Telekom na razprodaji

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Pred enim letom, v začetku januarja 2008, sem v Financah argumentiral, da je treba Telekom Slovenije prodati tedaj. In sicer zato, ker tožbe proti Telekomu zaradi zlorabe prevladujočega položaja, ki so takrat znašale (skupaj z obrestmi) »samo« 192 milijonov evrov oziroma približno eno dvanajstino tedanje tržne vrednosti Telekoma še niso bile realizirane in je bila njegova tržna cena približno za dvakrat previsoka. Tedaj sem tudi zapisal: »Če do prodaje ne bo prišlo, bodo sedaj prenapihnjene delnice Telekoma zgrmele v brezno, s tem pa tudi vrednost Telekoma. Domačijski komentatorji, ki govorijo o škodljivosti prodaje Telekoma, naj se zavedajo, da neuspešnost prodaje Telekoma po sedanji visoki ceni pomeni povzročitev velike gospodarske škode in oškodovanje davkoplačevalcev

No, od takrat se je za Telekom Slovenije zgodila serija najbolj črnih scenarijev. Prvič, tedanja komisija za prodajo Telekoma se je z izločitvijo resnih tujih kupcev spravila (namerno?) v situacijo, ko nobenemu izmed preostalih dveh eksotičnih kupcev Telekoma ni mogla prodati in je postopek prodaje prekinila. Drugič, delnice Telekoma so po prekinitvi postopka prodaje res zgrmele v globino (za več kot tretjino, s 360 na 230 evrov), nato pa jih je oklestila še sedanja finančna kriza na sedanjo tretjino tedanje cene. Tretjič, v tem času se je vrednost tožb proti Telekomu še povečala na sedanjih 275 milijonov evrov (plus 40 milijonov evrov obresti), kar ob sedanji ceni delnic pomeni tretjino vrednosti Telekoma. In četrtič, prejšnji teden je bila objavljena razsodba vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo Telekoma za revizijo proti sodbi upravnega sodišča, ki je potrdilo odločbo Urada za varstvo konkurence (UVK) iz leta 2004 o Telekomovi zlorabi prevladujočega položaja iz leta 1999 v škodo podjetja ABM. Podrobneje je o obliki Telekomove zlorabe položaja proti ABM ta teden pisal že Dušan.

Razsodba vrhovnega sodišča je pomembna z dveh vidikov. Prvič, s to razsodbo na najvišji sodni inštanci je konkurenčno pravo v Sloveniji dobilo tudi ustrezno pravno varstvo v sodni praksi. Vrhovno sodišče se je striktno oprlo na določila zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) in zlorabo opredelilo kot »objektiven pojem, ki se nanaša na dejanja podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko po svoji naravi vplivajo na strukturo trga […] in ovirajo ohranitev obstoječe stopnje konkurence ali ovirajo njen razvoj.« In nato poudarilo: »Dovolj je torej že, da se določene poslovne partnerje podjetja s prevladujočim položajem »sili« v slabši konkurenčni položaj«. In takšno protikonkurenčno naravo je Telekomovo ponujanje zgoščenke SiOL za dostop do interneta v paketu ISDN po mnenju Vrhovnega sodišča nedvomno imelo, saj je Telekom »privilegiral družbo, ki je v njeni izključni lasti, ne da bi zato obstajal kakšen utemeljen razlog«. S tem je vrhovno sodišče izrecno potrdilo, da prepoved uporabe načela vzvoda (prenašanje monopola iz enega (monopolnega) trga na odvisni oziroma povezani trg) velja tudi za Slovenijo in da je v skladu z evropsko sodno prakso.

telekom_jpd.jpgIn drugič, s to razsodbo bodo dobile pospešek tudi ostale tožbe alternativnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev proti Telekomu, ki se sklicujejo na podobne zlorabe prevladujočega položaja. S tem, ko je z materialnopravnega vidika ugotovljen princip zlorabe prevladujočega položaja, pa se bodo oškodovancem končno odprle tudi možnosti za sodno uveljavitev odškodninskih zahtev proti Telekomu. Prav te odškodninske tožbe iz naslova povzročene poslovne škode zaradi zlorabe prevladujočega položaja Telekoma so bile do sedaj »na ledu« (v predalih) na pristojnih sodiščih, saj se jih ta niso upala lotiti bodisi zaradi svoje lastne nevednosti glede tega, ali in kdaj gre za zlorabo prevladujočega položaja, bodisi zaradi inherentnega strahu pred Telekomom kot monopolnim državnim podjetjem. Kot pravi odvetnik Miha Kozinc: “Pravnomočnost odločbe UVK, v kateri ugotavlja, da je Telekom Slovenije zlorabil monopolni položaj, bo zagotovo načela moč Telekoma“.

Na Telekom čaka vrsta »velikih« tožb: T-2 (130 mio evrov), Amis (56,8 mio evrov), Sinfonika (36 mio evrov), Tuš Telekom (21,5 mio evrov) ter kopica manjših tožb. Med njimi tožba prvenstvenega tožnika ABM (4,2 mio evrov, in vsaj še 4 mio obresti), ki je po devet letih sodnih procesov končno dočakal pravnomočno obsodbo zlorabe prevladujočega položaja s strani Telekoma, zdaj pa ga čaka še (verjetno) podobno dolgotrajni proces dokazovanja povzročene poslovne škode. Evropska komisija je lansko leto izdala Belo knjigo, v kateri govori o temeljni pravici prizadetih strank v konkurenčnih sporih do pravične in hitre odškodnine, saj ugotavlja, da so postopki v državah članicah počasni in neučinkoviti.

Kakorkoli bodo dokazovanja povzročene škode s strani Telekoma dolgotrajna, pa je danes popolnoma jasno, da bo Telekom to povzročeno poslovno škodo alternativnim ponudnikom moral tudi plačati. Po razsodbi vrhovnega sodišča ne gre več za vprašanje, ali je šlo za zlorabo prevladujočega položaja, ampak samo še za dokazovanje višine povzročene poslovne škode. S tem pa se Telekomova finančna situacija seveda močno zamaje. Medtem ko so še konec leta 2007 tožbe proti Telekomu znašale skupaj za njegov triletni dobiček oziroma eno dvanajstino njegove tržne vrednosti, pa konec leta 2008 tožbe znesejo že za njegov štiriletni dobiček oziroma tretjino njegove vrednosti. Če bi vlada Telekom prodala v začetku leta 2008, bi po eni strani dobila veliko kupnino, po drugi strani pa bi odškodnine za te Telekomove zlorabe plačeval v največji meri prav tuji kupec. Na žalost pa grozi najbolj črni scenarij: ne samo, da država in z njo mi davkoplačevalci nismo s prodajo Telekoma nič zaslužili, nasprotno deležni bomo še izgube premoženja zaradi Telekomovega odplačevanja odškodnin. Takšni vici so zabavni samo na radiju Erevan.

Dovolite mi za konec vseeno kanček realističnega sarkazma: Če bi denimo naša vlada lani islandskemu Skiptiju (brez tistih šišmiš izmenjav delnic) prodala 40% našega Telekoma za denimo 480 mio evrov, bi danes ali jutri lahko kupila celoten Skipti vključno z njegovim lastniškim deležem v našem Telekomu za 1 evro, državi pa bi še vedno ostalo 479,999,999 evrov, brez obresti. V tej situaciji bi jih krvavo potrebovali.

24 responses

  1. Bere se lepo, prelepo, triumfalna vrnitev JP”Morgana”, ljubitelja tujih lastnikov tout court pa mora le zbujat dvome in sume: ali npr. zagotovo ve, da bi država res in takoj dobila vseh ali vsaj večino od teh prekrasnih 480m? Je bil Skiptin dim tedaj še tako hiper-likviden, ali pa bi se tudi on zadolžil pri kaki islandski, angleški…banki, ki potem kmalu ne bi več mogla…kaj niso mrzle sape bančne krize v zač.08 že kar razločno pihale? Po drugi strani: ali bodo “oškodovanke” res tudi v položaju, ko/če bo tožbene zneske moral plačevati slehernik(njihov klient) oz. država (ki ima še vedno čez telekom.regulacijo in bo kmalu razpisala digitalne frekvence itd.), enako agresivno zahtevale cel svoj funt mesa? Samo nekaj laičnih pomisli.

    pa še to: Jeffrey Sachs je pred dnevi za BBC dejal: “svobodni trg ne obstaja. Obstaja le trg. Svobodni trg je izmislek piscev ekonomskih učbenikov”. Bo tole visoko modrost naš pisec ekonomskih učbenikov vnesel v učbenike in predavanja na EF?

  2. Telekom je še vedno enak kot je bil v socijalizmu. Svoj položaj je zlorabil več let v 21 stoletje kar sta omogočila Drnovšek in Golobič. Edini sodoben in vreden del telekoma je bil MOBITEL ki ga sedaj TELEKOM uničuje in sesa ker se potaplja. Tekelom še vedno posiljuje porabnike z zaendrek ISKRINO opremo. Decembra so v našem kraju postavili centralo ki se je večkrat sesula, kadar dela je preprustnost paketov katastrofalna v primerjavi z staro analogno, skratka je kanta na kateri zanesljivo delujejo edno GANIMED routerji izpred 8 let ki so bolj podobni radijatorjem za centralno kurjavo kot pa sodobnem wireless routerju ala THOMSON…..
    TELEKOMA niso pustili prodati mafijaši ki edino v UDBA-TELEKOM lahko prodajajo svojo zastarelo bedno opremo po konjskih cenah. Telekom je Slovensko družbo po propadu komunizma z zlonamernimi investicijami zlorabil in oškodoval za grobo rečeno 4-5 miliard evrov. Edina korist za slovensko državo bi bila demonopoliziranje in prodaja. Če ni druge solucije pa je boljše TELEKOM razjebat ker bo vsekakor manjša družbena škoda če TELEKOM uničimo in preživijo vredne družbe kot je MOBITEL pa še kakšna družba, kot pa če deluje kot celota naprej takšen kakšen je še vedno.
    Ločiti bi bilo treba javna omrežja ki so jih vsi slovenci plačali in preplačali, ter uvesti popolno demokracijo in prosto konkurenco na področju telekomunikacij.

  3. @igor vidmar
    Treba je biti ekonomist, torej z ustreznim teoretskim predznanjem na tem področju, da razumeš, kaj je Sachs dejansko hotel povedati.

    Prvič, v ekonomiji predpostavljamo različne teoretične oblike konkurence, od popolne, monopolistične, oligopolne do monopolne. Pri čemer je popolna konkurenca seveda zgolj teoretski koncept, ki v praksi ne obstaja, ampak obstajajo samo bolj ali manj nepopolne oblike konkurence. Se pa v ekonomiji, v učbenikih, uporablja koncept popolne konkurence, da lahko analiziramo diferencialne negativne učinke nepopolnih oblik konkurence. Po domače, koliko potrošniki izgubljamo s tem, ker smo soočeni z oligopolnimi ali monopolnimi ponudniki itd.

    Drugič, v ekonomiji teoretsko soočamo koncept popolnoma proste trgovine (brez vseh ovir, lahko tudi brez transportnih stroškov) z dejanskimi oblikami mednarodne trgovine, kjer obstajajo različne oblike ovir, tudi če ni carin ipd. Seveda z namenom, da pokažemo, koliko izgubljamo potrošniki zaradi trgovinskih ovir (prek posledično višjih cen).

    S “svobodnimi trgi” oz. pravilneje s “prostimi trgi” (free markets) pa v ekonomiji običajno pojmujemo fiktivno kombinacijo popolne konkurence in popolnoma proste trgovine. Kar je teoretska fikcija in služi izključno v zgoraj opisane analitične namene.

    Ergo, kar je Sachs hotel povedati, je točno to: popolne konkurence in popolnoma proste trgovine v svetu ni, to je le čisti teoretski koncept, ki se uporablja samo v ekonomskih učbenikih v analitične namene.

    Analogij z drugimi vedami in njihovimi abstraktnimi teoretskimi koncepti je seveda nešteto.

  4. in to si velja zapomniti, kar je napisano s strani zadnjega komentatorja (JPD). Problem nastane, ko popolnoma “prosto” teorijo ne moreš nikoli v praksi ovrednotiti – in potem postane nekaj kar je še najbližje nebesom merilo proti kateremu nekaj primerjamo. Postavi se teza, da je to ideal od katerega relativno odstopamo manj (dobro) ali bolj (slabo). Ali si s takimi primerjavami človekova družba lahko, za svoj uspešen prehod v kvaliteto, pomaga manj ali bolj, kot si lahko pomaga s primerjavo različnih praks, kot je npr. primerjava petletnega plana, ki se naredi v enopartijskem sistemu s podobnim (no ja nekoliko drugače poimenovanim pa vseeno ista štala) planom npr. v sistemu parlamentarne demokracije?
    Od tukaj se pogovarjamo o malenkostih (ki pa so važne).
    Analogij s postavitvijo hipotetičnega ideala je resnično dosti. Odstopanja se lahko tudi z večjo ali manjšo verjetnostjo statistično ovrednostijo (nenazadnje ekonomisti še kako statistično tehtajo hipoteze, ki jih postavijo) – važna je potem interpretacija.
    Običajno je najmanj sporno pridobiti rezultate poskusa, težave je šele takrat, ko je treba rezultate numerično pravilno ovrednostiti in na podlagi predznanja in primerjave podati korektne in nič spekulativne zaključke. Tukaj pa postanemo vsi bosi – ker smo ljudje.
    Tudi trde glave z možgani kot ementalski sir pa je, s svojim enostavnim pisanjem o delčku iz dejavnosti, ki jo imenujemo ekonomija, JPD le naučil. In to je dobro, ker potem še toliko manj razumem, kako lahko nekdo vidi prihodnjost v rasti številk, v metrih betona, asfalta, tisočmetrov visokih stolpnic,.. in ne v senci lipe sredi velemstnega parka, ne v potoku z ribnikom čez nakupovalno središče, ne v očeh izumirajočega tigra, ne v nočni temi z zvezdnatim nebom, ne v tišini, ki jo moti valovanje vetra v krošnjah smrek, ne v dnevu, ko se jutro prične brez smradu stotisočih tovornjakov, ki ti vozijo dobesedno nekaj metrov od spalalnice in ko se začudiš, da te nič ne boli..
    Ne razumem, kako se ne da ločiti kvalitete od udžbeniških teoremov malikovanja rasti številk. To meni ni jasno, da se teorija ne zaveda omejenosti prostora na planetu in časa, ki ga bomo v njem preživeli mi ter naši pravnuku. Preslikava (ekstrapolacija kajneda) teoremov k realnim problemom (ali jih sploh pravilno naslovimo) je včasih razlog nestrinjanja.

  5. @JPD: hvala,saj govoriva isto, kajne : problem nastane- ne, je dejansko nastal, ko je konkretna klika/razred/oblast s svojimi intelektualnimi serviserji iz teorije brez pogojnikov naredila prakso- – v Ameriki; pri nas se je zdelo , da se bo tudi nekaj takega zgodilo s posvojitvijo “mladih ekonomistov” s strani Janše(pa se na srečo ni): saj ste menda mislili resno, praktično, in ne le teoretsko? ps: danes je v Mladini en zanimiv tekst dobrega starega Samuelsona(ki je tudi mene prepričal v onem enem letniku EF, ki sem ga absolviral)

    Toliko o tem; kaj pa telekom?

  6. Glede na to, katera dva kupca sta se uvrstila v zaključni krog prodaje Telekoma in če bi prodajo res izvedli, bi bil danes Telekom bodisi del stečajne mase kakšne islandske banke ali pa kašnega (navidez britanskega) finančnega sklada. Bivši vladi je treba čestitat za to kar NI naredila, ne pa za to kar JE.

  7. @PavelG

    V preteklih 10 letih je bilo več poskusov prodaje Telekoma Slovenije v celoti in celo poskus ločene prodaje Mobitela. Obstajajo argumenti za in argumenti proti prodaji. Glede na to, da sta vsaj dve vladi najeli tuje svetovalce in plačali cel kup denarja raznim domačim “strokovnjakom”, se zdi, da sta s prodajo mislili povsem resno. Pa vendar ni tako.

    Zadnji poskus prodaje je bil videti bolj kot slepilni manever. Če bi vlada s prodajo mislila resno, bi postopek prodaje peljala povsem drugače in s tem pritegnila resnejše kupce. S pogoji, ki jih je postavila vladna komisija, pa “resnih” kupcev ni bilo ali pa so od nakupa odstopili. Poleg pogojev o nadaljevanju domačijskih razmerij in absurdnega določanja, kdo sme biti kupec in kdo ne (npr. DT in ne njegovo hčerinsko podjetje), je bila med ostalim sporna tudi pričakovana cena, ki je bila po ključnih pokazateljih krepko nad vsemi dotedanjimi doseženimi prodajnimi cenami (relativno gledano) v regiji. Zato se postavlja vprašanje, kaj bi tako visoko ceno opravičevalo, oziroma drugače: po katerih pokazateljih je Telekom Slovenije vreden več od vseh ostalih evropskih telekomov?

    Domačijska scena na Ljubljanski borzi, kjer so v preteklih letih cene delnic z raznimi slepilnimi manevri dosegle neslutene višine in so še danes krepko višje, kot so vrednosti delnic primerljivih podjetih na razvitejših evropskih borzah, bi kaj lahko bila navdih za “poskus” prodaje Telekoma Slovenije, ki je bil vnaprej določen za neuspeh.

    Vsakršno razpredanje o primernosti (pred)lanskih ponudb za nakup Telekoma Slovenije pa je danes ob tržni vrednosti, ki je trikrat nižja od najnižje ponudbe, povsem nesmiselno.

  8. Igor in Pavel – lastnost velikih ljudi je vedeti kdaj je konec in priznati, da je imel nasprotnik prav. Mićo in Jože sta imela prav. Telekom bi bilo treba prodati med dot-com boomom ali pa vsaj na vrhuncu zadnjega poslovnega cikla. Storjena je bila napaka.

  9. Težko je presoditi, kdo izmed teoretikov ima bolj prav in kdaj bi bilo najbolje prodati Telekom. Kot uprorabnk storitev Telekoma bi težko rekel, da sem v zadnjih letih zelo trpel zaradi državnega lastništva Telekoma. Zato me zanima ocena teoretikov-zagovornikov prodaje, kaj bi se mi na področju storitev Telekoma kot uporabniku drugače odvijalo v teh izgubljenih letih?

  10. Pravi čas za prodajo Telekoma Slovenije je mimo. Njegova današnja tržna vrednost je štirikrat nižja kot pred približno letom in pol. Zato je razpredanje o tem, ali je Telekom smiselno prodati ali ne, povsem odveč. Poleg tega vladna koalicija, katere člani so nasprotovali zadnjemu poskusu prodaje, v sedanjih razmerah zagotovo ne bo niti pomislila na njegovo prodajo. To so dejstva, s katerimi bomo morali živeti.

    Temeljno vprašanje torej ni prodati ali ne, ampak kaj narediti, da se bo upravljanje Telekoma Slovenije izboljšalo in da bo država kot lastnica dosegla (razvojne) cilje, ki si jih je zastavila. Med te cilje spadajo tudi koristi za uporabnike telekomunikacijskih storitev. Iz množice komentarjev, ki jih lahko prebiraš v različnih forumih, se vidi, da so nekateri zelo kritični do dogajanja v Telekomu Slovenije. Nekatere kritike so pretirane, druge morda utemeljene. Med kritikami najdemo tudi zelo resne obtožbe o dogajanju v družbi, kakor tudi o njenem vodenju, ki bi jim morali lastniki posvetiti ustrezno pozornost ter preveriti njihovo upravičenost. Zaradi številnih problemov, na katere opozarjajo Telekomovi kritiki, so nekateri prepričani, da je prodaja edini način, da se razmere v družbi spremenijo in da se prekinejo domnevno problematične povezave s politiko, dobavitelji ter nekaterimi drugimi kategorijami »dotirancev« in »sponzorirancev«.

    Najbolj resne obtožbe pa so tiste o razvojnem zaostajanju in omejevanju konkurence, pri čemer naj bi imela ključno vlogo politika, ki ščiti ne le domnevno sporne poslovne prakse, ampak tudi domnevno sporne povezave, omenjene zgoraj. Politika naj bi s podporo spornih poslovnih praks podpirala tudi domnevno omejevanje konkurence ter domnevno sporne poslovne in razvojne odločitve. To pa so zadeve, zaradi katerih lahko imajo neposredno škodo ne le uporabniki storitev Telekoma Slovenije, ampak posredno tudi vsi državljani Republike Slovenije.

    Zagovorniki prodaje so prepričani, da je prodaja edini način, da se prekine vpliv politike na dogajanje v Telekomu Slovenije, da se izboljšajo poslovne prakse in da se prekinejo zgoraj omenjene povezave. To pa žal ne drži. Izkušnje iz drugih prodaj in iz tujine namreč kažejo, da lahko politika ohranja svoj vpliv v pomembnih gospodarskih družbah tudi v primerih, ko ima država v družbi le nekaj odstotni lastniški delež, ali še huje, tudi v primerih, ko je manjšinjska lastnica le posredno. Še zlasti so kritične dejavnosti kot so telekomunikacije, kjer je interes nadzora nad operaterji povezan tudi z interesi državne varnosti ter delovanjem različnih obveščevalnih služb.

    Zato je pričakovanje, da bomo probleme, na katere v zvezi s Telekomom Slovenije opozarjajo njegovi kritiki, rešili s prodajo družbe, povsem nerealno in celo naivno. S prodajo bi nekatere probleme res omilili, še zmeraj pa bo morala politika doseči tisto stopnjo zrelosti, da bo vzpostavila ustrezne mehanizme za učinkovito upravljanje gospodarskih družb v državni lasti, delovanje različnih regulatorjev (npr. UVK, APEK, ATVP), učinkovit pravosodni sistem, preganjanje korupcije, ipd. V državah, kjer teh mehanizmov nimajo vzpostavljenih, prodaja državnega premoženja (še zlasti v primerih, ko država obdrži 25% in eno delnico) uporabnikom ne prinese pričakovanih koristi.

  11. Ne bi bilo prav govoriti v imenu drugih; zato bi vas opozoril le, da je vaša korist vsota lastniške, davkoplačevalske in potrošnike.

    Kot davkoplačevalec ste imeli od Telekoma nižje davke.

    Kot lastnik ste imeli na kapital v Telekomu nižji donos. Danes pa ste povrhu ob več kot polovico svoje investicije.

    Tako da je vaša trditev, da se vam državno lastništvo ni poznalo že v osnovi zgrešena. Še kako se vam je poznalo in se vam bo poznalo.

    Kar se tiče kvalitete storitev pa nimam kristalne krogle. Iz dejstev, ki so dosegljiva tudi vam lahko le ugotovim, da -empirično gledano- vlade za isto ceno praviloma ne nudijo boljših telekomunikacijskih storitev od zasebnih podjetij. In zato vlad tudi nimamo, da bi napeljevale telefone v hiše; ampak da regulirajo trg na katerem to počnejo državljani sami.

  12. Andrej: Zato me zanima ocena teoretikov-zagovornikov prodaje, kaj bi se mi na področju storitev Telekoma kot uporabniku drugače odvijalo v teh izgubljenih letih?

    Verjetno ne bi bilo treba cakati na Cerkev (T2) za zacetek razkopavanja Ljubljane za hitra lokalna opticna omrezja! Posiljevanja s Siemens ISDN in Centrex bi se tudi izognili.

    Tomaz Stih, treba priznati, da zdaj tudi ni cas za ustanovitev libertarne stranke 🙂

  13. @ Tomaž Štih

    Osnovno izhodišče, na katerem temelji moj prejšnji komentar, je, da v danih razmerah ne moremo pričakovati prodaje Telekoma Slovenije. Idealni čas za prodajo smo doselj dvakrat zamudili, kar je že eno leto najbrž jasno vsem, ki spremljajo kapitalski trg, ne le poznavalcem.

    Drugo izhodišče je, da so povezave med poslovodnimi organi družbe in politiko škodljive, kar je razvidno tudi iz prispevka “Sezona lova na Telekom Slovenije odprta” (http://razgledi.net/blog/2009/01/26/sezona-lova-na-telekom-slovenije-odprta/), kjer je nazorno prikazano, kako lahko poslovodstvo v spregi s politiko zaradi neučinkovitih sistemov (regulacija trga, pravosodje, …) duši in celo uničuje konkurenco, ki ob dolgotrajnih upravnih in sodnih postopkih preprosto obupa ali propade.

    Tretje izhodišče pa je, da prodaja ne rešuje vseh problemov (ki jih izpostavljajo kritiki Telekoma Slovenije), če se hkrati s prodajo ne doseže umik politike iz podjetja na vseh ravneh. Za umik politike iz podjetja je potrebna 100% prodaja, ne pa prodaja, v kateri država obdrži 25% in eno delnico. Ker se slovenska politika zavzema za slednje, torej da obdrži 25% in eno delnico v ključnih podjetjih in s tem tudi politični vpliv, sem opozoril, da je v vsakem primeru, če se proda ali ne, potrebno spremeniti odnos države do upravljanja lastnine, izboljšati regualacijo trga, povečati učinkovitost pravosodnega sistema, izboljšati zakonodajo, odkrivati in preganjati gospodarski kriminal in korupcijo, …

  14. @Dušan: Se praktično strinjam z vsem, kar ste napisali o nujnosti delovanja pravne države in ob tem žalostno ugotavljam, da je za stvari, kot so povečanje učinkovitosti regulacije in pravosodnega sistema potrebna dolgoročna strategija; ki se ne začne v javni upravi, ampak na univerzah in da ljudje, ki so trenutno na oblasti po moji oceni žal niso pravi za takšne premike. Le ti bodo izjemno politično boleči za tistega, ki jih bo izvedel.

  15. Prodaja TS med dot-com boomom bi navrgla lep kupček denarja. prodali bo monopolista na tk trgu, ki še ni bil prirejen pravilom konkurence. Zgodilo bi se podobno kot drugod na vzhodu od Romunije do Hrvaške: slabše storitve za višjo ceno. Imel sem priložnost opazovati privatne telekome na takšnih trgih. Groza. Še danes ni kaj bistveno bolje. Proračun bi profitiral, upoirabniki bi zgubili.

  16. Komentar g PavelG ni baziran na resničnih podatkih.
    Telekom je če pozabimo prejšnjo državo, v tej državi investiral in porabil težke milione za tehnično ničvredno in zastarelo opremo. Slovenci so plačevali in še plačujejo ogromno ceno za te investicije ki so bile narejene tudi daleč preko realne cene a z ogromnimi provizijami.
    Cene storitev v bivših socialističnih državah kot je Češka, Poljska.. so bile v zadnjih 20 letih bistveno nižje od slovenije. Za romunijo nevem toda Češka je pojem kavalitete in cen za Slovenijo pa čeprav ima polovični BDP.
    Prodaja TELEKOMA leta 2000 bi prinesla veliko gotovine proračunu in razbremenila državljane, ker vse ekonomske svinjarije plačujejo državljani. Nek komentar je zelo lepo povedal, v mestih se ljudje izvijajo iz telekomoega primeža ker imajo T2 in druge ponudnike, na podeželju pa ni alterantive. Decembra 2008 so v naši vasi obnovili centralo ki deluje zanesljivo le z ROUTERJEM Ganimed ki je star 8-10 let, ni wirlelss in greje okolico kot pečica.

  17. Ah, pustite Pavleta Gantarja! Jasno, da bo branil Telekom takšnega kot je, saj mu je na ministrskem položaju pomagal pri izkoriščanju monopolnega položaja s pomanjkljivo (nedelujočo) regulacijo. In seveda je srečen, da se Telekom ne privatizira in da še naprej lahko zlorablja svoj prevladujoči položaj.
    Pravkar dela pri nas en fant magisterij s tega področja, bom enkrat, ko mi bo zneslo, napisal en komentar o vidikih neučinkovite regulacije, ko se regulator trga “ujame” v intrese monopolista. Stigler je že leta 1971 v teoriji regulacije to poimenoval kot “theory of capture”. Naša Telekom in Apek sta najlepša ilustracija te teorije v praksi.

  18. Jože, strinjam se s teboj o težavah z regulacijo. Spomnil bi le, da “teorija ujetosti” obravnava širše vidike “regulacije”, ne le odnosa med regulatorjem in operaterjem. Iz teorije izhaja, da obstaja cela veriga ljudi in organizacij, ki imajo koristi od pomoči določenim ekonomskim interesom in subjektom.

    Teorija ujetosti pa ne govori specifično o telekomunikacijah, ampak o reguliranih industrijah in poklicih nasploh. Če ji pozorno slediš in na tej osnovi analiziraš naše okolje, kmalu odkriješ cela omrežja, ki obvladujejo sceno – od politikov, dobaviteljev, sponzorirancev in, ne nazadnje, do akademikov. In prav slednji so pogosto med najpomembnejšimi lobisti in v službi vplivnih lobijev.

  19. Dušan,
    ja, to je ta žalostna zgodba tudi o prodanih akademikih in ostalih strokovnjakih, ki se po poprejšnjih svetovalnih pogodbah najprej pustijo nominirati v nadzorne svete dominantnih družb, nato postanejo celo ministri, kjer seveda interese svojega sponzorja še bolj učinkovito branijo in izvajajo.

  20. Da ne bo kakšne nepotrebne pomote ali celo hude krvi, v prejšnjem komentarju nisem imel v mislih nekdanjega ministra na nekdanjem ministrstvu za informacijsko družbo.

  21. JPD: Naša Telekom in Apek sta najlepša ilustracija te teorije v praksi.

    Madoof s SEC nadzorom je najlepsa globalna ilustracija piramide na bolj zatevnem podrocju financ in ekonomije 🙂

    Dezela ni imela izkusenj v letalskem in telekom nadzoru in je to ponujala federalni YU. Deutsche Telekom obnasanje ni dalec od nasega. Noben noce ispustiti zadnjo lokalno parico, pa je vcasih lazje postaviti novo (opticno) omrezje. Lokalni optimum 🙂

  22. Citiram: “Dovolite mi za konec vseeno kanček realističnega sarkazma: Če bi denimo naša vlada lani islandskemu Skiptiju (brez tistih šišmiš izmenjav delnic) prodala 40% našega Telekoma za denimo 480 mio evrov, bi danes ali jutri lahko kupila celoten Skipti vključno z njegovim lastniškim deležem v našem Telekomu za 1 evro, državi pa bi še vedno ostalo 479,999,999 evrov, brez obresti. V tej situaciji bi jih krvavo potrebovali.”

    Poglejte. Cena Telekoma bi proti koncu lanskega leta, v začetku ali tokom letošnjega leta padla še bolj, saj Islandci bi svoj delež potegnili nazaj. In kje bi potem v času svetovne finančne krize Telekom našel novega investitorja?

    Četudi bi Telekom lani celoten znesek investicije Skiptija, torej v tem primeru 40% brez mešetarjenja z delnicami Existe, naložil v druge vrednostne papirje, je več možnosti, da bi izgubil kot pa dobil. Je pa možno, da bi pridobil, če bi Telekom kupil del Skiptija ravno decembra ko je bila islandska krona okrog 120% manj vredna kot pa januarja lani. Postavlja se vprašanje kaj bi delal Telekom s Skiptijem? Nič, tudi na domačem terenu je leta 2008 konkurenca višja kot predhodna leta in Siminn, torej Skipti se je bil pred strankami prvič v zgodovini pripravljen tudi ponižati. “Šli smo predaleč”, mi je rekla ena od šefic poslovalnice Simija.

    V vsakem primeru Islandci nebi bilo dolgo investitorji v Sloveniji, se pa v ozadju tačas dogajajo razni plemeniti nakupi na tem malem trgu.

    Andres

  23. Pingback: Pipini odprti termini » Kako zlomiti konkurenco in odnesti celo kožo (Boris Horvat)

%d bloggers like this: