Ne glede na zastraševalne manevre s strani visokih evropskih politikov in uradnikov, pa se po poročanju Der Spiegla v kabinetu Angele Merkel bojijo nepredvidljivosti nove grške vlade. Načeloma je res, da bo grški proračun konec februarja nelikviden ter da bo ECB prisiljena zaustaviti likvidnostno pomoč grškim bankam, če Grčija neha servisirati dolg do ECB. Nemška vlada je pripravljena, da Grčiji prek ESM sklada odobri dodatnih 10 do 20 mlr. €. Toda nova grška vlada mora za to pomoč uradno zaprositi in se v zameno zavezati nadaljevanju sedanjih strukturnih reform.

In natanko tega se v kabinetu Merklove bojijo glede na predvolilne izjave Tsiprasa in glede na petkov jezni razhod med Varoufakisom in Dijsselbloemom: da Grčija ne bo zaprosila za pomoč. To bi tehnično pomenilo bankrot in efektivni izstop iz evro območja. Nekakšen izstop po nesreči. Nadaljujte z branjem→

Der Spiegel je (končno) naredil domačo nalogo in v intervjuju z zgodovinarjem Albrechtom Ritschlom pokazal, da je problem grškega dolga minoren v primerjavi z dolgom, ki ga je povzročila Nemčija z dvema svetovnima vojnama, in ki so ji ga druge države odpisale. Nemčija se je čez grlo zadolžila pri ZDA že v 1920-ih za odplačevanje vojnih reparacij, in po 2. svetovni vojni so bile spet ZDA tiste, ki so Nemčiji pomagale na noge, tako da so dosegli Londonski sporazum (1953), ki je odpisal 62.6% nemškega dolga. Zgodovinar Ritschl gre še naprej in pravi, da če bo Nemčija trdoglavila glede tega, da mora Grčija odplačati svoje sedanje dolgove do zadnjega centa, se lahko ponovno odpre vprašanje vojne škode, ki je Nemčija ni nikoli poplačala. Predvsem Grčiji ne.

SPIEGEL ONLINE: Mr. Ritschl, Germany is coming across like a know-it-all in the debate over aid for Greece. Berlin is intransigent and is demanding obedience from Athens. Is this attitude justified?

Ritschl: No, there is no basis for it.

SPIEGEL ONLINE: Most Germans would likely disagree.

Ritschl: That may be, but during the 20th century, Germany was responsible for what were the biggest national bankruptcies in recent history. It is only thanks to the United States, which sacrificed vast amounts of money after both World War I and World War II, that Germany is financially stable today and holds the status of Europe’s headmaster. That fact, unfortunately, often seems to be forgotten. Nadaljujte z branjem→

• Cognitive vs. behavioral in psychology, economics… – Andrew Gelman
• A new Vox Debate on Secular Stagnation – Vox EU
• Merkel’s Unintended Creation: Could Tsipras’ Win Upset Balance of Power in Europe? – Der Spiegel
• Greece, EMU and democracy – Antonio Fatas
• The dangerous ambitions of the European Central Bank – Paul De Grauwe
• Go ahead, Angela, make my day – The Economist
• A Greek Burial for German Austerity – Joschka Fischer
• The Unconvincing Claim That Unemployment Benefits Hurt Jobs – CBPP
• “Losing competitiveness”??? – Paul Krugman
• Fiscal policy explains the weak recovery – Simon Wren-Lewis
• “Microfoundations” ain’t so microfounded – Dan Davies
• Securitization and Fraud, Used Car Edition – Conglomerate Blog
• Q. and A. With Charles Plosser of the Fed – NY Times
• The Economic Benefits of Paid Parental Leave – NY Times
• Bank portfolio choice and the macroeconomy – Vox EU
• Economy Grows Incomes Shrink – David Cay Johnston
• Inequality, non-linearities & growth – Stumbling and Mumbling
• No legislation on the Taylor Rule please – longandvariable
• Bad Tayloring – Paul Krugman

Zanimivo razmišljanje Andrewa Gellmana o kognitivnem vs. behaviorističnem pristopu k razumevanja človeških odločitev v psihologiji in ekonomiji oziroma nasploh. Nekoliko širše zastavljeno in zelo poenostavljeno, gre za to, v kolikšni meri na naše odločitve vpliva racionalna komponenta (posledica našega miselnega procesa), v kolikšni meri pa hipne distrakcije (izid nogometne tekme, menstruacija) oziroma strukturne razlike med spoloma (fizična moč vs. čustva). Gellman vidi v poudarjanju enega ali drugega pristopa tipično levo / desno ideološko delitev: behavioristi predpostavljajo, da so ljudje iracionalni, zato so njihove odločitve nepredvidljive in ne smemo zaupati tržnim izidom, pač pa je potrebna regulacija države, neoklasiki pa smatrajo, da so ljudje racionalni, kadar gre za ekonomske odločitve, zato bi vsaka intervencija na trge od zunaj samo poslabšala stvari. Gellman kot odličen empirični ekonomist ugotavlja, da stvari niso bele ali črne, da za nobeno izmed struj ni močnih empiričnih dokazov. Nadaljujte z branjem→

Third, what’s really striking about all the talk about how long-run structural issues are the real thing is how fuzzy the thinking is. In a world that is short of demand, how, exactly, is structural reform that enhances the supply side (if it does) supposed to solve the problem? If Europe’s problem is lack of competitiveness, why doesn’t a weaker euro solve it — and for that matter, why is Europe as a whole, and Germany in particular in trade surplus? For people who are supposedly so serious, the Very Serious seem remarkably casual about thinking things through.

Finally, I know that people who airily dismiss the austerity debate and all that and demand that we focus on the long run think they’re taking a brave stand; but you know, they aren’t. In fact, they’re ducking the truly hard issues — because let’s face it, stimulus and austerity, QE or not, are politically charged issues where taking any kind of stand will get you attacked. And since they are also important issues, pretending that they aren’t is a form of moral cowardice.

Vir: Paul Krugman, NY Times

Joschka Fischer je moder mož. V zadnjem komentarju je lepo opisal, kako so grške volitve pokopale nemško politiko varčevanja. (Nasploh pa mi je všeč njegova definicija politike varčevanja: “Austerity – the policy of saving your way out of a demand shortfall“. Le zakaj se tega ne da v slovenščini tako lepo povedati?!? Ima kdo dober prevod tega?).

Nemčija v bistvu nima velike izbire: lahko ignorira grško demokratično voljo (in jo pusti izstopiti in bankrotirati), toda s tem tvega razpad evro območja. Vprašanje ni, kot lucidno ugotavlja Fischer, ali bo nemška politika priznala, da je politika varčevanja (upravičeno) mrtva, temveč kdaj.
Nadaljujte z branjem→

The Economist ima v članku Go ahead, Angela, make my day (spet) zelo razumen predlog rešitve grškega vprašanja. Najbolj razumna rešitev je seveda, da Trojka naredi odplačevanje dolgov Grčije znosno (delni odpis, podaljšanje obdobja odplačila) v zameno, da Tsipras izvede strukturne reforme (trg dela, deregulacija gospodarstva, boj proti korupciji). Glede na trdoto nemških stališč in potrebno soglasje prav vseh parlamentov držav evrskega območja glede olajšanja dolžniškega bremena Grčije, zna biti ta razumen predlog politično “prekratek”. Sledi seveda “dizaster scenarij” z grškim izhodom in postopnim sledenjem ostalih perifernih držav. Če bo Merklova še naprej trdovratno zavračala vse predloge glede omilitve varčevanja, zagona gospodarstva in zaustavitve deflacije, skupna valuta evro ne more preživeti. Izgubili bodo vsi, predvsem pa Nemčija. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Pred nekaj tedni se je število podpisnikov Mladinine peticije »Preprečite razprodajo« povzpelo na 10.000, med njimi je bilo 117 podpisnikov izpostavljenih kot intelektualci. Ti štejejo dvojno. Glede na uspehe, ki so jih nedavno dosegla slovenska podjetja na izvoznih trgih, razmeroma visoko gospodarsko rast in predvidoma slabo ceno, ki bi jo na trgu lahko iztržili za paket podjetij, podpisniki ne samo ne vidijo potrebe po nadaljnji privatizaciji, temveč jo vidijo celo kot škodljivo. Privatizacija naj bi pomenila, da dokončno prodamo zadnje ostanke gospodarske suverenosti zloveščim silam globalnega kapitalizma. Nadaljujte z branjem→

Mark Carney, guverner Bank of England, je dal zelo lepo in šolsko razlago, zakaj strukturne reforme v monetarni uniji ne morejo biti rešitev za izhod iz krize. Strukturne reforme v smislu zniževanja stroškov dela v eni državici unije sicer dvignejo njeno konkurenčnost, vednar pa zgolj realocirajo obstoječe povpraševanje, medtem ko agregatno povpraševanje še vedno ostane enako. Celotnega gospodarstva unije to ne potegne iz krize, ker gre za igro z ničelno vsoto. Interna devalvacija je rešitev za enega, ne pa tudi za vse.

Zato so potrebni ukrepi za dvig agregatnega povpraševanja na ravni celotne unije, in to v likvidnostni pasti (ničelne obrestne mere) lahko naredi samo fiskalna politika. Šele ko povpraševanje raste, je smiselno delati strukturne reforme v posamezni članici in dvigovati njeno relativno konkurenčnost glede na ostale članice.

Zanimivo je, da te preproste aritmetike monetarne unije mnogo ekonomistov in večina politikov ne zmore dojeti. Nadaljujte z branjem→

Tri četrtine dolga (246 mlr. evrov) se nanaša na mednarodni reševalni sklad, ki so ga organizirali ECB, IMF in evrsko območje.Od tega je 53 mlr. evrov bilateralno dogovorjenega dolga, preostanek pa multilateralno dogovorjenega (kar pomeni soglasje vseh kreditodajalk). Odpis dolga do ECB in IMF (skupaj 52 mlr. evrov) je malo verjeten, ker je bodisi pravno nedopusten (ECB)  bodisi v nasprotju z dosedanjo prakso (IMF ne odpušča).

Vir: CNN Money