Ghalibafovo pravilo oziroma kako je Ghalibaf ameriške politike in ekonomiste poslal nazaj v šolske klopi

Ena od presenetljivih značilnosti sedanje vojne je izrazita asimetrija v načinu, kako obe strani komunicirata z domačo in svetovno javnostjo. Medtem ko se ameriški predsednik Donald Trump večinoma zanaša na kratke slogane, osebne diskvalifikacije, grožnje in vedno nove napovedi skorajšnje zmage, Iran uporablja precej bolj premišljeno in pogosto večplastno strateško komunikacijo. Del te komunikacije so postale že skoraj legendarne videoanimacije z lego kockami, s katerimi Iran na preprost, vizualno učinkovit in ironičen način ponazarja vojaške operacije, tehnološke zmogljivosti ter ranljivost nasprotnika. Na drugi ravni je komunikacija predsednika iranskega parlamenta Mohameda Bakerja Ghalibafa izrazito intelektualna, saj uporablja zgodovinske reference, strateške koncepte in celo strokovni jezik makroekonomije. Zadnji primer je njegova dopolnitev Taylorjeve enačbe, s katero je želel pokazati, kako nemočne so ZDA pred ponudbenim šokom, katerega intenzivnost lahko Iran z odpiranjem ali zapiranjem energetskih poti poljubno »privija«.

Taylorjevo pravilo je eno najbolj znanih pravil monetarne politike. Ameriški ekonomist John Taylor ga je oblikoval kot preprost napotek, kako naj centralna banka določa ključno obrestno mero glede na inflacijo in stanje gospodarstva. Če je inflacija nad ciljem centralne banke ali če gospodarstvo proizvaja več od svojega dolgoročno vzdržnega potenciala, naj centralna banka obrestno mero zviša. Če je inflacija prenizka in gospodarstvo deluje pod svojimi zmogljivostmi, naj jo zniža. Pravilo ni avtomatičen recept, temveč referenčna točka, s katero je mogoče presojati, ali je denarna politika preveč ohlapna ali preveč restriktivna. Federal Reserve Bank of Atlanta ima celo posebno orodje za izračun obrestne mere po izvirnih in prilagojenih različicah Taylorjevega pravila.

V nekoliko poenostavljeni obliki se pravilo zapiše takole:

Pri tem je ii nominalna obrestna mera centralne banke, r* dolgoročna ravnotežna realna obrestna mera, π* inflacijski cilj, (π−π*) odstopanje dejanske inflacije od cilja, (y−y*) pa proizvodna vrzel oziroma razlika med dejanskim in potencialnim obsegom proizvodnje. Ko se inflacija poveča za eno odstotno točko, naj bi se nominalna obrestna mera povečala za več kot eno odstotno točko. S tem se zviša tudi realna obrestna mera, kar zavira zadolževanje in povpraševanje ter postopoma zmanjšuje inflacijske pritiske. To je bistvo tako imenovanega Taylorjevega načela.

Predsednik iranskega parlamenta Mohamed Baker Ghalibaf je to pravilo satirično dopolnil z dvema členoma:

Kratica SOH pomeni Strait of Hormuz, Hormuško ožino, BEM pa Bab el-Mandeb, drugo ključno pomorsko ozko grlo pri vhodu v Rdeče morje. Ghalibafova dodatna člena ponazarjata geopolitično premijo, ki nastane, kadar sta prevoz nafte in utekočinjenega zemeljskega plina skozi ti dve ožini motena ali ogrožena. Ker je zapis politična metafora in ne natančno opredeljen ekonometrični model, je treba izraza (SOH−SOH*) in (BEM-BEM*) razumeti kot odstopanje trenutne stopnje motenj oziroma geopolitičnega tveganja od normalnega stanja. Pozitivna koeficienta α in β pa pomenita: večja ko je motnja, višja je premija za geopolitično tveganje in večji je pritisk na cene energije, inflacijo in posledično tudi na obrestne mere.

Ghalibafovo sporočilo je zato precej globlje od običajnega norčevanja iz ameriške centralne banke. Fed lahko z zvišanjem obrestne mere zmanjša ameriško povpraševanje, ne more pa povečati fizične ponudbe nafte, popraviti poškodovane energetske infrastrukture ali odpreti blokiranih pomorskih poti. Njegov stavek, da »z 25 bazičnimi točkami ni mogoče odpreti ozkega grla«, pomeni prav to: zvišanje obrestne mere za 0,25 odstotne točke ne more ustvariti niti enega dodatnega soda nafte. Pri inflaciji, ki izvira iz fizičnega pomanjkanja energentov, lahko centralna banka preprečuje predvsem prenos podražitev v plače, druge cene in inflacijska pričakovanja. Primarnega ponudbenega šoka pa ne more odpraviti. Takšna politika lahko zato zniža inflacijo predvsem tako, da dodatno oslabi gospodarstvo.

Še ostrejša je Ghalibafova trditev, da r*, domnevno »nevtralna« obrestna mera, ni več nevtralna, temveč vsebuje premijo za tveganje Hormuške ožine. Če geopolitični šok zviša cene energije, transporta, zavarovanja in financiranja ter hkrati poveča inflacijska pričakovanja, se spremeni celotno makroekonomsko okolje, v katerem Fed ocenjuje nevtralno obrestno mero. Teheran s stavkom »mi jo določamo« sporoča, da je del ameriških finančnih pogojev zdaj odvisen od iranske sposobnosti vplivanja na pretok energije skozi Hormuško ožino. Z drugimi besedami: Washington lahko določa ameriško obrestno mero, vendar Iran trdi, da lahko poljubno »privija« ponudbeni šok, na katerega se mora ameriška denarna politika odzivati.

Ghalibafov zapis zato ni trdna dopolnitev Taylorjevega pravila, temveč visoko intelektualno izdelano geopolitično sporočilo, zapisano v jeziku makroekonomije. Osrednji problem trenutno ni cena kreditov, temveč fizična razpoložljivost energije. Fed lahko z obrestno mero vpliva na povpraševanje po nafti, ne more pa z njo odpreti Hormuške ožine, obnoviti poškodovane infrastrukture ali na svetovni trg pripeljati dodatnih sodov nafte.

Enako velja za sklepni posmeh »Stay unanchored!«. Centralne banke govorijo o »zasidranih« inflacijskih pričakovanjih, kadar gospodinjstva, podjetja in finančni trgi verjamejo, da se bo inflacija dolgoročno vrnila k cilju. Ghalibaf jim sporoča, da pričakovanj ne morejo zasidrati samo z govori in četrtodstotnimi dvigi obrestnih mer, če ostajajo energetske dobavne poti ogrožene. To je sicer retorično pretiravanje – dovolj restriktivna denarna politika lahko vedno zatre povpraševanje in sčasoma tudi inflacijo –, toda cena bi bila globlji padec gospodarske aktivnosti, medtem ko bi fizični vzrok podražitev ostal nedotaknjen.

Posebej presenetljiva je raven te komunikacije. Predstavnik Irana, torej države, ki je bila v sedanji vojni napadena v skupni ameriško-izraelski operaciji, odgovarja z enačbo, strokovno terminologijo in večplastno makroekonomsko ironijo. Konflikt se je začel 28. februarja z ameriško-izraelskim napadom, vojna pa je medtem prerasla v pomemben vir rasti cen energije in politično breme za Trumpovo administracijo. Ghalibaf tako ne nagovarja samo domače javnosti, ampak neposredno ameriške centralne bančnike, ekonomiste in finančne trge. Sporoča jim, da ameriško inflacijo, obrestne mere in politične težave zdaj določa vojna, ki so jo ZDA same sprožile.

Kontrast s komunikacijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa je izjemen. Trumpova komunikacija je primitivna, večinoma se opira na kratke slogane, osebne žalitve, ultimate, bombastične napovedi skorajšnje zmage in ponavljajoče se trditve, da se bo vojna končala »zelo kmalu«. Ghalibaf je takšno ravnanje že označil kot ponavljajočo se »gledališko diplomacijo«, pri kateri Washington izmenično napoveduje napade in pogajanja. Al Jazeera je zabeležila prav njegov očitek, da Trump politično predstavo ponavlja v neskončni zanki.

To seveda ne pomeni, da je Ghalibafova formula nevtralna akademska analiza. Je propagandno sporočilo in implicitna grožnja z uporabo energetskih ozkih grl kot strateškega orožja. Toda propaganda je lahko intelektualno sofisticirana ali pa primitivna. V tem primeru napadena stran svojo moč predstavlja z jezikom sodobne makroekonomije in nasprotniku pojasnjuje vzročno verigo od pomorskega ozkega grla prek cene nafte do ameriške inflacije in obrestnih mer. Predsednik napadalne velesile pa se praviloma odziva primitivno z bombastičnimi obljubami, grožnjami in televizijskimi slogani.

Prav ta kontrast morda pove največ: ne le o različnih komunikacijskih kulturah, temveč tudi o tem, katera stran trenutno bolje razume ekonomske posledice vojne.

_______

Akademski in strokovni profil Ghalibafa

Mohamed Baker Ghalibaf ni zgolj politik in nekdanji vojaški poveljnik, temveč ima tudi razmeroma močan akademski profil. Diplomiral je iz humane geografije, magistriral iz politične geografije ter leta 2002 doktoriral iz politične geografije na Univerzi Tarbiat Modares v Teheranu. Je član akademskega zbora Oddelka za politično geografijo Univerze v Teheranu, kjer ga uradna univerzitetna stran trenutno navaja z nazivom profesor. Njegovo raziskovalno in publicistično delo obsega geopolitiko, prostorsko organizacijo oblasti, decentralizacijo, lokalno samoupravo, upravljanje mest ter analizo kompleksnih geopolitičnih sistemov. Med njegovimi knjigami so dela o logiki analize kompleksnosti v geopolitiki, centralizaciji in decentralizaciji Irana, lokalni oblasti in razvojno usmerjenem upravljanju.

Njegov strokovni profil je še širši in združuje vojaške, varnostne, tehnične ter upravljavske izkušnje. Med iransko-iraško vojno je postal eden najmlajših poveljnikov Islamske revolucionarne garde, pozneje je vodil njene letalske sile in veliko infrastrukturno-inženirsko organizacijo Khatam al-Anbiya. Bil je tudi poveljnik oziroma načelnik iranske policije, med letoma 2005 in 2017 župan Teherana, od leta 2020 pa predsednik iranskega parlamenta. Opravil je tudi usposabljanje za pilota potniških letal Airbus in med drugim osebno pilotiral letalo iranske delegacije na pogajanja v Pakistanu. Njegov profil je zato nenavadna kombinacija univerzitetnega profesorja politične geografije in geopolitike, vojaškega stratega, pilota, vodje velikih infrastrukturnih sistemov ter dolgoletnega operativnega upravljavca ene največjih metropol na Bližnjem vzhodu.

Prav ta kombinacija pomaga pojasniti značaj njegove komunikacije. Ghalibaf strateških odnosov ne razume samo kot vprašanje vojaške moči, temveč tudi kot preplet geografije, infrastrukture, energetskih tokov, ozkih pomorskih grl, gospodarskih spodbud in politične psihologije. Njegova dopolnitev Taylorjevega pravila zato ni naključen domislek svetovalcev za komuniciranje, ampak se vsebinsko neposredno navezuje na njegovo akademsko področje – politično geografijo oziroma proučevanje tega, kako nadzor nad prostorom, prometnimi koridorji in strateškimi geografskimi točkami ustvarja politično in gospodarsko moč.

Ghalibaf proti Trumpu je, kot da bi primerjali nobelovca z nasilnežem v vaškem baru najbolj zakotnega zaselka v Ameriki. Genij proti kvantaču.