Nekdanji francoski premier in predsedniški kandidat Gabriel Attal predlaga oblikovanje »Združenih držav Evrope«. Po njegovem bi se morale države, ki želijo tesnejše povezovanje, hitreje integrirati na področjih gospodarstva, regulacije, trgov dela in kapitalskih trgov, uvesti skupno zadolževanje ter spodbujati čezmejno združevanje podjetij. Tako naj bi Evropa postala dovolj velika in močna, da bi lahko konkurirala ZDA in Kitajski ter se izognila usodi ameriške »51. zvezne države« ali »24. kitajske province«.

Arnaud Bertrand odgovarja, da Evropejci enak argument poslušajo že desetletja: posamezne evropske države naj bi bile premajhne za tekmovanje z velikimi silami, zato naj bi večja politična integracija samodejno prinesla večjo gospodarsko in geopolitično moč. Na papirju se zdi logika prepričljiva – če želiš tekmovati z velikani, moraš tudi sam postati velikan. Toda dejanski razvoj Evropske unije je bil po njegovem ravno nasproten.

In podatki ne potrjujejo te željene hipoteze. Leta 1992, ko je bila podpisana Maastrichtska pogodba, so današnje članice EU ustvarile približno 28,8 % svetovnega BDP – več kot ZDA in Kitajska skupaj. Danes evropski delež znaša le še okoli 17 %. Medtem ko sta ZDA svoj delež ohranili oziroma povečali, Kitajska pa ga je skokovito razširila, je Evropa v treh desetletjih izgubila približno 40 % svoje relativne gospodarske teže. Bertrand zato, podobno kot jaz, sklepa, da je obdobje vedno globljega evropskega povezovanja sovpadalo z vedno manjšo gospodarsko relevantnostjo Evrope.

Podoben padec zaznava na področju zunanje politike. V času Charlesa de Gaulla je Francija lahko izstopila iz integrirane vojaške strukture Nata, zahtevala umik ameriških vojakov s svojega ozemlja in javno nasprotovala ameriški vojni v Vietnamu. Danes si je težko predstavljati evropskega voditelja, ki bi izvedel eno samo primerljivo suvereno potezo. Francija se je leta 2009 vrnila v integrirano poveljstvo Nata, Lizbonska pogodba pa Nato opredeljuje kot temelj kolektivne obrambe njegovih članic. Evropa, predstavljena kot prihodnja protiutež ZDA, je tako postajala vse bolj podrejena ameriški strateški politiki.

Evropsko nazadovanje je po Bertrandovem mnenju še izrazitejše v tehnologiji. Evropa je nekoč ustvarjala Concorde, rakete Ariane, hitre vlake TGV in svetovni splet v Cernu, Nokia pa je še leta 2007 prodala štiri od desetih mobilnih telefonov na svetu. Po podatkih ASPI-jevega kazalnika danes nobena evropska država ne vodi na nobenem izmed 74 ključnih tehnoloških področij prihodnosti. Evropska podjetja obenem plačujejo bistveno dražjo električno energijo kot ameriški in kitajski tekmeci, EU pa se je zavezala velikanskim nakupom ameriške energije, ne da bi se s tem izognila ameriškim carinam.

Bertrand svojo kritiko sklene z opozorilom Charlesa de Gaulla iz leta 1962. De Gaulle je menil, da nadnacionalna Evropa z razkrojem nacionalnih držav odpravlja edine politične skupnosti, ki premorejo demokratično legitimnost, voljo in sposobnost samostojnega ukrepanja. Takšna Evropa zato ne bo imela lastne politike, ampak jo bo »federalizirala« zunanja sila. Bertrand ne zavrača evropskega sodelovanja, temveč zagovarja de Gaullovo »evropsko Evropo« – Evropo suverenih držav, ki sodelujejo, vendar ne razgrajujejo lastnih političnih, kulturnih in razvojnih zmogljivosti.

Bertrandova stališča so zelo podobna mojim, da obstaja temeljni paradoks poglabljanja evropske integracije: EU je v zadnjih treh desetletjih dobivala vedno več pristojnosti, evropsko gospodarstvo pa je postajalo relativno manjše, tehnološko šibkejše in energetsko manj konkurenčno. Seveda zmanjševanje evropskega deleža v svetovnem BDP deloma odraža razvoj Kitajske in drugih hitro rastočih gospodarstev, zato ga ni mogoče v celoti pripisati evropskim institucijam. Toda primerjava z ZDA kaže, da globalna konvergenca ni zadostna razlaga. Resnični problem je konkretna oblika evropske integracije: omejevanje industrijske politike, fiskalna pravila, podrejanje energetike zeleni dogmatiki, liberalizacija kapitalskih tokov in trgovine ter odsotnost skupne razvojne strategije. EU je uspešno centralizirala regulacijo, ni pa vzpostavila energetskih, tehnoloških, finančnih in obrambnih zmogljivosti, ki bi Evropi omogočile strateško avtonomijo.

Zato Attalov predlog pomeni predvsem zahtevo po še večjem odmerku terapije, ki že tri desetletja ne daje obljubljenih rezultatov. Formalna federacija sama po sebi ne bo ustvarila tehnološkega napredka, poceni energije, industrijske konkurenčnosti ali neodvisne zunanje politike; brez spremembe gospodarskega modela bi zgolj še bolj oddaljila odločanje od državljanov in utrdila sedanjo bruseljsko tehnokracijo.

Evropa lahko ponovno postane pomemben gospodarski in politični pol samo kot pragmatično zavezništvo suverenih držav, ki sodelujejo pri velikih skupnih projektih, vendar ohranijo demokratično odgovornost ter sposobnost oblikovanja lastnih razvojnih strategij. Problem Evrope ni premalo centralizirane oblasti, temveč pomanjkanje politične volje, materialnih zmogljivosti in dejanske neodvisnosti od Washingtona in Bruslja.