Privatizacija kot zarota

Črt Kostevc

Pred nekaj tedni se je število podpisnikov Mladinine peticije »Preprečite razprodajo« povzpelo na 10.000, med njimi je bilo 117 podpisnikov izpostavljenih kot intelektualci. Ti štejejo dvojno. Glede na uspehe, ki so jih nedavno dosegla slovenska podjetja na izvoznih trgih, razmeroma visoko gospodarsko rast in predvidoma slabo ceno, ki bi jo na trgu lahko iztržili za paket podjetij, podpisniki ne samo ne vidijo potrebe po nadaljnji privatizaciji, temveč jo vidijo celo kot škodljivo. Privatizacija naj bi pomenila, da dokončno prodamo zadnje ostanke gospodarske suverenosti zloveščim silam globalnega kapitalizma.

Debate o privatizaciji v Sloveniji ne pojenjajo zlahka. Skoraj četrt stoletja po osamosvojitvi družbeni konsenz o smotrnosti privatizacije še zdaleč ni bil dosežen. Če kaj, potem se zdi, da se je javno mnenje v zadnjem obdobju obrnilo proti prodaji premoženja, ki »smo ga desetletja skupaj gradili«. Prevladuje prepričanje, da je privatizacija enakovredna razprodaji premoženja. Titova parola: »Tujega nočemo, svojega ne damo,« je vžgana pregloboko v kolektivno psiho naroda.

Tokratni val protiprivatizacijskega razpoloženja dobiva zagon iz različnih virov. Primarno se zdi, da določen del javnosti v privatizaciji državnih podjetij vidi zgolj manifestacijo nemoči slovenske politike pred diktatom iz Bruslja. Diktatom organizacij, ki so nam prinesle zadnjo bruseljsko »uspešnico« – politiko strogega fiskalnega varčevanja. Vsiljujejo jo institucije, ki so že predpisovale napačno zdravljenje. V peticiji, ki jo je sestavil dolgoletni oponent tujega kapitala in privatizacije, dr. Jože Mencinger, se kot razlog proti privatizaciji navaja še kombinacijo zarote tujih multinacionalk, prisile Evrope in škodljivosti tujega lastništva. Po peticiji naj družbeni, okoljski, socialni in razvojni učinki tujega lastništva na gospodarstvo ne bi bili »pozitivni«.

Kljub previdni dikciji, ki je v udarniškem preostanku peticije ni zaslediti, je trditev, da empirične študije potrjujejo, da učinki tujih neposrednih investicij na lokalno gospodarstvo »niso pozitivni«, vsaj zavajajoča. Zelo velika večina empiričnih študij namreč ugotavlja ravno nasprotno, da so gospodarski učinki pozitivni. Pregleda empirične literature v zadnjih nekaj desetletjih, ki sta ju naredila UNCTAD (1999) in OECD (2002), kažeta na to, da so v 75 odstotkih (v primeru analize OECD pa slabih 80 odstotkov) študij ugotovljeni prav pozitivni učinki tujih neposrednih investicij. Podobno smo s kolegi (Damijan, Kostevc in Rojec, 2014, Growing lemons and cherries? Pre- and post-acquisition performance of foreign-acquired firms in new EU-member states) ugotovili, da so prevzemi in združitve v novih EU-članicah v zadnjem desetletju v povprečju povečevali učinkovitost prevzetih podjetij, in to ne na račun odpuščanja zaposlenih. Morda sicer s profesorjem Mencingerjem nimava enakih meril o tem, kaj je »empirična literatura«, vendar si lahko sleherni bralec ob nekajminutni uporabi spletnega brskalnika ustvari lastno mnenje o tem, kaj »potrjujejo empirične študije«.

Kot dodaten argument, ki vas bo prepričal k podpisu peticije, je uporabljen tudi podatek, da naj bi med krizo iz nekdanjih socialističnih držav »odteklo 40 milijard evrov«. Podatek je seveda markanten, vendar pa ni vsa resnica. Dejstvo je, da je kriza izdatno prizadela kapitalske tokove po vsem svetu, ne zgolj v srednji in vzhodni Evropi. Še več, nekdanje socialistične države so jo odnesle razmeroma dobro. V peticijo pa tudi ni uspelo priti dejstvu, da je denar že davno tega spet pritekel nazaj, in to že do konca leta 2011. Dodatno pa teh »izgubljenih« 40 milijard relativizira dejstvo, da je šlo pri »odtekanju« med gospodarsko krizo primarno za repatriacijo dobičkov multinacionalk in ne njihov umik s trgov. Navkljub anekdotskim dokazom, s katerimi operirajo nasprotniki tujega kapitala, je umik s trga redka izjema, ki jo multinacionalke uporabljajo samo v skrajnih primerih. Tako skrajnih, da tudi nedavna kriza ni sprožila bega črede čez mejo.

Morda pa podpisniki ciljajo predvsem na volatilnost kapitalskih tokov? Tokovi, vezani na neposredne investicije, so dejansko lahko zelo volatilni, dasiravno niti približno tako volatilni kot portfeljski tokovi. Seveda bi v primeru, da je težava v volatilnosti finančnih tokov, pričakovali, da bi podpisniki dodali zahtevo po uvedbi kapitalskih kontrol. Vendar ni tako. Pri tekstu peticije gre v osnovi za koncept argumentacije, ki spominja na streljanje s šibrovko. Ni bistveno, da si natančen, nekaj bo že zadelo.

V čem pa imajo podpisniki sploh prav? Čeprav tega peticija izrecno ne omenja, je trenutek za prodajo dejansko slab. Potencialnim kupcem ni ušlo dejstvo, da se naši vladi s prodajo nenadoma mudi in da kupnino potrebuje čim prej. Pri prodaji podjetja cene seveda ne postavlja prodajalec, kot bi nas želeli prepričati pobudniki peticije, temveč naj bi ta odsevala trenutno tržno vrednost podjetja. Če po prodajalčevi želeni ceni kupcev ni, je za prodajo treba postaviti nižjo ceno. Glede na to, da ne prodajamo posebno kakovostne srebrnine in je siceršnja prevzemna dejavnost umirjena, dejansko nimamo močnega izhodiščnega položaja za prodajo. Ravno tako bi se dalo debatirati o smiselnosti seznama, ki ga je lani sestavila vlada.

In vendar je privatizacija smiselna in potrebna. Pobudniki peticije namreč ne ponujajo svojega denarja za odkup lastniškega deleža države. Kot alternativo privatizaciji ponujajo vaš, torej davkoplačevalski, denar. Alternativa privatizaciji, ki jo peticija priročno zamolči, je namreč: zamenjaj vodstvo, dokapitaliziraj z javnim denarjem in to vajo ponavljaj vsakih nekaj let.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Tisto, kar najbolj moti pri prodaji, so nedefinirani cilji, nameni, strategija prodaje…katero podjetje, zakaj itn. Najlepše se je o tem spisku izrazil B. Kovač in ga označil kot Šank ekonomijo… Trije Butalci se pač ob šanku malo zmenijo, kje bi kaj zaslužili ali pa s prodajo dobili kakšne dobre službice v tujini in to je to. Če se gremo kakršnokoli državo, je dobro vedeti zakaj bi kaj prodali. Celo tale vaša kolumna pravzaprav govori o tem, da tega ne vemo. Kaj so prednosti, slabosti? Res Butalsko. To, da je potrebna jasna strategija ponavljata celo Mramor Mirko, a hkrati prodajata prvih 15. Ker smopač obljubili. To je res neumno. Ne razumem. Si predstavljate, da obljubite nekomu, da boste čez poletje zalivali njegove rože prav vsak dan, da se ne izsušijo. Po nekaj tednih rože začnejo propadati. Vreme je drugačno, vročine ni…Pride soseda in vam svetuje, da rože zalivate malo manj. Ampak vi vztrajate, saj ste obljubili, da jih boste škropili prav vsak dan. Kar ste rekel ste rekel. Butale.

%d bloggers like this: