Nemčija in Francija predlagata bistveno razširitev pristojnosti Evropske komisije pri omejevanju dostopa do evropskega trga. Kot poroča Euronews v članku »Germany and France agree new trade tool to counter China«, sta Emmanuel Macron in Friedrich Merz predsednici Komisije Ursuli von der Leyen poslala skupno pismo s predlogom novih trgovinskih instrumentov in spremljajočim dokumentom o svetovnih gospodarskih neravnotežjih. Pobudo utemeljujeta z nevarnostjo obsežnega industrijskega šoka, ki ogroža avtomobilsko, kemično, farmacevtsko in letalsko industrijo ter proizvodnjo industrijskih strojev. V ozadju je predvsem odnos s Kitajsko, ki ga Bruselj označuje za nevzdržnega: po oceni, navedeni v članku, je trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko leta 2025 dosegal približno milijardo evrov na dan.
Osrednja novost bi bil instrument za hiter odziv na ravnanje tretjih držav, ki s političnimi ali gospodarskimi ukrepi povzročajo resna in sistematična izkrivljanja evropskega trga. Komisija bi lahko omejila dostop do enotnega trga, ki ga Berlin in Pariz razumeta kot glavni evropski pogajalski vzvod. Predlagani način odločanja bi precej olajšal ukrepanje: ukrep bi se aktiviral, razen če bi mu nasprotovala kvalificirana večina držav članic. Komisiji torej ne bi bilo treba najprej zbrati takšne večine za podporo ukrepu. Instrument bi formalno veljal za vse države ter zajemal različne oblike izkrivljanja konkurence, od subvencij do manipuliranja z valutnim tečajem, njegov obseg pa bi lahko segal od posameznih proizvodov do celotnih sektorjev.
Drugi predlagani instrument bi bil namenjen diverzifikaciji dobav in zmanjševanju evropske odvisnosti od posameznih držav ali podjetij. Upošteval bi koncentracijo uvoza, nacionalnost dobaviteljev oziroma njihovih lastnikov in njihove deleže na svetovnem trgu. S tem želita Francija in Nemčija preprečevati nastanek novih strateških odvisnosti ter zmanjševati obstoječe. Hkrati zahtevata aktivnejšo uporabo sedanjih trgovinskih zaščitnih instrumentov: več preiskav na pobudo Komisije, več zaposlenih in sredstev za njihovo izvajanje ter obravnavo celotnih sektorjev in vrednostnih verig. Po njuni presoji zaščita ozko opredeljenih skupin proizvodov ne zadošča več za odziv na sistemske konkurenčne pritiske.
Dokument izrecno predvideva tudi možnost povračilnih ukrepov trgovinskih partnerjev. Zato predlaga pripravo seznama možnih protiukrepov in oceno njihovih posledic za vsako državo članico. Berlin in Pariz priznavata, da bi trgovinska konfrontacija preizkusila politično enotnost EU, saj bi bili stroški med članicami razporejeni neenakomerno. Pobuda vključuje še spremembe protidampinških, protisubvencijskih in zaščitnih pravil, s katerimi bi otežili izogibanje evropskim ukrepom. Gre za predlog novega okvira, o katerem naj bi razpravljali evropski voditelji, in ne za že sprejeta pooblastila Komisije.
Po mojem je temeljna slabost te pobude v diagnozi evropskega problema. Kitajske industrijske konkurenčnosti ni mogoče preprosto razglasiti za izkrivljanje trga in pričakovati, da bo njena omejitev odpravila evropski zaostanek. Kitajska je svojo prednost gradila z dolgoročno industrijsko politiko, velikimi investicijami, ekonomijami obsega ter gostimi mrežami specializiranih dobaviteljev, komponent in znanja. Evropa je medtem prevečkrat zamenjevala regulacijo za razvojno strategijo, zanemarjala proizvodne in tehnološke zmogljivosti ter dopuščala visoke energetske stroške. Subvencije in dejansko nepoštene prakse je smiselno preverjati in naslavljati, vendar trgovinski primanjkljaj sam po sebi ni dokaz nepoštene konkurence. Z zapiranjem trga ne bomo ustvarili cenejše energije, boljših baterij ali konkurenčnejših avtomobilov. Brez razvojnega preobrata bi takšna zaščita predvsem podaljševala življenje obstoječim poslovnim modelom, račun za njihove napake pa prenesla na evropske kupce in podjetja, ki uporabljajo uvožene komponente.
Poučna je Trumpova trgovinska vojna s Kitajsko leta 2025. Peking je aprila kot odgovor na ameriške carine uvedel izvozna dovoljenja za izbrane redke zemlje in magnete, s čimer je omejevanje dobav spremenil v konkreten pogajalski vzvod. Posledice so bile hitre: Ford je maja zaradi pomanjkanja teh magnetov za teden dni ustavil proizvodnjo modela Explorer v Chicagu. Washington je nato pristal na dogovarjanje o ponovni sprostitvi dobav in po junijskih pogajanjih odpravil omejitve izvoza programske opreme za načrtovanje čipov in etana na Kitajsko. Jesenska zaostritev se je po oktobrskem srečanju Trumpa in Xija v Busanu iztekla v novo premirje in obojestransko popuščanje: ZDA so pristale na znižanje dela carin, Kitajska pa na začasen odlog najnovejših izvoznih omejitev. Pri tem je ohranila osnovni sistem izvoznih dovoljenj in s tem možnost ponovnega zaostrovanja. Izkušnja je pokazala, kako hitro se lahko grožnja z zapiranjem trga spremeni v pogajanja za dostop do nujnih proizvodnih inputov.
Kaj bistveno drugačnega lahko pričakuje EU? Če bi Peking evropskim podjetjem upočasnil ali omejil izdajo dovoljenj, bi lahko zaustavil evropsko proizvodnjo v večini industrijskih dejavnosti, sploh pa v avtomobilski in elektro industriji, tudi brez splošne prepovedi izvoza. Merz in Macron bi zato morala najprej pojasniti, s čim bi evropska industrija nadomestila te dobave in koliko časa bi za to potrebovala. Do takrat je grožnja s trgovinsko vojno predvsem tveganje za lastno proizvodnjo.
Še nevarnejša je predstava, da lahko Evropa svojo tržno velikost brez velikih lastnih stroškov spremeni v orožje proti Kitajski. Evropska podjetja so tudi kupci kitajskih materialov, sestavnih delov in tehnologij. Če bi Peking odgovoril z omejevanjem teh dobav, bi lahko evropska zaščita prizadela prav industrijo, ki jo želi reševati. Diverzifikacija je seveda več kot smiselna, vendar zahteva investicije, čas in dejanske alternativne dobavitelje. Zagovarjam odprto trgovino s Kitajsko ob bistveno aktivnejši evropski industrijski politiki: vlaganjih v raziskave, proizvodnjo, infrastrukturo, dostopno energijo in lastne dobavne verige. Morebitna zaščita mora biti ciljno usmerjena, začasna in vezana na preverljive razvojne rezultate. Evropa mora kopirati Kitajsko pri oblikovanju lastnih dobavnih verig. Čeprav se bojim, da zato nima niti apetita, niti poceni energije, niti finančnih sredstev.
Bojim se, da se evropski politiki ne zavedajo, da ni ključni problem v Kitajski, pač pa skorajda izključno v lastnih skupnih politikah – energetski, okoljski, politiki državnih pomoči, politiki sankcij, regulaciji itd. – ki so zavrle evropski razvoj. Kdor misli, da lahko s politiko razogljičenja, s CO2 kuponi, elektriko iz sonca in vetra, zamenjavo ruskega plina z utekočinjenim ameriškim in tehnološko regulacijo ostaja v konkurenčni tekmi z državami, ki se teh bedarij ne gredo, je preprosto idiot. Če tekačem na 200 metrov daš na obraz maske, na noge pa uteži, pred tem pa jih stradaš, ne moreš pričakovati, da bodo konkurenčni ostalim, “nereguliranim” tekačem. To razumejo otroci v osnovni šoli in vsak evropski menedžer. Le politični idioti, ki vodijo Evropo, očitno živijo v neki paralelni galaksiji.
Zato, če bo Evropa svojo industrijsko prenovo zgolj nadomestila s trgovinsko vojno, namesto z industrijsko strategijo po vzoru kitajske in deregulacijo, tvega dražje proizvodne inpute, počasnejšo rast, še nižjo konkurenčnost in manjšo blaginjo.
