Inflacija sredine

Štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami je na političnem prizorišču pričakovan vrvež in inflacija novih političnih projektov. Res je, da je tokrat v igri bistveno več kot običajno. Tokrat se odloča o tem, ali se bomo uspeli rešiti iz zdrsa v neliberalni režim in ponovno zaživeti v odprti in demokratični družbi. Kljub temu pa preseneča, da se novonastali politični projekti želijo opredeliti kot sredinski. Pri čemer sredinskost opredeljujejo kot neideološkost.

Sredina je postala kvazi sinonim za neideološkost. Sredina naj bi bila izpraznjena ideologije. Vendar ni tako. Uroš Esih je prejšnji teden v Sobotni prilogi Dela zapisal, da bolj ko ima neka politična stranka težave z opredeljevanjem svoje politične identitete in ideološkega profila, bolj neprepričljivo trdi, da je sredinska.

Ideološkost pač ni v tem, kako se neki protagonisti želijo pozicionirati, pač pa kako jih percipira javnost. Percipira pa jih glede na njihov odnos do aktualnih družbenih tem. Politični profil stranke se definira v tem odnosu do ključnih družbenih vprašanj.

Ideološki profil stranke se definira v odnosu, ki ga denimo vzpostavi do druge svetovne vojne. V tem, ali slednjo pojmuje kot boj proti okupatorju ali kot boj proti grožnji komunistične revolucije. Ideološki profil stranke se definira v odnosu do družbene neenakosti. Torej v tem, ali pripisuje ljudem v socialni stiski, da so si sami krivi za svojo nesrečo, ker so leni ali se ne trudijo dovolj, ali pa z njimi solidarizira in se zavzema za višje davke, iz katerih se financirajo socialne pomoči.

Ideološki profil stranke se definira v odnosu do podjetništva in poslovnega uspeha. V odnosu do tega, ali podjetnike razume kot uspešne posameznike, ki ustvarjajo delovna mesta in upravičeno tudi zaslužijo več, ali pa meni, da bi morali njihove dohodke še bolj obdavčiti in jih prerazdeliti. Ideološki profil stranke se definira v odnosu do podnebnih sprememb. V priznanju, da jih je povzročil človek, torej gospodarska aktivnost in s tem kapital, ali pa zanikanju teh pojavov, da bi zaščitili lastnike kapitala pred plačilom eksternih stroškov njihovega delovanja.

Ideološki profil stranke se definira v odnosu do migrantov. V tem, ali jih jemlje kot grožnjo naši kulturi ali kot nesrečne geopolitične žrtve, ki si poskušajo najti bolj prijazno okolje za življenje. Ideološki profil stranke se definira v odnosu do drugih in drugačnih, pa naj gre za spolne preference, verska prepričanja ali kulturne vrednote.

Ideološki profil stranke ni to, kako se vodstvo stranke in člani želijo videti, pač pa to, kako se stranka in njeni člani opredeljujejo in ravnajo v konkretnih situacijah – in kako jih zaradi teh opredeljevanj in dejanj vidijo drugi! Predsednik stranke NSi brezpredmetno zatrjuje, da gre za sredinsko stranko, če se v primeru vprašanj druge svetovne vojne, odnosa do religije ali odnosa do skupnosti LGBT vedno postavi na izrazito reakcionarno stališče.

Politična sredina zato seveda ni prazna, še manj pa brez ideologije. Politična sredina je težko dosegljiv prostor ravnotežij, tudi ideoloških. Denimo ravnotežja med kapitalom in delom, kar pojmujem kot zelo jasno, solidarno stališče do socialnih vprašanj na eni in hkrati jasno pozitivno stališče do podjetne družbe na drugi strani. Podobno velja za razmerje med spoštovanjem tradicije in kulturno odprtostjo. Politična sredina zame je priznavanje drugačnosti. Je priznavanje enakopravnosti vseh drugačnosti.

Politična sredina je sobivanje različnih konceptov in svetovnih nazorov.

Prav zaradi te lastnosti je politična sredina tudi lahko pragmatična. Lahko je tehnokratska. Ker ne zasleduje enostranskih ideoloških preferenc, pač pa v jasnem zavedanju tega, kar je prav, išče rešitve znotraj celotnega spektra možnih rešitev. Sredina je zato lahko preferenca do uravnoteženega, kompetentnega upravljanja vseh družbenih zadev na način, ki povečuje blaginjo vsem.

In to pogrešam na političnem trgu v Sloveniji. V tej inflaciji političnih projektov, ki se opredeljujejo za sredinske, da bi prikrili bodisi svojo vsebinsko praznost bodisi dejstvo, da so zgolj satelit vladajoče stranke, pogrešam opredeljenost, pogrešam vsebino in pogrešam kompetence.

Koga bi jaz volil na naslednjih volitvah? Ne bom glasoval za stranko, ki mi bo prodajala meglo neideološkosti, mi ponujala parcialne in z vseh vetrov napaberkovane puhlice. Ne bom glasoval za stranko, ki mi bo ponujala desetorazredne kandidate, za katere še nisem slišal in ki nimajo nič konkretnega za pokazati v svojem dosedanjem življenju.

Glasoval bom za stranko, ki se bo jasno opredelila do preteklosti in aktualnih kritičnih dogajanj v družbi. Glasoval bom za stranko, ki bo ponudila jasno vizijo in konkretne ukrepe glede obvladovanja podnebnih sprememb, vlaganj v energetiko in mobilnost ter spodbujanje tehnološkega prestrukturiranja gospodarstva. Za stranko, ki se bo jasno opredelila tako za socialno solidarnost in enakost možnosti kot tudi za spodbudno podjetniško okolje in stimulativno nagrajevanje uspešnih. Glasoval bom za stranko, ki bo ponudila ekipo kompetentnih strokovnjakov, ki so se vsak in vsaka dokazali na svojem strokovnem področju. Glasoval bom za ekipo, za katero bom verjel, da je dostojna in strokovno usposobljena izpeljati politike za razvojni preboj.

Ali vidim koga v sedanji politični ponudbi, ki zadovoljuje zgornje kriterije? Ne. Ena stranka je programsko blizu temu, vendar nima kredibilne strokovne ekipe. Če se izrazim po športno, čakam na ekipo z dobro igro in močno postavo.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: