Kot sem pisal prejšnji teden, zgodba je preprosta – kadar ni mogoče dobiti nafte v zadovoljivih količinah za takojšnji prevzem, bodo spot (tekoče) cene presegle terminske cene nafte (za mesec, dva itd. vnaprej). In ker fizične nafte zmanjkuje, se ta razlika kaže v velikem razponu med obema cenama. Ta razpon znaša med 30 in 40 $/sodček. Na finančnih trgih se dogaja velika manipulacija s terminskimi cenami (kot se je šušljalo v Bessentovem krogu ob začetku vojne proti Iranu), vendar te manipulacije ne morejo skriti tega, da fizičnih količin nafte primanjkuje.

V Perzijskem zalivu je “ujetih” približno 800 ladij, od tega 426 tankerjev s surovo nafto ali derivati, 16 tankerjev z LPG in 19 tankerjev z LNG. Medtem ko je pred začetkom vojne skozi Hormuško ožino dnevno izplulo okrog 130 tankerjev, jih zadnjih 5 tednov izpluje le med 5 in 10. In novi tankerji ne prihajajo noter. To pomeni, da se je ustvaril velik “zračni žepek” v svetovni ponudbi nafte, ki se pomika proti koncu logistične poti – do terminalov v državah uvoznicah. In takrat bodo tudi terminske cene šle v nebo.

Vmes pa bodo države začele z omejevanjem porabe nafte in postopnim sproščanjem naftnih rezerv. Teh je v evropskih državah v najboljšem primeru le za 90 dni, toda v azijskih državah in Avstraliji so strateške rezerve bistveno nižje in te države so 70 do 80 % odvisne prav od nafte iz Zaliva.

In sploh še nismo začeli govoriti o ladjah, ki prevažajo plin, gnojila, žveplo, helij, polimere itd. Ali o ladjah, ki prevažajo hrano v zalivske države. Tam so odstotki svetovne ponudbe oziroma stopnje uvozne odvisnosti bistveno višje kot pri nafti.