Ob vojni v Ukrajini in Gazi je bila osrednja tema izteklega leta boj proti inflaciji. Čeprav je pri sedanjem inflacijskem šoku po aprilu 2021 šlo za tipičen ponudbeni šok, so se centralne banke nanjo spravile z ukrepi, ki se uporabljajo za zbijanje povpraševalnega tipa inflacije – z zviševanjem obrestne mere. V ameriškem Federal Reserve (Fed) so ponosni nase in večina komentatorjev daje pohvale Fedu za umiritev inflacije, čeprav je inflacija v ZDA dosegla vrh že junija 2022, zgolj 3 mesece po Fedovem začetku zviševanja obrestne mere in ko se je slednja do junija 2022 dvignila le za 0.75 odstotnih točk (na 1%). Tudi po tem, ko se je ponudbeni šok izpel in je inflacija začela upadati, je Fed vztrajal pri prvotni diagnozi in še stopnjeval “zdravilo” – obrestno mero je z 1 % dvignil na sedanjih 5.5 % in pri tem vztraja, čeprav je medtem ameriška inflacija upadla na 3.1 %.

Fedu torej težko pripišemo zasluge za znižanje inflacije (če bi veljala mainstream razlaga povpraševalnega tipa inflacije, bi se zaradi visokih obrestnih mer gospodarstvo moralo ohladiti, saj se v tem tipu inflacije ta umiri skozi recesijo in padec trošenja in investicij, vendar se nič od tega ni zgodilo), pač pa je inflacija upadla delno sama po sebi (zamaški v ponudbenih verigah so se odmašili, cene energentov in surovin so upadle), delno pa zaradi ameriških vladnih ukrepov (uporaba strateških naftnih rezerv itd.). Podobno je bilo v Evropi.

Zakaj torej mainstream ekonomisti čestitajo Fedu? Odgovor je preprost: ker nimajo druge razlage. Kot lucidno pravi James Galbraith v spodnjem tekstu – tako kot so srednjeveški “zdravilci” kot metodo zdravljenja pri vseh boleznih uporabljali puščanje krvi, centralni bankirji uporabljajo zviševanje obrestnih mer kot metodo zniževanja inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Dobra razlaga pravnika Mika Beckerja, profesorja prava in nekdanjega uslužbenca Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu glede tega, kako se utegne razviti tožba Južnoafriške republike proti Izraelu glede potencialnega akta genocida v Gazi.

Two points about #SouthAfrica’s new #ICJ case against #Israel alleging violations of the #GenocideConvention re #Gaza. First, it’s important to recall that at the provisional measures phase, the #ICJ does *not* need to determine whether Israel has committed acts of genocide.

Instead, the #ICJ will consider (i) whether acts complained of by South Africa are capable of falling within provisions of the #GenocideConvention, and (ii) whether Palestinians in Gaza face a real and imminent risk of genocide going forward (& while the case is pending). 

Nadaljujte z branjem→

Palestinski narod je po letu 1947 pretrpel več gorja kot katerikoli drugi narod po drugi svetovni vojni. Je narod, stisnjen v geto, brez elementarnih človekovih in političnih pravic. Pred našimi očmi se v neposrednem prenosu odvija sodobni pogrom nad njim. Mednarodna skupnost ima dolžnost, da to zaustavi in palestinskemu narodu omogoči mir, neodvisnost in suverenost. Začetek leta 2024 je čas za priznanje Palestine kot neodvisne države, v skladu z resolucijami Združenih narodov o “rešitvi dveh držav”. 

Naj bo to, ob mirni rešitvi vojne v Ukrajini, naša glavna zahteva za novo leto.

The two-state solution to the Israeli–Palestinian conflict envisions an independent State of Palestine alongside the State of Israel, west of the Jordan River. The boundary between the two states is still subject to dispute and negotiation, but it is mainly based on the 1967 lines.

Nadaljujte z branjem→

Na žalost je ta spodnja novinarska farsa značilna za vse večje zahodne medije. Puhla aktivistična propaganda brez zrnca novinarskega preiskovalnega napora in razuma:

https://twitter.com/KitKlarenberg/status/1740707387554574626

Hvaležen sem, da imam zvesto in zelo razgledano združbo bralcev tega bloga. In zelo lepo je, priznam, dobivati pohvale za vsebine na blogu. Ena mi je v zadnjih dneh še posebej pri srcu. Morjekusec Gregor Podržaj mi je v znak zahvale za vsebine na blogu poslal izvod svoje odlične knjige z izbranimi recepti za pripravo pravkar ulovljenih morskih spremljevalcev. Z ženo so se nama pocedile sline, zavihala sva rokave in se – čeprav še kakšen mesec ali dva oddaljena od morja – lotila preizkušanja receptov Mojstrov Podržaja & Perina.

Hvala!

Knjigo je izdala Galarna, najdete in naročite jo lahko tukaj.

O knjigi:

Avtorja, ribič Livio Perin z Ugljena in Gregor Podržaj iz Grosupljega, ljubiteljski kuhar s svojo kuharsko uspešnico Kuhajmo z ognjem, sta skalila posebno prijateljstvo. Njuna pogleda na svet in kuharijo sta različna, prav zato so raznoliki tudi njuni recepti.

Ta knjiga je poklon Jadranskemu morju, njegovim darovom in ljudem, ki so tu živeli in še živijo.

Spodaj je dobro razmišljanje o zahodni propagandni kreaturi, da je bil smisel podpiranja vojne v Ukrajini v tem, da bi sicer ruska vojska vojska pregazila Varšavo in Berlin in prodrla do Pariza. Ob tem seveda pozabimo na dejstvo, da ko se je Hitler odpravil zavzemat Poljsko, je imel za seboj 1.5 milijona vojakov, Putin pa je pred napadom imel na ukrajinski meji le med 160 in 190 tisoč vojakov. Težko bi s to vojsko prišel do Kijeva. In tudi ni prišel.

V tej zahodni propagandni kreaturi je torej od vsega začetka nekaj hudo narobe. In tudi z nadaljevanjem te zgodbe, ki je pripeljala do razorožitve evropskih držav. Ki bi zdaj res lahko morda postale lahek (ali lažji) plen, če bi se Putin odločil, da po Kijevu nadaljuje svoj pohod proti zahodu. Bomo po skoraj dveh letih vojne v Ukrajini torej končno zagnali vojaško industrijo v Evropi? Ali pa se Putina zares sploh ne bojimo?

__________

So a large part of the stated justification for NATO supporting Ukraine is the supposed belief that “the West is next” – that Ukraine is merely the first domino to fall in a new Russian march to Berlin.

It’s very odd then that the actual members of NATO aren’t acting like it.

Over the last two years, Western nations – in particular European nations – have done little to nothing to actually prepare for war with Russia.  By and large they have all happily handed over their existing, modest stocks of military equipment and ammunition to Ukraine with no serious replacement plans, let alone genuine rearmament plans.  Just to provide an example: with the sole exception of Poland, I don’t think any member of NATO – including the United States – has actually taken delivery of a single new tank on account of the war in the last two years.

Nadaljujte z branjem→

Nimam posebnih simpatij do Rusije kot žrtve ameriške zaplembe centralnobančnih rezerv, saj bo konec koncev Rusija nekako morala plačati za vojno škodo, ki jo je naredila v Ukrajini. Vendar problem v tej zgodbi po mojem mnenju ni v plačilu škode, pač pa v načinu plačila. Zaplemba centralnobančnih rezerv je zelo problematičen akt poskusa Rusijo prisiliti v plačilo vojne škode proti lastni volji, saj ruši zaupanje v finančni sistem na najvišji ravni. Če so ZDA to naredile Rusiji (še pred tem pa Iranu), lahko to naredijo komurkoli, za kogar se ameriške oblasti odločijo, da se ne obnaša v skladu z njihovimi željami. Posledica tega pa je, da bodo druge države postale zelo previdne pri držanju svojih rezerv v ameriških vrednostnih papirjih. To je pred dnevi zelo jasno izrazil tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Robert Schiller:

I can’t convince myself that this is the right way to go. Apart from the fact that it would be a confirmation to the Russian leadership that what is happening in Ukraine is a proxy war. Paradoxically, it could backfire on America and the West as a whole. What kind of signal is being sent to dozens of countries that, like Russia, including the G7 countries, are converting their savings into dollars for security reasons and entrusting them to the safe hands of Uncle Sam?

If America does this to Russia today, it could do this to anyone tomorrow. It would shatter the halo of security that surrounds the dollar and be the first step towards the de-dollarisation that many are increasingly confident of.

In ta učinek povečanega nezaupanja v ameriški finančni sistem po zaplembi ruskih centralnobančnih rezerv iz konca februarja 2022 se že kaže. Po februarju lani se je začel beg iz ameriških obveznic. Če so v letih 2020-2021 neto nakupi ameriških državnih obveznic znašali po 100 milijard dolarjev letno, so se lani (2022) in letos ti neto nakupi spremenili v velike neto prodaje ameriških obveznic v vrednosti blizu 500 milijard dolarjev letno. Centralne banke namesto ameriških obveznic raje pospešeno kupujejo zlato in druge valute (denimo kitajski yuan, s katerim lahko poplačujejo tudi mednarodne obveznosti do IMF). Posledica tega bega iz ameriških državnih obveznic se je letos odrazila v zmanjšanem povpraševanju po njih in drastičnem povečanju njihove obrestne mere, kar ZDA otežuje refinanciranje proračuna.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji predsednik nemškega orjaka Allianz, Mohamed A. El-Erian, pravi, da so države širom sveta zaradi dveh dogodkov izgubile vero v ZDA kot voditelja sveta. Najprej zaradi nemoči zahodnih držav pod patronatom ZDA, da bi učinkovito sankcionirale Rusijo, in drugič, ameriška vloga v vojni med Izraelom in Hamasom naj bi za mnoge države razkrila votlost zaveze Zahoda, da podpira osnovne človekove pravice in izpostavila nedosledno spoštovanje mednarodnega prava. Vendar se svet z zatonom ZDA kot hegemona po mnenju El-Eriana ne premika v smeri novega svetovnega reda pod vodstvom Kitajske, pač pa v globalni kaos brez reda. Zato naj bi bilo ključno, da se ohranijo sedanje multilateralne inštitucije, pri čemer pa bi bilo treba reformirati njihovo vodenje v korist držav globalnega Juga.

Zveni sicer razumno, vendar kdo bo prevzel vlogo države, ki bo koordinirala reformiranje multilateralnih inštitucij, kot so OZN, IMF, SB, WTO? ZDA to prav gotovo niso, saj v zadnjih letih sistematično razgrajujejo moč teh inštitucij z nespoštovanjem oziroma nasprotovanjem njihovim deklaracijam (OZN), z blokiranjem imenovanj ključnih organov teh institucij (WTO) itd. Bo Kitajska prevzela vlogo ZDA pri koordinaciji ali bo raje oblikovala lastne multilateralne zveze (BRICS, SCO) in institucije (Asian Development Bank)? Zaenkrat kaže na slednje, s tem pa na drsenje sveta v globalni kaos podobnega tipa kot v začetku 1930-ih let. Iz slednjega kaosa se je rodila 2. svetovna vojna. Tokrat pa tudi ne kaže bistveno drugače.

Nadaljujte z branjem→

In March​ 1960, Konrad Adenauer, the chancellor of West Germany, met his Israeli counterpart, David Ben-Gurion, in New York. Eight years earlier, Germany had agreed to pay millions of marks in reparations to Israel, but the two countries had yet to establish diplomatic relations. Adenauer’s language at their meeting was unambiguous: Israel, he said, is a ‘fortress of the West’ and ‘I can already now tell you that we will help you, we will not leave you alone.’

Six decades on, Israel’s security is Germany’s Staatsräson, as Angela Merkel put it in 2008. The phrase has been repeatedly invoked, with more vehemence than clarity, by German leaders in the weeks since 7 October. Solidarity with the Jewish state has burnished Germany’s proud self-image as the only country that makes public remembrance of its criminal past the foundation of its collective identity. But in 1960, when Adenauer met Ben-Gurion, he was presiding over a systematic reversal of the de-Nazification process decreed by the country’s Western occupiers in 1945, and aiding the suppression of the unprecedented horror of the Judaeocide. The German people, according to Adenauer, were also victims of Hitler. What’s more, he went on, most Germans under Nazi rule had ‘joyfully helped fellow Jewish citizens whenever they could’.

Nadaljujte z branjem→

Po padcu komunizma so zahodne države živele v prepričanju, da bodo skozi gospodarsko sodelovanje (trgovino) uspele spodbuditi transformacijo v nekdanjih socialističnih in arabskih državah. Da bodo tja vsadile liberalno demokracijo po ameriškem okusu. Razen v novih članicah EU iz vzhodne države, se je ta mit izjalovil. Nove članice EU, vse po vrsti absolutno ali relativno majhne, so se podredile “redu”, ki so ga oblikovale Zahodne države (čeprav imata že Madžarska in Poljska problem pri podrejanju kulturnim in političnim normam Zahoda). Toda v Rusiji, Kitajski in arabskih državah je ta mit povsem pogorel. Gospodarska rast in povečan gospodarski potencial je, nasprotno, tem državam omogočil moč in samozavest, da se ne pustijo podrediti zahodnim kulturnim, civilizacijskim in političnim normam Zahoda. Kot pravi Adam Tooze:

“Napaka ni bila v prepričanju, da medsebojna gospodarska povezanost ustvarja resnične družbene, gospodarske in politične spremembe. Napaka je bila predstavljati si, da je ta preobrazba enosmeren proces, ki bo samodejno zagotovil red – in da bo ta red všeč Zahodu.”

Naj nam bo všeč ali ne. Nova globalna ureditev bo drugačna od zahodnih pričakovanj. In potrebno se bo navaditi na realizem namesto idealizma, na kulturno in civilizacijsko raznolikost namesto zahodnega uniformizma v mednarodnih odnosih.

Nadaljujte z branjem→