Če hočejo evropski voditelji rešiti svoje države, morajo najprej rešiti Grčijo

Finančna kriza v evrskem območju se letos še poglablja, namesto da bi se razreševala. Stopnja verjetnosti dolžniškega bankrota se trdovratno in zanesljivo povečuje in širi nad ostale članice. Grožnja dolžniške krize utegne postopoma dobiti razsežnosti, ki smo jih bili deležni v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja. Vendar s to razliko, da je takrat dolžniška kriza zajela države v razvoju, tokrat pa sega v osrčje najbolj razvitih držav na planetu. Grčija je sindrom, ki se kot rak poglablja med državami PIIGS in grozi, da bo okužil in za seboj potegnil tudi najbolj razvite, “severne” članice evrskega območja.* Nadaljujte z branjem

Kam? Naprej ali nazaj? Če hočemo naprej, moramo najprej korak nazaj.

Ob 20-letnici samostojne države Slovenije bi morali prekipevati od navdušenja in optimizma zaradi ambicij in razvojnih izzivov, ki so pred nami. Pa je, nasprotno, stanje duha precej slabo. Niti ne več klavrno, pač pa naelektreno. Slaba ekonomska situacija kot rak zajeda socialno tkivo in ker ni nobene politične vizije izhoda iz krize, to elektrizira politične razmere. Leta 1990 smo imeli pred sabo jasno izhodno strategijo – odhod iz Jugoslavije in samostojno državo. Danes takšnih političnih vizij in izhodnih strategij ni, zato je rezultat splošno nezadovoljstvo in predvsem nezadovoljstvo nad stanjem političnega vodenja države. Nezadovoljstvo, ki grozi, da bo eksplodiralo. V mini politično revolucijo.* Nadaljujte z branjem