Definicija iranske zmage

Preberite, kajti boljše definicije ne boste našli.

Let me explain what winning means here.

The US-Israeli war of aggression was defeated soundly by Iran in March. It was proven beyond reasonable doubt that the US does not have the military means to disarm Iran.

The protracted war of the sieges that has been underway since is about 1 thing and 1 thing alone: will the US accept Iranian authority to control Hormuz?

That is the Iranian ask that the US cannot give; not unless the costs of doing so become prohibitive.

The reason the US cannot give that — why it cannot ‘walk away’ — is that it is tantamount to turning the Persian Gulf into an Iranian lake, as @vali_nasr put it. In effect, Iran would become the regional hegemon of the gulf and a world power in control of half the world’s oil.

This is the Hormuz Question. This is the dispute. Everything else can be negotiated. The war must go on until this fundamental dispute is resolved one way or another. Either Iran must give up this ask and accept free transit, or it must coerce the US into capituation.

The problem, as I have explained at length on Substack and here, is that Iran is unable to impose sufficient costs on the US to capitulate on this question. The reason is very simple. It has lost the Battle of Hormuz, largely on account of state-backed shipper risk appetite. It has lost the game of cat and mouse.

Iran is also rigged to lose a protracted war of the sieges. The costs it is imposing — largely through the Houthis — is well within US tolerance. Unless it escalates to a sustained counterbase campaign, it cannot force the US to capitulate on the Hormuz question.

This is the strategic incoherence of Iranian patience. They will bleed much faster than the Americans. And eventually they will have to seek a decision through a strategic offensive, or capitulate on Hormuz.

The US got lucky. The enemy made a massive strategic error.

En odgovor

  1. Ah, kako tipičen zahodni komentar. Poln slepe arogance. Ni jim pomoči.

    Ne pove ključnega: vzdržljivosti Zahoda.

    Golman Sachs je pred kratkim objavil, da ni zanimanja. oz. praktično zero za dolgoročne ameriške obveznosti (od 10 do 30 let) ob tem, da je zadolženost Amerike presegla 40 tisoč milijard. Francoske obveznice so po njihovi prodaji iz strani japonskih skladov pred dnevi v prostem padu, ob rekordnem proračunskem primanjkljaju in zadolženosti je Francija na robu finančnega zloma. Podobno je z Veliko Britanijo. Rast japonskih obrestnih mer, ki imajo za sabo tisoče milijard “carry trade” špekulacij na mednarodnih finančnih trgih so prava tempirana bomba primerljiva s situacijo 2008. Pa do situacije v Evropi, do zmanjšanja naftnih zalog, problema dizla še niti prišli nismo.

    Ne, Zahod te vojne ne more zdržati prav dolgo. Ker so posledice asimetrične. Med tem ko Iran zgublja na desetine milijard, jih Zahod na tisoče. In s tem odločilno izgublja ekonomsko vojno proti Kitajski in Rusiji. Primer slednje je še posebej ilustrativen.

    Rusija je prvi kvartal tega leta začela s pomembno zmanjšanimi prihodki od nafte tako zaradi ukrajinskih napadov kot še bolj zaradi manjše cene nafte v pogojih saturiranega naftnega trga. Prav tako so se v petem letu vojne pomembno tanjšale monetarne rezerve in pritisk na proračun je bil resen. Z ameriškim napadom na Iran se je situacija radikalno spremenila. Rusija ne samo, da je obrnila trend, temveč je začela ponovno krepiti monetarne rezerve. Ruski monetrani problem je z rastjo cene ogljikovodikov v 2026 rešen za več let vnaprej.

    Scenarij napada na Iran je bil samo deloma regionalno nevtraliziranje Iran-a. Strateški del je bil preko obvladovanja iranske nafte :

    prvič pritisk na Kitajsko preko njene odvisnosti od zalivske nafte in s tem protiutež kitajskemu monopolu nad redkimi zemljami

    in drugič: preko zmanjšanja cene nafte potopiti ruski proračun, sesuti rusko gospodarstvo in s tem Rusiji onemogočiti ekonomsko podlago za vodenje vojne v Ukrajini. Če dodamo še mokre želje: preko poslabšanja ekonomske situacije v Rusiji in posledičnega nezadovoljstva prebivalstva, vplivati na septemberske volitve. Ukrajinska 40-dnevna kampanja na ruske naftne zmogljivosti poleti je bila namenjena istemu cilju.

    In če Bog da, preko zmanjšanje cene nafte in zmage v vojni v Zalivu ustaviti in obrniti padajočo podporo Republikancem na prihajajočih novemberskih volitvah.

    Ves ta scenarij se je sesul v prah. Večjega poloma ameriške politike si v zadnjem stoletju skoraj ne moremo zamisliti. Precej hujše od Vietnama.

    Vprašanje je zdaj, kaj naprej? Kaj bodo naredile Amerika, Izrael (ki je bil temeljito sesut v tej vojni in v katerem je huda gospodarska in politična kriza) in Evropa (ki tone v gospodarsko in politično krizo in izgubljanje mednarodne konkurenčnosti)?

    Če bodo eskalirale, bo katastrofa neizmerna. Takrat bo 2008 mala šala. Zakaj? Ker je ne samo za Iran, temveč tudi za Rusijo in Kitajsko iz zgoraj omenjenih razlogov, ta vojna eksistenčna. Putin je pred kratkim dejal v pogovoru za tiskovne agencije:

    “Why do we not have the right to supply our weapons of the same class to those regions of the world where they will target sensitive facilities of the countries that are doing this to Russia?”

    Si zamislite Irance, ki izstreljujejo ruske hipersonične Zirkon-e (z dosegom vsaj 1000km) na na ameriške letalonosilke? Blizu 100 avionov in 5 tisoč mož posadke. Si predstavljate, da se tak sod smodnika potopi v Indijskem oceanu? Kaj v tem primeru preostane ameriškemu predsedniku, ki je potisnjen v kot? Jedrsko orožje? Kakšen bo potem odgovor Iran-a na Izrael? In Izraela na Iran? Kaj se bo potem zgodilo z naftnimi in plinskimi instalacijami v Zalivu, od katerih je Evropa eksistenčno odvisna? Da o desalinizacijskih objektih od katerih zavisi življenje v Zalivu (od 70% do 100%) in Izraelu (80%) niti ne govorimo.

    In še odgovor na ugotovitev Policy Tensor-ja:T

    the enemy made a massive strategic error.

    Res? Iran je naredil edino možno stvar, ki mu je preostala. Da je pri tem igral na vse ali nič je očitno, ampak druge možnosti realno ni več imel (samo spomnite se, da sta Izrael in Amerika 3 krat napadla iranske pogajalce med samimi pogajanji – kaj to pove o šansah “negotiated solution” in končnih ciljih napadalcev). Da je s tem Iran postavil Zahod, ali bolje: njegovo elito, v eksistenčno krizo, je prav tako jasno. Ampak Zahod si je to skuhal sam.

    Liked by 3 people

    • Marko,

      Povsem narobe si razumel ta zapis. Tensor pravi, da je Iran naredil strateško napako, ker ni eskaliral – zaprl Hormuza in izgnal Amerov iz vseh preostalih vojaških baz v Zalivu. Če Iran ne more nadzirati Hormuza, ne more zmagati te vojne.

      Všeč mi je

      • Kruta resnica življenja je, da je treba tudi jesti.

        In med tem ko Iran in Amerika fingirata popolno blokado, oba profitirata od delne ponovne vzpostavitve prometa. Iran preko prepustnic, ki verjetno glede na akutno krizo imajo svojo ceno, Trump pa ker kriza ni pred volitvami še bolj zaostrena.

        Všeč mi je