslednjih mesecih in letih ključna za to, kakšno tržno gospodarstvo, kakšno poslovno okolje in kakšno družbeno okolje bomo imeli v tej državi. Če država ne bo zahtevala ustreznega sankcioniranja nevestnega in škodljivega delovanja uprav in nadzornih svetov, kjer je pomemben lastnik, bo to jasen signal tudi za vse ostale družbe, da se upravam in nadzornim svetom ni treba držati zakonov. Če država ne bo naredila reda v »svojih« družbah, bomo divjega kapitalizma tipa Istrabenz in Pivovarna Laško ter oškodovanja premoženja lastnikov tudi v zasebnih družbah v bodoče deležni še v večjem obsegu. In samo dosledno sankcioniranje navedenih nepravilnosti bo prineslo višjo etično zavest, višje etične poslovne standarde ter večjo odgovornost.

Kam in kaj izvažamo je ključno

Gospodarska kriza, v katero tonemo, bo s seboj – tudi brez inovacij – potegnila tudi precej “očiščenja” in prestrukturiranja na strani podjetij. Če je tranzicijska depresija v obdobju 1989-1993 prinesla prvo veliko proizvodno in regionalno prestrukturiranje slovenskega izvoza od trgov držav nekdanje Jugoslavije k trgom držav članic EU (zmanjšanje deleža izvoza v ex-YU s 50% na vsega 15% v slovenskem izvozu ter povečanje izvoza v EU-15 na preko 70%), bo sedanja kriza prinesla drugo odločilno očiščenje v strukturi izvoznih proizvodov.

Spomnimo se: gospodarska depresija ob začetku tranzicije je počistila z različnimi tipičnimi in nepotrebnimi “socialističnimi storitvami” (tukaj uporabljam Mencingerjevo terminologijo), kot so razne izvozno-uvozne posredniške storitve, ki so jih ponujala privilegirana podjetja z zunanjetrgovinsko licenco (Primex, Jugotekstil, Jeklotehna, ABC Pomurka itd.), ter s popolnoma netržnimi proizvodi, ki jih je bilo mogoče prodajati samo na trgih ex-YU. Toda za podjetja s tržnimi proizvodi (denimo v tekstilni industriji) je bilo dovolj preusmeriti svoje proizvode na trge EU. In EU je bila pri tem Sloveniji zelo naklonjena, saj je bila s sporazumom o gospodarskem sodelovanju iz leta 1992 Slovenija v celoti deležna uvoznih kvot, ki jih je EU do tedaj namenjala celotni Jugoslaviji. Prestrukturiranje v smeri proizvodov z višjo dodano vrednostjo ter višjo tehnološko intenzivnostjo pa je bilo v Sloveniji manj opazno. Slovenija je danes še vedno država z izjemno nizkim deležem izvoza proizvodov visoke tehnologije (pod 5% celotnega izvoza) v primerjavi z drugimi novimi članicami EU (Madžarska, Estonija, Češka itd.), kjer je ta delež med 10% in 25%.

Če je bilo v času tranzicijske depresije povpraševanje po slovenskih proizvodih v EU praktično neomejeno veliko, je v času te gospodarske krize nasprotno. Povpraševanje po slovenskih proizvodih se zaradi likvidnostne krize krči, najbolj za vmesne proizvode, torej za proizvode, ki se kot sestavni deli vgrajujejo v končne proizvode v razvitih zahodnih državah. Najbolj tipično je to razvidno v avtomobilski industriji. Najbolje jo bodo odnesli proizvodi visoke kakovosti in dodane vrednosti ter s prepoznavno blagovno znamko. Proizvodi, ki jih zahodni kupci percipirajo kot dobrine, ki so nujne v njihovi potrošni košarici. Koliko takšnih proizvodov premorejo slovenska podjetja, bo ključno za njihovo preživetje. Za ogrožena podjetja pa bo to “priložnost”, da takšne proizvode ustvarijo, če se politično korektno izrazim.

Zgornje trditve so potrjene v mednarodnih raziskavah. Raziskava Hausmana, Hwanga in Rodrika (2007) kaže za velik vzorec držav v razvoju, da ni pomembno samo, koliko država izvozi, ampak predvsem kaj in kam izvaža. Avtorji so razvrstili izvozne proizvode po glavni destinaciji izvoza in pripisali večji indeks proizvodom, ki jih države izvažajo na bolj zahtevne trge (razvite države). Njihova empirična analiza kaže visoko korelacijo med stopnjo rasti BDP in vrsto izvoznih proizvodov (izvozno destinacijo).

Do podobnih ugotovitev je prišla tudi naša raziskava s kolegi DeSouso in Lamottom s pariške Sorbonne, ki je bila nedavno sprejeta v objavo Economics of Transition. Uporabili smo podatke za velike vzorce podjetij v šestih državah jugovzhodne Evrope (Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Makedonija, Romunija in Slovenija) za obdobje 1994-2002, da bi ugotovili, kako je liberalizacija trgovine z različnimi geografskimi področji vplivala na rast produktivnosti podjetij. Glavna ugotovitev raziskave je, da liberalizacija trgovine ni uniformno koristna, ampak da je (ob absorpcijski sposobnosti podjetja, merjene z višino povprečne plače v podjetju kot proxyjem za intenzivnost znanja v podjetju) pomembna regionalna struktura trgovine. Z drugimi besedami, pomembno je, kam podjetje izvaža.

Za podjetja v Sloveniji in Romuniji predstavlja izvoz v razvite države EU-15 bistveno bolj pomemben vir za rast produktivnosti kot izvoz v nove članice EU ali izvoz v države ex-YU. V Bolgariji so tega pozitivnega učinka od izvoza v razvite države EU-15 deležna samo podjetja z dovolj visoko intenzivnostjo znanja. Najbolj zanimivo pa je, da imajo podjetja v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem z visoko intenzivnostjo izvoza v države ex-YU negativne učinke na rast produktivnosti od velike participacije v izvozu na te manj zahtevne trge. Logika je dokaj preprosta: na manj zahtevne (razvite) trge lahko podjetja izvažajo manj kakovostne proizvode, ker je pač konkurenca tam manjša. S tem pa je tudi pritisk na podjetja k inoviranju in izboljševanju kakovosti proizvodov manjši in posledično podjetja, ki izvažajo na manj zahtevne trge tehnološko in po produktivnosti vse bolj zaostajajo. Ta podjetja so zato običajno tudi prva žrtev kriz.

Za mnoga slovenska podjetja bo tako sedanja gospodarska kriza v razvitih državah velik izziv. Preživetveni izziv. Ob koncu krize bomo imeli tehnološko bolj napredno gospodarsko strukturo, kot jo imamo danes. V skladu z Darwinovo teorijo evolucije, ampak o tem več drugič.

Kdaj je čas za reforme?

Nekaj preprostih dejstev ob rob aktualni diskusiji o primernosti časovnega trenutka za reforme, ki jo je sprožil kolega Igor Masten.

Prvič, reforme je NAČELOMA lažje delati v dobrih časih, ko je na voljo dovolj časa in finančnih sredstev za njihovo izvedbo. Toda na žalost je v dobrih časih zavedanje o pomenu reform bistveno slabše, javno mnenje pa je temu primerno apriorno proti kakršnim koli spremembam. Takšno je bilo obdobje pri nas v času 2004-2007.

Drugič, šele slabi časi zaostrijo situacijo do te mere, da enostavno ni več na voljo dovolj sredstev za financiranje izdatkov, ki so se razbohotili v dobrih časih. Zato se DE FACTO večina vseh reform izvede v slabih časih, ker pač ni druge izbire. Problem je v tem, ker so tako reforme bistveno bolj drastične, bolj radikalne in manj premišljene kot bi bile, če bi bile izvedene v dobrih časih. Nadaljujte z branjem

Inovacije so ključ, na vrsti je Golobič

Bruno Korelič ima prav, ko v Dnevnikovem Objektivu pravi: “Mislim, da bi se lahko zgledovali po Finski ali pa kakšni drugi državi, ki je v krizni situaciji pognala razvoj s pospeševanjem inovacij, pospeševanjem znanja in ustrezno državno pomočjo vsem tistim, ki so prišli z novimi strukturnimi idejami in pogledi. Edino to lahko tudi v Sloveniji požene prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Potrebujemo bolj moderno in sofisticirano gospodarstvo, ki ga ne bo zamajala vsaka sapica.

Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva. Korelič tukaj referira na podobno situacijo na Finskem konec 1980. let, ko je finsko gospodarstvo utrpelo velik šok zaradi izgube sovjetskih trgov ter zaradi neprilagojene gospodarske strukture. Finska je takrat odreagirala zelo pametno, čeprav ni nujno, da je bila večina pozitivnih učinkov posledica zavestnih in premišljenih ukrepov, ampak je v mnogočem šlo za splet pametnih “infrastrukturnih” ukrepov in sreče. Kot “infrastrukturne” ukrepe ne razumem odločitve za investicije v gradnjo cest ali železnic, ampak odločitev za vlaganje v znanje. Izpostavil bom predvsem tri stvari. Prvič, finska vlada je povečala sredstva za visoko šolstvo in za raziskave in razvoj. V absolutnem smislu ter relativno glede na BDP – od 2 % BDP v letu 1991, na 2,5 % v 1996 in na 3,4 % v 2000. Sredstva za R&D so se povečevala torej za najmanj 0,1 % BDP letno. (Mimogrede, to je bil tudi slovenski cilj v resoluciji o NRPP leta 2005, vendar se ni zgodilo nič).

Drugič, finska vlada je zavestno ustanovila državno zagencijo za spodbujanje investicij v tehnološke projekte Tekes. Tekes, ki danes na letni ravni za tehnološke in inovacijske projekte razdeli prek pol milijarde evrov, je imel vedno zelo preprosto politiko subvencioniranja. Inovativni projekti v zreli fazi so bili deležni kredita po nizki obrestni meri, inovativne ideje v začetnih fazah pa nepovratne subvencije. Pri prvih je bil pogoj, da podjetje samo vloži v projekt polovico denarja, do polovice pa priloži Tekes, pri drugih pa predsem inovativna ideja. In zadeva deluje. Deluje izvrstno, Finska je postala izvoznica visoko tehnoloških izdelkov – ta delež se je povečal od 6 % v letu 1990 na 23 % v 2000, danes je okrog 20 % celotnega izvoza (Mimogrede, v Sloveniji ta delež že desetletje stagnira na ravni 5 %).

In tretjič, Finski se je zgodila Nokia. Podjetje, ki se je ukvarjalo z gumarsko in lesno industrijo ter proizvodnjo TV in računalniških zaslonov, se je odločilo, da se preusmeri v mobilno telefonijo. Tvegana poteza, vendar zelo uspešna. Nekaj takšnega, kot če bi se Gorenje danes odločilo, da se iz proizvodnje aparatov bele tehnike preusmeri v razvoj tehnologije in proizvodov za izkoriščanje sončne energije. Tvegana poteza, toda uspeh je lahko gromozanski glede na potrebe po prestrukturiranju izrabe virov energije. Gorenje ima potencial, da postane slovenska Nokia. Podobno denimo Petrol. Obe podjetji imata potrebno velikost, denarni tok za začetne investicije in sposobnost privabiti kadre z znanjem na relevantnem področju.

Kaj lahko naredi slovenska država, da Slovenija iz sedanje gospodarske krize izide kot zmagovalec? Da se razumemo, kot zmagovalec bo težko izšla z obstoječo klasično industrijsko strukturo, ki se ni bistveno spremenila od leta 1989, ko smo zapadli v gospodarsko krizo zaradi izgube jugoslovanskih trgov. Naša industrijska podjetja so se takrat prilagodila tako, da so svoje proizvode – ob izboljšanju kvalitete – preprosto preusmerila na zahodne trge. Nič novega se ni zgodilo, še naprej proizvajajo iste proizvode. Če so to generična zdravila, imamo še srečo, če so to oblačila pod blagovno znamko Boss, Escada ipd., čevlji ali pohištvo, pa ne preveč, čeprav nam – še – zaposlujejo precej delovne sile.

Odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi Slovenija, da postane tehnološki zmagovalec, se zdi na prvi pogled enostaven. Naj sledi Finski, povečuje sredstva za visoko šolstvo in R&R vsaj za 0,1 % BDP letno, iz sedanje Tehnološke in inovacijske agencije (TIA) naredi Tekes z velikim proračunom … in naj upa, da bodo tehnološke spodbude denimo Gorenju ali komu podobnemu v Sloveniji ustvarile našo Nokio. Res se zdi enostavno. Leta 2005 smo tako prek Odbora za reforme v vladni Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji spravili natanko te predloge. Predlagani ukrepi štev. 30 – 34 govorijo točno o tem, kako iz TIA narediti Tekes, ki bo spodbujal inovativno in tehnološko dejavnost podjetij prek sofinanciranja investicij v tehnološke projekte, ki bo spodbujal inovativne ideje v začetni fazi (tehnološke start-upe), sofinanciral sodelovanje med podjetji in inštituti in sofinaciral zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih.

Od teh predlogov se ni uresničilo skoraj nič. TIA vegetira in razdeljuje sredstva iz obrambnega denarja za neke obskurne projekte povezane z Natom. Razlog? Zelo banalen – kompetenčni spor med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo, pod katero ingerenco bo TIA. Kljub nasvetom strokovnjakov iz Tekesa, da mora biti tehnološka agencija neodvisna od raziskovalne sfere, torej od ministrstva, pristojnega za znanost, je prevladal dogovor iz koalicijske pogodbe o razdelitvi resorjev in področij med strankami. Izgubili smo štiri leta. Štiri leta, ko je bilo denarja za razvoj načeloma ogromno, pa ga nismo znali kanalizirati v tehnološke projekte.

Zdaj je na vrsti minister Gregor Golobič. Na voljo ima TIA, lahko z njo naredi karkoli. Še najbolj pametno pa je, če jo ukine, kajti s temi kadri, ki jo vodijo in kontrolirajo iz ozadja, iz nje ne bo nikoli naredil Tekesa. Naj povabi svetovalce iz Tekesa in ustanovi popolnoma novo tehnološko agencijo, neodvisno od znanstvene sfere in naj ji iz proračuna zagotovi začetna letna sredstva v višini 100 milijonov evrov. In naj postavi profesionalno vodstvo s kopijo programa Tekesa. Prepričan sem, da bo na tej podlagi Slovenija čez 10 let neka povsem drugačna Slovenija v gospodarskem in tehnološkem smislu.

Vem, da bom spet slišal ogromno očitkov od kolegov, da predlagam državni intervencionizem, pač na tehnološkem področju. Se ne strinjam. Gledano od tukaj, iz Kalifornije – Stanforda, San Francisca, Palo Alta – se to v tem trenutku morda zdi res. V tem vrvenju idej, razvojnih rešitev in visokih znanstvenih standardov, ki tukaj prosperirajo na ravni osebnih interakcij, se zdi državna tehnološka politika nekaj obskurnega. Toda ne pozabite, da je Stanford nastal zaradi filantropske ideje in denarnega vložka nekega posameznika, iz česar se je desetletja kasneje razvila Silicijeva dolina – visoko inovativna skupnost posameznikov, start-up tehnoloških podjetij in sedanjih tehnoloških korporacij tipa Google in Apple. Ne pozabite, da je vladna NASA ogromno sredstev namenila univerzam za razvoj novih tehnoloških rešitev, denimo univerzi Caltech za razvoj robotskega vozila za Mars. Ne pozabite, da je Hasso Plattner, ustanovitelj SAP, pred leti za ustanovitev D. School na Stanfordu namenil 30 milijonov dolarjev.

Kadar država nima tako vizionarskih podjetij ali njihovih filantropskih lastnikov, mora pač vskočiti država. Tako kot je vskočila finska država z ustanovitvijo Tekes, ki je pomagal dvigniti tudi Nokio. In Nokia danes dviguje mnoge univerze in raziskovalne inštitute ter mnoga majhna tehnološka podjetja in posameznike. Nekje je treba začeti krog finančnega spodbujanja inovacij in tehnološkega razvoja. Čez leta pa se vse skupaj itak zdi, kot da gre za namazan, self-perpertuing mehanizem Silicijeve doline ali finskega tehnološkega čudeža. Kot da nihče ni sprožil tistega začetnega kamenčka.

Torej na vrsti je Gregor Golobič. Morda bo šel v zgodovino kot kreator slovenskega tehnološkega čudeža. Morda pa se bo samo zapletal v podobne majhne, večinoma zasebne igrice kot njegovi predhodniki, katerih imena so mi do sedaj že zbledela v spominu.

%d bloggers like this: