Kot veste, imam Thomasa Pikettyja zelo rad. Bil sem najbrž prvi, ki je v Sloveniji propagiral ideje iz njegove knjige Capital in 21st Century in objavljal polemične strokovne izzive nanjo. Piketty je odličen analitik, najboljši na področju neenakosti porazdelitve dohodkov in premoženja in skrajni čas je, da dobi Nobelovo nagrado (čeprav mi nekaj pravi, da strokovnemu odboru švedske centralne banke, ki vsako leto naredi selekcijo področja znotraj ekonomije in najbolj citiranih ekonomistov znotraj področja, njegove ideje niso tako zelo všeč, da bi temi neenakosti in njemu podelil nagrado; mimogrede, preberite knjigo The Noble Factor, ki zelo dobro ilustrira, komu in zakaj švedska centralna banka podeljuje najvišja odličja v ekonomiji).

Torej Piketty je odličen analitik, najboljši na področju neenakosti, vendar je njegov problem v mesijanskosti in utopičnosti. Piketty bi rad rešil problem neenakosti ne na ravni držav, pač pa univerzalno – na globalni ravni. Propagira uvedbo globalnega davka na bogataše in prenos premoženja iz razvitih v nerazvite države. Kar se seveda ne bo nikoli zgodilo (več spodaj).

No, problem Pikettyja je, da se je zdaj – enako utopično – spustil na področje urejanja globalnih podnebnih sprememb. Kot sem predstavil tukaj, je Piketty pripravil zelo radikalni predlog za »rešitev« tega »problema«. Piketty opozarja, da podnebne krize ne bo mogoče rešiti zgolj s tehnološkim prehodom na čiste vire energije, temveč bo treba v razvitih državah omejiti materialno potrošnjo, upočasniti gospodarsko rast in spremeniti prehranske navade. Zelo podobno stališču Meščeve Levice in nekdanjega premierja Roberta Goloba.

In naprej, Piketty predlaga radikalno prerazporeditev globalnega bogastva, s katero bi delež premoženja najrevnejše polovice svetovnega prebivalstva povečali z 2 % na 30 %, delež milijarderjev pa zmanjšali s 6 % na 0,05 %. Takšno »trajnostno konvergenco« bi financiral nov Globalni sklad za pravičnost, ki bi se napajal iz globalnih davkov na dohodek in premoženje ter letno upravljal sredstva v višini več kot 10 % svetovnega BDP za podnebne naložbe, zdravstvo, izobraževanje in razvoj skupnega svetovnega premoženjskega sklada.

Gre za zelo radikalni in zelo utopični predlog iz arzenala zelenih marksistov, ki je povsem odcepljen od realnosti. Problem predloga je dvojen. Prvi je, da predlaga koncept “odrasti”(degrowth). Drugi pa, da predlaga drastično obdavčitev prebivalstva razvitih držav, da bi njihove dohodke prerazdelili v preostale države.

Problem odrasti

Ideja odrasti (degrowth) izhaja iz ugotovitve, da sedanja raven globalne proizvodnje in potrošnje ustvarja vse večje pritiske na podnebje, naravne vire in ekosisteme. Vendar pa njeni zagovorniki spregledajo, da gospodarska rast ni zgolj vir okoljskih pritiskov, temveč tudi temelj izboljševanja življenjskega standarda, zmanjševanja revščine in financiranja javnih storitev. Kot opozarja Branko Milanović, je večina človeštva še vedno relativno revna, zato bi zahteva po omejevanju gospodarske rasti pomenila predvsem omejevanje razvojnih možnosti držav v razvoju, ki šele dohitevajo življenjski standard razvitih gospodarstev.

Branko Milanović izpostavlja nerealno domnevo o fiksiranju svetovnega BDP ob izrazito neenaki globalni porazdelitvi dohodka. Milanović opozarja, da bi ohranitev trenutnega obsega proizvodnje brez drastične prerazporeditve pomenila, da 15 % svetovnega prebivalstva obsodimo na večno revščino. Če bi želeli to popraviti in dohodke revnejših dvigniti vsaj na svetovno povprečje (približno 5.500 dolarjev letno), bi morali najbogatejšemu delu sveta (top 27%) dohodke zmanjšati za kar dve tretjini, najbogatejših 5 odstotkov pa bi izgubilo 84 odstotkov svojega dohodka. Scenarij, v katerem bi tovorne vlaki, šole in letališča delovala le tretjino časa, topla voda pa bi bila na voljo le osem ur dnevno, Milanović označi za “pomor Zahoda” in politično neizvedljiv, saj bi zahteval znižanje globalnega Ginijevega koeficienta s 65 na nič, kar je v zgodovini nezaslišano.

Druga težava koncepta odrasti je njegova politična neizvedljivost. Predlogi o zmanjšanju potrošnje, krajšanju delovnega časa, omejitvah gospodarske rasti in radikalni prerazporeditvi bogastva predpostavljajo izjemno visoko stopnjo globalnega političnega soglasja, ki ga v praksi ni mogoče doseči. Milanović opozarja, da bi morale bogate države in njihovi prebivalci prostovoljno sprejeti občuten padec življenjskega standarda, medtem ko bi morale hitro rastoče države, kot so Indija, Indonezija ali Vietnam, omejiti razvojne ambicije svojih prebivalcev. Takšen politični program nima pomembnejše demokratične podpore niti v razvitih niti v državah v razvoju.

Tretji problem je podcenjevanje vloge tehnološkega napredka. Zgodovina gospodarskega razvoja kaže, da je mogoče gospodarsko rast postopoma ločevati od rabe virov in emisij s pomočjo inovacij, energetske učinkovitosti, digitalizacije, krožnega gospodarstva in prehoda na nizkoogljične vire energije. Čeprav popolna razvezava med rastjo in okoljskimi vplivi še ni dosežena, pa razvite države dokazujejo, da je mogoče emisije zmanjševati ob hkratni gospodarski rasti. Odrast zato pogosto temelji na implicitni predpostavki, da bodo prihodnje tehnološke izboljšave nezadostne, kar ostaja empirično nedokazana domneva.

Nazadnje koncept odrasti odpira resna vprašanja glede financiranja socialne države in javnih investicij. Starajoče se družbe potrebujejo vse več sredstev za pokojnine, zdravstvo, oskrbo starejših ter podnebno prilagajanje. Brez gospodarske rasti postane financiranje teh sistemov bistveno težje, če ne povsem nemogoče, saj se povečuje konflikt med različnimi družbenimi skupinami glede razdelitve omejenega dohodka. Namesto strategije odrasti se zato kot bolj realistična alternativa kaže model »zelene rasti«, ki združuje tehnološke inovacije, učinkovitejšo rabo virov, pravičnejšo porazdelitev koristi gospodarskega razvoja ter postopno zmanjševanje okoljskih pritiskov brez žrtvovanja blaginje prebivalstva.

Problem globalne prerazdelitve dohodka

Piketty propagira uvedbo globalnega davka na bogataše in prenos premoženja iz razvitih v nerazvite države, kar pa je povezano s fundamentalnimi težavami. Prva težava je problem globalne politične legitimnosti – globalni davek predpostavlja obstoj globalne politične skupnosti, ki pa ne obstaja. Državljani so pripravljeni plačevati davke predvsem znotraj nacionalnih držav, kjer imajo politično reprezentacijo in nadzor nad porabo sredstev. Na globalni ravni ni demokratične institucije, ki bi uživala primerljivo legitimnost.

Drugi problem se nanaša na problem spodbud – obsežni transferji lahko zmanjšajo spodbude za domače reforme v državah prejemnicah. Izkušnje z razvojno pomočjo kažejo, da finančni transferji sami po sebi ne zagotavljajo razvoja, če niso podprti z učinkovitim institucionalnim okoljem, pravno državo in ustreznimi ekonomskimi politikami.

Tretji problem se nanaša na problem upravljanja in korupcije – globalni sklad v višini 10 % svetovnega BDP bi predstavljal največji finančni mehanizem v zgodovini človeštva. Vprašanje ni le, kdo bi ga financiral, temveč predvsem kdo bi ga upravljal, po kakšnih kriterijih bi se sredstva delila in kako bi preprečili politične zlorabe, klientelizem in korupcijo.

Četrta težava je problem nacionalne suverenosti, saj bi globalna obdavčitev zahtevala prenos ključnih fiskalnih pristojnosti z nacionalnih držav na nadnacionalno raven. Toda davčna politika je eno zadnjih trdnjav nacionalne suverenosti in države se ji ne odpovedujejo niti znotraj Evropske unije, kaj šele na svetovni ravni.

Peti in ključni problem Pikettyjevega predloga je njegov vpliv na spodbude za ustvarjanje novega bogastva. Visoka stopnja obdavčitve dohodkov, premoženja in kapitalskih donosov ne vpliva zgolj na prerazporeditev obstoječega bogastva, temveč tudi na pripravljenost posameznikov za njegovo ustvarjanje. Če bi posamezniki vedeli, da jim bo država ali globalni sklad odvzel večino dodatno ustvarjenega dohodka, bi se zmanjšale spodbude za podjetništvo, inoviranje, prevzemanje tveganj, dodatno izobraževanje in večjo delovno aktivnost. Prav inovatorji, podjetniki in investitorji so bili v zadnjih dveh stoletjih ključni nosilci tehnološkega napredka, ki je omogočil rast produktivnosti in življenjskega standarda. Radikalna prerazdelitev zato ne zmanjšuje zgolj neenakosti, temveč lahko oslabi tudi procese, ki bogastvo sploh ustvarjajo. V skrajnem primeru bi lahko prišlo do paradoksa, da bi politika, namenjena pravičnejši delitvi gospodarske pogače, zmanjšala njeno skupno velikost.

Preprosto rečeno, globalna davčna prerazporeditev dohodkov se seveda ne bo nikoli zgodila, ker prebivalstvo razvitih držav ne bo nikoli demokratčno pristalo na to, da se ga močno dodatno obdavči, da bi nato njihove dohodke transferirali na jug. Nihče pri zdravi pameti ne bi glasoval za kaj tako radikalnega in neumnega. Do tega morda lahko pride zgolj po nesreči – v primeru vsesvetovne revolucije, vsled katere bi prišlo do globalne razlastitve lastnikov kapitala in transsferja premoženja 99.9 % prebivalstva. Torej do tega bi lahko prišlo zgolj v primeru uvedbe globalnega socializma. Kar pa je utopija par excellence.

Paradoks Thomasa Pikettyja

Pikettyjev predlog globalne prerazporeditve bogastva tako ni problematičen zato, ker bi bil njegov cilj – zmanjšanje revščine in neenakosti – napačen. Nasprotno, gre za legitimen in pomemben cilj. Problem je v tem, da predlagana rešitev predpostavlja politične, institucionalne in družbene pogoje, ki v realnem svetu ne obstajajo. Predpostavlja obstoj globalne politične skupnosti, globalne demokracije, globalnega davčnega sistema in globalne solidarnosti, ki bi bili pripravljeni vsako leto prerazporejati več kot desetino svetovnega BDP. Takšna vizija je morda za koga intelektualno zanimiva, vendar spada bolj v področje politične utopije kot ekonomske politike. Hkrati pa je v osnovi problematična, ker bi uničila spodbude za delo, razvoj in naoredek in s tem zagotavljanje sredstev za blaginjo.

Pikettyjeva analiza neenakosti je briljantna, empirično podprta in pogosto neprijetno natančna. Ko pa preide od analize k predpisovanju rešitev, zapusti teren ekonomije in vstopi v prostor političnega mesijanstva. Njegovi predlogi za odpravo neenakosti in podnebne krize niso omejeni z vprašanjem, kaj je politično, institucionalno in družbeno izvedljivo, temveč s tem, kaj bi bilo po njegovem mnenju moralno zaželeno. Razlika med dobrim ekonomistom in dobrim politikom pa je prav v razumevanju, da svet ni sestavljen iz idealnih rešitev, temveč iz izvedljivih. In zato prihodnost ne bo pripadala strategiji odrasti in globalnega prerazdeljevanja, temveč kombinaciji tehnoloških inovacij, zelene rasti in postopnega zmanjševanja neenakosti znotraj politično obstoječih institucij.

Dolgoročna blaginja ni odvisna zgolj od prerazdelitve, temveč predvsem od institucij in spodbud, ki omogočajo ustvarjanje novega bogastva. Največja šibkost Pikettyjevega predloga je zato v tem, da se osredotoča na delitev rezultatov ekonomskega procesa, bistveno manj  – če sploh – pa na vprašanje, kako te rezultate sploh ustvariti.

In to je problem zelenih marksistov. Reševali bi problem, ki ga ne morejo rešiti (ker denimo EU proizvede le 6 % globalnih emisij., in to s prerazdeljevanjem. Delili bi denar, ki ni njihov oziroma delili bi denar, ki sploh še ni bil ustvarjen in ki ne bo ustvarjen, ker so s svojimi ukrepi preprečili, da bi lahko bil ustvarjen.