Matematično voščilo

Od kolega sem dobil zelo orginalno voščilo za novo leto – v obliki matematične enačbe. Moram ga deliti z vami.

V novem letu ti želim voscilo_enačba sreče.

Sociološko matematična razlaga:

Obstajata dve vrsti sreče.

    • Prva je tista, ki jo doživljamo ob dogodkih, ki so povezani z našim zadovoljstvom. Ko se dogaja nekaj lepega (ali pa slabega), je občutek sreče povezan z intenzivnostjo spreminjanja tega dogajanja. Torej lahko rečemo, da je sreča prvi odvod po času našega zadovoljstva. Ta sreča je vedno realna. Lahko je pozitivna (občutek sreče) ali pa negativna (občutek žalosti). (*)

    • Druga pa je povezana z nepredvidenimi dogodki, ki nam lahko poslabšajo naše življenje. To so prometne nesreče, padec ledene sveče na glavo… Tu gre za situacijo, kjer smo se tem neljubim dogodkom izognili. Torej tem bolj, kot je šlo za las, da nas NI zadelo, tem večjo srečo smo imeli. Seveda ta sreča ni linearno povezana z dogodkom, ampak je nekoliko manjša. Tu gre po moje za koren iz verjetnosti dogodka. Ker pa je dogodek negativen, je ta sreča = koren. Ta sreča je torej imaginarna. Saj se zares ni zgodila, je pa zelo zaželena.

Če torej povzamem, želim ti, da te spremljata obe vrsti sreče, v količini, kot to podaja enačba na začetku voščila.

Vir: Kolega XY

______________

* Nenagradno vprašanje za nematematike in neekonomiste:

Kaj bi bil drugi odvod zadovoljstva po času?

Kitajski šok je trajen. Kaj storiti?

Letos je minilo dvajset let od kitajskega vstopa v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in 8 let, odkar so empirične študije začele odkrivati negativne učinke povečane kitajske konkurence na posamezne regije v razvitih državah. O tem sem na blogu veliko pisal in se ne bom ponavljal. Omenim naj le, da se v trgovinskih modelih učinki selitve proizvodnje v Kitajsko in povečana uvozna konkurenca iz Kitajske kažejo kot v agregatu pozitivni učinki. To pa predvsem zato, ker modeli visoko vrednotijo pozitivne učinke na potrošnike zaradi nižjih uvoznih cen ter podobno na podjetja zaradi nižjih cen inputov, hkrati pa modeli večinoma izpuščajo učinke na zaposlenost (predvidevajo takojšnjo prilgoditev na trgu dela, kjer tisti, ki izgubijo službe, takoj najdejo druge). Pri tem pa ne upoštevajo, da tisti, ki so izgubili relativno dobro plačane službe denimo v industriji kasneje večinoma pristanejo v slabše plačanih storitvenih dejavnostih, kjer so na minimalni plači ali opravljajo 2 do 3 službe, da lahko preživijo družine. Trgovinski modeli pa seveda povsem izpustijo druge negativne učinke kitajskega šoka, kot so trajna depresija celih regij, strukturna brezposlenost, povečan alkoholizem, uporaba drog, povečana smrtnost, manjša rodnost, izseljevanje, manjša inovativnost in poslovna dinamika itd. Seveda so pridobile mnoge dejavnosti in predvsem tisti z višjo izobrazbo v drugih regijah, zaradi česar pravimo, da so trgovinski učinki neenakomerno porazdeljeni, toda učinki na najbolj izpostavljene regije lahko ostanejo trajni.

Prav zaradi slednjega so bile tako dobrodošle študije Davida Autorja, Davida Dorna in Gordona Hansona, ki so od leta 2013 naprej sistematično empirično raziskovali učinke, ki jih trgovinski modeli ne zaznavajo. Autor, Dorn & Hansen (2021) so pred kratkim objavili zadnjo raziskavo v seriji, kjer analizirajo, kako trajni so ti globalizacijski učinki kitajskega šoka (v ZDA). Ugotavljajo, da je sicer kitajski šok dosegel svoj vrh leta 2011, vendar pa se od takrat negativni učinki niso zmanjšali, pač pa ostajajo na isti ravni. Drugače rečeno, kitajski šok je ostal trajen.

Nadaljujte z branjem

Tektonski geopolitični premiki znotraj EU (1)

Evropska unija (EU) je sicer nastala kot gospodarska skupnost izvorne šesterice držav, pri čemer pa moč odločanja v njej seveda nikoli ni bila enakomerno porazdeljena. Trojica majhnih držav (Nizozemska, Belgija in Luksemburg) je v zameno za manjši vpliv simbolno dobila sedeže glavnih institucij unije. Od velikih treh se je Italija že od samega začetka samoomejila s perpetualno domačo politično nestabilnostjo, slabim upravljanjem in nezmožnostjo obvladovanja inflacije in brezposelnosti. Evropsko unijo sta tako – ne glede na to, ali je štela 6, 9, 15 ali 28 članic – dejansko od vsega začetka vedno vodili Nemčija in Francija. Vse ključne smernice in odločitve so vedno nastale na osi Bonn (Berlin) – Pariz. Nobena odločitev v EU ni mogla biti sprejeta, če ni bila zamišljena in potrjena v obeh največjih državah.

Vse do Maastrichske pogodbe, kot politične kupčije med nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom in francoskim predsednikom Francoisom Mitterandom, v kateri je Francija v zameno za nemško željo po združitvi obeh Nemčij dobila željeno monetarno unijo. Toda, paradoksalno, s tem ko je Francija dobila tako močno željen “objekt svojih želja”, je njena moč znotraj EU začela pešati. Po eni strani zato, ker je novoustanovljena Evropska centralna banka (ECB), simbolno s sedežem v Nemčiji, postala klon nemške Bundesbanke glede monetarne politike. Po drugi strani pa zato, ker je nepopolna monetarna unija (brez transferne in fiskalne unije) predvidljivo prek nujnega ustvarjanja trgovinskih neravnotežij pripeljala v najresnejšo krizo v Evropi po drugi svetovni vojni, ki pa ji je lahko parirala le Nemčija. Od leta 2009 je tempo politik EU dajala le Nemčija. EU se je spremenila v unijo zgolj z enim krmarjem. Navzven je to sicer izgledalo, kot da menjujoči se francoski predsedniki (od Sarkozyja, Hollanda do Macrona) niso mogli parirati elokventnosti nemške kanclerke Merklove, dejansko pa je do politične podreditve prišlo zaradi nemške gospodarske dominacije po začetku krize in francoske gospodarske šibkosti zaradi evra.

Vendar Nemčija te svoje dominantne vloge v zadnjem desetletju ni dobro odigrala. S prisilno implementacijo asketskih politik po lastnem vzoru – ki so morda zgodovinsko bile dobre za Nemčijo kot individualnega igralca, nikakor pa ne morejo delovati na ravni celotne unije (če vsi varčujejo, nihče ne more rasti) – je Nemčija celotno unijo zapeljala ne samo v dolgo gospodarsko stagnacijo ter razvojno in tehnološko zaostajanje za ZDA in Kitajsko, pač pa tudi na rob političnega razpada.

Nadaljujte z branjem

Lahkotno zavračanje pobud za zaščito temeljnih ustavnih pravic in zakonitosti

Stanko Štrajn

Slovenija ima že 30 let eno najsodobnejših in najbolj demokratičnih ustav na svetu. Toda naj bo Ustava še tako imenitna, je ničvredna in je mrtva črka na papirju, če je ne spoštujemo in če zlorabljamo v Zakonu o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS ) zapisane določbe. Enostavno, če v Ustavi zajamčenih temeljnih pravic ne varujemo in če državljani ne moremo doseči varstva temeljnih ustavnih pravic, nam ta skrbno in imenitno napisana ustava prav nič ne pomaga.

Najpomembnejši organ varovanja Ustave je nedvomno Ustavno sodišče Republike Slovenije. Oglejmo si, kako Ustavno sodišče opravlja svojo nadvse pomembno nalogo.

Drugi in tretji odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču glasita:

2) »Ustavno sodišče pobudo zavrne, če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

3) O sprejetju oziroma zavrnitvi pobude odloči ustavno sodišče s sklepom z večino glasov navzočih sodnikov. Sklep o zavrnitvi pobude mora biti obrazložen.«

Nadaljujte z branjem

Inflacija sredine

Štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami je na političnem prizorišču pričakovan vrvež in inflacija novih političnih projektov. Res je, da je tokrat v igri bistveno več kot običajno. Tokrat se odloča o tem, ali se bomo uspeli rešiti iz zdrsa v neliberalni režim in ponovno zaživeti v odprti in demokratični družbi. Kljub temu pa preseneča, da se novonastali politični projekti želijo opredeliti kot sredinski. Pri čemer sredinskost opredeljujejo kot neideološkost.

Sredina je postala kvazi sinonim za neideološkost. Sredina naj bi bila izpraznjena ideologije. Vendar ni tako. Uroš Esih je prejšnji teden v Sobotni prilogi Dela zapisal, da bolj ko ima neka politična stranka težave z opredeljevanjem svoje politične identitete in ideološkega profila, bolj neprepričljivo trdi, da je sredinska.

Ideološkost pač ni v tem, kako se neki protagonisti želijo pozicionirati, pač pa kako jih percipira javnost. Percipira pa jih glede na njihov odnos do aktualnih družbenih tem. Politični profil stranke se definira v tem odnosu do ključnih družbenih vprašanj.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: