Janez Drnovšek 1950 – 2008

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije. Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija.

Toda Janez Drnovšek je vlogo outsiderja v Beogradu perfektno izkoristil in jo naredil za svoj politični trademark. Distanco in distanciranost je razvil kot svojo glavno primerjalno prednost. Namesto na tedanji slovenski politični establishment in interesne kroge je stavil na svoj politični instinkt. Namesto na beograjski establishment in čaršijo je stavil na mednarodno sceno, s simbolno potezo, ko je v svetovni areni pokazal, da mu kot Slovencu »srbohrvaščina« ni edini tuj jezik.

Distanco in distanciranost ter osebni politični instinkt je v celoti razvil šele po – spet nekako po pomoti – prevzemu tedanje LDS. Janez Drnovšek je iz stranke mladinskih in szdl-jevskih fukcionarčkov, aparatčikov in povzpetnikov naredil odraslo, resno politično stranko. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stvarmi. Po eni strani je iz LDS naredil glavno politično silo v državi. Stranko, ki je tri mandate vodila Slovenijo in izpeljala politično in velik del gospodarske tranzicije. Pa čeprav je tako stranko kot vlado vodil nekako tako kot nekdanjo skupno državo, z distanco, kot »predsednik v odsotnosti«, ki je figuriral kot predsednik, ki pa je politično operativo skorajda popolnoma prepustil svojim (strankarskim in vladnim) generalnim sekretarjem ter ambicioznejšim ministrom. Z dopuščanjem notranje demokracije in notranjih intelektualnih in interesnih konfliktov je stranko držal skupaj bolj kohezivno kot večina ostalih strankarskih predsednikov. Toda po drugi strani je prav zaradi te svoje distanciranosti od stranke in vlade omogočil, da sta se znotraj stranke in vlade kot rak razrasla klientelizem in korupcija, ki sta iz slovenske države in gospodarstva naredila lovišče za pohlepne zveri in interesni poligon za mrčes najrazličnejšega tipa.

Vprašanje je seveda, ali ne bi do tega prišlo tudi z manjšo dozo Drnovškove distanciranosti od stranke in političnega dogajanja nasploh. Ali ne bi s »putinovsko« ali »janševsko« načrtno vodeno in striktno izvajano klientelitično politiko prevzemanja vseh gospodarskih in političnih vzvodov s strani politično izbranih tajkunov dobili še hujše oblike Olsonove banditske demokracije? Odgovor je najbrž močno pritrdilen. Toda to nekako ne odvezuje popolnoma od krivde.

Drnovškov način vladanja je bil specifičen, relativno nekonflikten, toda njegov politični kompromis in permisivnost kot formi delovanja nista prinesli samo relativno neboleče in gladko izpeljane tranzicije in slovenskega prehoda iz nekdanje predsedujoče republike balkanske politične bombe v sedanjo predsedujočo članico največje svetovne gospodarske velesile. Drnovškov način vladanja ima tudi temnejše – čeprav v osnovi morda nezaželene – realne gospodarske in družbene posledice. Drnovšek je sicer z neverjetno potrpežljivostjo in z do bolečine neznosno dolgo dobo odzivanja in sprejemanja odločitev spretno sestavljal, vodil in manipuliral vladne koalicije v različnih konstelacijah. Ta distanciranost in umetnost kompromisa so Sloveniji omogočali politično in gospodarsko stabilnost v obdobju gospodarske tranzicije. Od zunaj gledano nekakšno chill out podalpsko oazo miru in stabilnosti. Toda – primerjalno gledano – za ceno ohranjanja in vzpostavljanja mnogih sistemskih anomalij – od pomanjkanja delujoče pravne države, ohranjanja visokih administrativnih ovir za razvoj, pomanjkljive privatizacije, liberalizacije in sektorske regulacije ter s tem omogočanja monopolne gospodarske strukture, makrofinančnega kreativnega računovodstva do sistemsko vgrajenega klientelizma in korupcije – ki se šele danes počasi zlivajo v zgodbo gradbenih in drugih koruptivnih mrež ter tajkunskih kapitalskih tvorb.

To je in bo še nekaj časa Slovenijo stalo bistveno višje gospodarske uspešnosti in blaginje. Tega, kar smo s tem »Drnovškim kompromisom« izgubili, se bomo morda v polnosti zavedli šele takrat, ko bomo čez leta ugotavljali ne samo, kako so krivulje razvitosti ostalih nekoč trikrat manj razvitih novih članic EU sistematično dohitevale in prehitele Slovenijo, ampak tudi zavidali njihovi razvitosti podjetniškega sektorja, javne infrastrukture in človeškega kapitala.

Unikatna, prosvetljeno vodena oblika državnega kapitalizma, ki se je v času Drnovškove vladavine razvila v Sloveniji, je lahko trajala samo tako dolgo, dokler je trajal njen vodja. Kakor hitro se je njen vodja umaknil, je mreža državnega kapitalizma zaživela svoj inherentni, logični, predprogramirani način delovanja. Po eni strani z vzponom Janševega avtorirarnega dirigizma v še precej bolj brutalne in javno vidne oblike političnih zlorab v gospodarstvu, po drugi pa v – večini ostalih tranzicijskih državah že videne – oblike tajkunskih prvobitnih akumulacij kapitala. Drnovškov način delovanja je zgolj začasno zadrževal ta sistemsko vgrajen razvoj dogodkov. Temu bi se morda bilo mogoče izogniti samo na estonski način, s popolno liberalizacijo vseh sistemov družbe in odprto privatizacijo državnih gospodarskih subjektov ter dobro tržno regulacijo gospodarstva. S sistemom, ki povzroča in omogoča bistveno manj anomalij, omogoča bolj enake začetne pogoje vsem in manjše nemeritorno družbeno razslojevanje na dolgi rok. Seveda pa je vprašanje, ali si v Sloveniji takšne odprtosti in enakosti večinsko sploh želimo in ali že v osnovi ne dajemo bistveno večjega poudarka nacionalnemu na škodo osebne blaginje in lastnih razvojnih možnosti.

Verjamem, da je Drnovšek kot vrhunski politik to družbeno klimo dobro čutil in na njeni podlagi razvil svoj slog in omogočil nastanek prav takšnih sistemskih nastavkov razvoja. Zelo krivični bi bili do njega, če bi mu očitali enostranskost. Namreč, tudi če bi lahko konture delovanja aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, podobno kot Vladimira Putina, opisali s pradavno kitajsko vojaško-menedžersko mojstrovino »The Art of War«, še ne pomeni, da bi lahko politični slog Janeza Drnovška zgolj in popolnoma opisali z njegovim »The Art of Compromise«. Za večji del njegove politične kariere bi to morda veljalo, toda v zadnjem delu njegove politične kariere je Drnovšek naredil pomembno degresijo od svojega prejšnjega političnega sloga. Na vrhuncu politične moči, spodbujen z osebnimi, zdravstvenimi zadevami, se je umaknil in se distanciral od tega, kar so ustvarili »njegovi« ljudje v času njegovega političnega vodenja. Leta 2002 se je v času kandidature za predsednika države javno distanciral od klientelističnih navez v lastni stranki in od stranke same. Ni nepomembno njegovo drugačno, bolj liberalno stališče o vprašanjih liberalizacije posameznih sektorjev (telekomununikacije) ter prodaje in privatizacije (Pivovarna Union, NLB, NKBM) od stališč njegovih glavnih operativcev, s čimer je trčil na interes gospodarskih lobijev, sedanjih tajkunov, ki so se pritajeno in z uspešno medijsko piarovsko politiko začeli razvijati v tistem času.

Drnovšek se je kasneje kot predsednik države z organiziranjem pogovorov o prihodnosti Slovenije nekako distanciral od svojega prejšnjega nevizionarskega načina vodenja treh vlad. Ni nepomembno, da je s tem odprl prostor za nova razvojna razmišljanja, za nove razvojne ideje in za nove ljudi. Ni nepomembno, da je Drnovšek s tem, ko je na te pogovore o prihodnosti Slovenije aktivno vključil tudi tedanje opozicijske voditelje z Janezom Janšo na čelu, dal legitimnost in pomembno politično težo tedanji opoziciji. Ni nepomembno, da je Ropova vlada spomladi leta 2004 – v ljubosumju pred nastajajočim politično-razvojnim partnerstvom med Drnovškom in Janšo – spodbudila pripravo nove strategije razvoja Slovenije. Strategijo razvoja, na kateri je Janševa vlada izgradila svoj okvir gospodarskih in socialnih reform. Če kdo, bi prav Janez Janša moral postaviti spomenik Janezu Drnovšku kot političnemu botru njegovega vzpona na oblast. Ne glede na zadnje politično razhajanje med njima.

Povsem na koncu njegove politične kariere se je Drnovšek distanciral tudi od aktualnih mednarodnih političnih razmerij s heretičnimi pobudami o Darfurju in Kosovu. Pobudami, ki so sicer boleče trčile na zakoličena mednarodna politična razmerja, toda dala so pomembno legitimiteto tema dvema vprašanjema. Drnovšek je s tem kot predsednik majhne države vnesel potrebno dimenzijo človečnosti v mednarodne odnose. Tako kot je v širšo javnost vnesel pomembno dimenzijo osebnega, duhovnega razvoja. Kljub številnim navidez nelogičnim in otročje trmastim političnim akcijam je do konca izražal svojo prenovljeno nekompromisno držo. V mnogih primerih je, kljub škodi za ugled funkcije predsednika države, dajal tudi edino legitimno in moralno kritiko delovanja aktualne vlade, s čimer je omogočil sedanji opoziciji, da se ponovno pozicionira. Večini javnosti se je Drnovšek s tem prenovljenim, malone mesijanskim načinom delovanja verjetno človeško prikupil, čeprav se je na koncu distanciral tudi od javnosti same.

Morda bi kak že v osnovi bolj vizionarski in manj kompromisni politik lahko naredil več in bolje iz Slovenije v času njene najbolj intenzivne gospodarske tranzicije. Toda prav lahko si predstavljam, da bi kak manj demokratičen, manj distanciran in bolj avtoritaren politik iz Slovenije mimogrede lahko naredil tudi Tuđmanovo Hrvaško, Mečiarjevo Slovaško ali Putinovo Rusijo. Kakorkoli je Drnovšek začel svojo politično pot kot politična pomota in fatalna politična ironija ter jo končal kot razsvetljeni mesija, je bil glede na ponudbo med slovenskimi politiki verjetno najboljša izbira za Slovenijo na njeni poti iz Jugoslavije v Evropsko unijo in iz socializma v kapitalizem s človeškim obrazom.

Inflacija in akademska aroganca do osnov ekonomije

Stane Kovač je v današnjem vrhunskem komentarju v Financah osramotil večino akademskih ekonomistov. Preprosto je pokazal na primeru inflacije, da večina akademskih ekonomistov, najbolj uglednih profesorjev ekonomije in ekonomskih raziskovalcev, ne pozna ali pa arogantno ignorira osnove ekonomije. Osnove ekonomije, ki bi jim morale biti v krvi in vseh možganskih centrih ne glede na čas dneva, tako kot znanje vožnje s kolesom, ko se je enkrat naučijo. Kovačeva učna ura ekonomije je tako hudo poučna, da jo moram tukaj še enkrat replicirati.

Kovač si je na podlagi januarskega statističnega podatka o rasti inflacije v Sloveniji, ki kaže spet dominanten vpliv cen hrane, postavil preprosto vprašanje, ki se ga učijo študentje v prvih letnikih ekonomije: zakaj rastejo cene hrane? Nato je vzel učbenik Ekonomija avtorjev Samuelsona (Nobelovca) in Nordhausa, ki se tudi pri nas uporablja kot temeljni učbenik osnov ekonomije, in na njegovi podlagi nazorno pokazal, da obstajata dva možna odgovora. Prvič, bodisi zaradi rasti povpraševanja, zaradi česar bi se posledično morale povečati (ob cenah) tudi količine kupljene hrane. In drugič, bodisi zaradi rasti stroškov (na ponudbeni strani), zaradi česar bi se ob višjih maloprodajnih cenah hrane morale zmanjšati količine nakupov hrane. Nato je – kot se spodobi za pravega ekonomista – vzel statistične podatke o gibanju denarnih (nominalnih) izdatkov gospodinjstev za živila, pijače in tobak ter podatke o gibanju količinskega obsega nakupov gospodinjstev. Na preprosti sliki je nato lepo po šolsko pokazal, da so se lani glede na prejšnje leto (dec 2007/dec 2006) »cene hrane zvišale za 13.7 odstotka, medtem ko so gospodinjstva na medletni ravni zmanjšala količino nakupov hrane za 7.5 odstotka«.

S tem je Stane Kovač na najbolj preprost možen šolski način vsej ugledni ekonomski akademski srenji v Sloveniji pokazal, da velja druga, ponudbena razlaga za rast cen hrane v Sloveniji. Toda učna ura Staneta Kovača s tem še ni končana. Na podlagi primerjave gibanja cen predelane hrane pri proizvajalcih in v trgovini med Slovenijo in evro območjem je šolsko nazoren način pokazal tudi, zakaj se v Sloveniji cene hrane povečujejo hitreje kot v evro območju. Pokazal je, da »rast cen predelane hrane pri proizvajalcih v Sloveniji in na evroobmočju v minulem letu ni pomembno odstopala. Razlike so nastale zlasti pri rasti potrošniških cen hrane pri trgovcih na drobno«. Natančneje, v evro območju so medletne stopnje rasti cen predelane hrane pri trgovcih na drobno ves čas zaostajale za medletno stopnjo rasti cen predelane hrane pri proizvajalcih (med decembrom 2007 in 2006 so se cene hrane pr proizvajalcih v evro območju povečale za 8.6%, pri trgovcih pa le za 7.0%). Kar preprosto pomeni, da trgovci niso višjih nabavnih cen živil v celoti prenesli v svoje maloprodajne cene živil, ampak so jih delno absorbirali na račun nižje trgovske marže ipd. Nasprotno pa so v Sloveniji v drugi polovici leta 2007 maloprodajne cene živil v trgovini ves čas naraščale hitreje kot njihove vhodne, nabavne cene živil, po katerih jih odkupujejo od proizvajalcev. Med decembrom 2007 in 2006 so proizvajalci cene hrane povečali za 10.1%, v trgovini pa se je hrana podražila kar za 15.4%! Trgovci niso zmanjševali trgovskih marž, niso racionalizirali svoje logistične in prodajne mreže in zniževali svojih operativnih stroškov in niso iskali ugodnejših ponudnikov.

Naši, domači, slovenski trgovci so torej preprosto »izkoristili gužvo« in nas potrošnike čisto po domače »nategnili«. Zakaj? Ker so si to lahko privoščili. Ker nimajo učinkovite konkurence. Zakaj nimajo učinkovite konkurence? Ker je bila vladajoča politika vedno permisivna do monopolov. In ker zaradi tega varuh konkurence in varuh potrošnikov nikoli nista resno delala v korist potrošnikov. Nasprotno, varuh konkurence – ki bi po definiciji moral varovati interese potrošnikov – je dejansko ves čas varoval zgolj interese monopolistov. Urad za varstvo konkurence pod vodstvom Andreja Plahutnika je v svoji petnajstletni karieri vse primere koncentracije na trgu odobril! Vse! Zato sem ga že pred tremi leti poimenoval v varuha monopolov. Trajalo je tri leta, da so ga zamenjali.

Toda zanimivo je dejstvo, da noben ugleden slovenski akademski ekonomist (z izjemo nekaj kolegov in kolegov z Umarja, ki smo šli pogledat podatke) ni naredil tovrstne analize. Analize, ki izhaja iz samih osnov ekonomije. Ne, namesto tega, je večina naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov v nasprotju z vsemi mednarodnimi analizami ključnih tujih inštitucij (FED, ECB) in popolnoma brez uporabe podatkov, ki bi logično vzročno – posledično dokazovali njihove trditve, govoričila o nekakšni fiskalni, komunalni in celo gradbeni naravi visoke inflacije v Sloveniji. Naj vas ne začudi, da je ta ista večina naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov – spet popolnoma v nasprotju s tujimi ugotovitvami in celo v nasprotju s svojimi lastnimi ekonometričnimi ocenami – do leta 2003 vztrajno zanikovala monetarno naravo inflacije in ključno vlogo tečaja pri tem. Takrat so se sklicevali na agroživilsko teorijo inflacije, na svinjske polovice in solato kristalko ter komunalne storitve. Danes, ko agroživilsko-trgovska inflacija je na delu v Sloveniji, pa govoričijo o fiskalno-komunalno-gradbeni inflaciji.

Današnji komentar Staneta Kovača je treba pribiti na vhodna vrata Ekonomske fakultete in EIPF d.o.o. ter vrata kabinetov vseh naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov, vseh po vrsti sedaj fiskalnih, komunalnih in gradbenih strokovnjakov za inflacijo.

Hvalabogu, da imamo v Sloveniji še tako dobre ekonomsko podkovane novinarje, kot je Stane Kovač. Moram priznati, da sem ponosen, da sva bila s Stanetom nekoč sošolca na Ekonomski fakulteti. In da je vsaj on, če že ni večina naših slavnih in uglednih profesorjev ekonomije, zapopadel osnove ekonomskih zakonitosti in njihove pojavne oblike in jih zna tudi v praksi kadarkoli razvozlati. Ne pa se zgolj igrati z risanjem krivulj ponudbe in povpraševanja brez da bi dejansko razumeli njuno delovanje, v praksi pa se ob izbruhu anomalij na trgu sklicevati na nedefinirano in neidentificirano delovanje nekih mračnih sil.

Stane Kovač si zasluži častni doktorat iz ekonomije.

Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko.

V spodnjem tekstu ne bom navajal vrednostnih sodb, ampak bom samo navedel nekaj dejstev, ugotovitev analiz nekaterih ključnih »uglednih« ekonomistov oziroma njihovih priporočil ekonomski politiki na podlagi izsledkov njihovih analiz. Mnenje o njihovi relevantnosti pa si naj vsakdo ustvari sam.

1. Veljko Bole je bil s svojimi analizami in nasveti glavni kreator politike Banke Slovenije (hkrati pa tudi fiskalni politiki Ministrstva za finance), ki je do leta 2003 temeljila na stalni depreciaciji tečaja tolarja do evra in s tem na konstantnem “uvažanju” oziroma prenosu rasti tečaja v inflacijo, ki je v obdobju 1996-2003 ves čas vztrajala na ravni 6.5% do 8% letno, pri čemer so se on in njegovi zagovorniki občasno sklicevali na rast cen svinjskih polovic, solate kristalke in komunalnih storitev kot na glavne generatorje inflacije.

2. Veljko Bole je sicer že leta 2001 v eni izmed študij (ki pa ni objavljena oz. je jaz kljub intenzivnemu iskanju nisem nikjer zasledil, ampak se nanjo v učbeniku iz leta 2004 sklicuje njegov inštitutski kolega Franjo Štiblar) ugotovil, da tečaj najbolj vpliva na rast inflacije.

3. Isto je ugotovil tudi njegov drugi inštitutski kolega Jože Mencinger v dveh analizah (1988 in 2002), vendar je rezultate ekonometričnih testov (navedenih v tabelah) v tekstu napačno interpretiral in zamolčal, da inflacijo najbolj poganja tečaj oziroma dajal ekonomski politiki popolnoma nasprotne napotke od dobljenih ekonometričnih rezultatov. Mencinger (2002: p. 170-1) s pomočjo Grangerjevih testov vzročnosti za obdobje 1994-2001 tako na letnih kot na polletnih časovnih intervalih ugotavlja, da (ob 1-odstotnem tveganju) »ne moremo sprejeti hipoteze, da na merjeno inflacijo niso vplivala gibanja stroškov oziroma rasti cen producentov ter gibanja tečaja in cen nafte« oziroma da (ob 5-odstotnem tveganju) »nanjo niso vplivala gibanja obrestne mere in davkov.« Hkrati Mencinger kaže, da je »najbolj vplivna spremenljivka tečaj, sledijo mu cene nafte in obrestna mera, najmanj vplivne pa so plače, M3 in davki«. Kljub temu Mencinger pravi, da »Grangerjevi testi ne dajejo dokončnih odgovorov o vzročno-posledičnih povezavah med elementi inflacijskega mehanizma in še manj trdnega temelja za razlago inflacijskega mehanizma«, saj naj bi podobno testiranje (Mencinger, 1998) za obdobje 1992-1997 dalo precej drugačne rezultate. (!) Zanimivo pa je, da Mencinger v študiji iz leta 1998 dejansko ugotovi (!!!) močan vpliv tečaja in davkov na raven inflacije, hkrati pa ugotovi močan vpliv količine denarja (M3), izplačanih plač, tečaja in revalorizacije (TOM) na raven indeksa cen proizvajalcev. Kljub temu Mencinger v tej isti analizi (1998) sklene, da »razlogov za spreminjanje »protiinflacijske politike« ni. Sprememba tečajne ureditve, prehitro odpravljanje TOMa, ali nadaljevanje dogovornega zniževanja obresti bi bili škodljivi

4. Podobno Mencinger tudi štiri leta kasneje (2002) postavi podoben sklep, da »bi bilo narobe inflacijo v Sloveniji zaustavljati s protiinflacijskimi programi in jo na silo zniževati na raven članic EMU z ukrepi kot so zamrzovanje cen, fiksiranje tečaja, odprava revalvacije (verjetno misli revalorizacije, op.p.), restriktivna denarna politika, znižanje deleža javne porabe v BDP ipd.« Po njegovem mnenju bi »takšni poskusi povzročili mnogo večjo gospodarsko in socialno škodo, kot jo povzroča zdajšnja raven inflacije.«

5. Veljko Bole leta 2004 ex-post po že uvedeni de-facto fiksaciji tečaja (v dvoletnem obdobju, ko je bila Slovenija članica ERM2 mehanizma) nenadoma dokazuje, da bi (realna) apreciacija tečaja tolarja kot ukrep ekonomske politike za doseganje inflacijskega cilja imela komajda opazne negativne učinke na zaposlenost, medtem ko je v analizi s Prašnikarjem samo leto dni prej (2003) dokazoval prav nasprotno – katastrofične posledice na zaposlenost zaradi fiksacije tečaja. (!)

6. Glavni svetovalec Banke Slovenije tako v Gasparijevem mandatu kot tudi v Kranjčevem mandatu je prav Veljko Bole. Zanimivo oziroma povsem razumljivo je, da so ugotovitve in napotki Boletovega inštituta (EIPF d.o.o.) dokaj skladni z ugotovitvami BS iz poročil o cenovni stabilnosti, ki so še do novembra 2007 v veliki meri zanikala vpliv cen hrane in energentov na inflacijo, ampak so vzroke iskale bodisi v pregrevanju gospodarstva bodisi v fiskalni politiki, pri čemer za nobeno izmed obeh »teorij« niso podkrepili z empiričnimi izračuni ali ocenami. Zanimivo je, da so v Boletovem inštitutu ves čas navajali, da se osnovna inflacija v Sloveniji povečuje, pri čemer so iz inflacije izvzeli samo cene energentov in nepredelane hrane, v osnovni inflaciji pa pustili cene živil in pijač (predelane hrane), ki je bila po podatkih SURS dokazano največji generator inflacije v Sloveniji v letu 2007. Metodološka napaka, strokovni lapsus, ali kaj drugega? Šele ko je Evropska centralna banka (ECB) v svojem decembrskem poročilu (2007) navedla, »da so prav razlike v tržni koncentraciji in konkurenčnih pogojih v trgovini na drobno z živili eden od glavnih razlogov za različne stopnje rasti cen predelane hrane med državami evroobmočja in da trgovski sektor zaradi neustrezne sestave trga in pomanjkanja konkurence ni dovolj absorbiral ponudbenega cenovnega šoka iz svetovnih trgov hrane.” (po Alešu Kuharju, Finance, 11.2.2008), je temu sledilo sramežljivo priznanje tudi iz Boletovega inštituta. Publikacija EIPF Gospodarska gibanja (GG) iz decembra 2007, ki je izšla januarja 2008, sramežljivo priznava: »K preseganju inflacije v Sloveniji nad inflacijo v evro območju sta največ prispevali preseganji pri hrani in storitvah, zelo malo pa pri energiji« (str. 6). Toda na strani 20, kjer naj bi se GG podrobneje ukvarjala z inflacijo, Bole kot avtor tega dela teksta navaja, da za kar 45% slovenskega preseganja inflacije v 2007 glede na 2006 »ni nobenega povoda v tuji dražitvi hrane in energentov!« Ampak – in to je simptomatično in zaskrbljujoče – v ta namen ne navajajo nobene tabele s podatki, ki bi pokazala, katere proizvode so šteli med hrano in katere med storitve. Ekonomisti iz EIPF so preprosto zamolčali, da med hrano štejejo samo nepredelano hrano (in ne živil, ki jih mi kupujemo v trgovinah) in da med storitvami, ki so se najbolj podražile izstopajo skoraj izključno cene gostinskih storitev in počitniških aranžmajev (ki so naraščale zaradi rasti cen hrane in energentov)! Že kolega Stane Kovač je v Financah večkrat pregledno in na poljuden način s podatki SURS pokazal, da so lani cene hrane in energentov prispevale kar 81% k inflacijskemu preseganju iz leta 2006 oziroma »če bi se letos cene hrane in tekočih goriv povišale za enak odstotek kot lani (ob nespremenjenih ostalih pogojih), potem bi bila letošnja 5,2-odstotna inflacija nižja kar za 2,1 odstotne točke in bi bila v prvih 11 mesecih “samo” 3,1-odstotna (!) in tako precej bližje lanski 2,3-odstotni inflaciji.«

7. Zakaj se ekonomisti na EIPF tako otepajo priznanja, da je lanska hudo višja inflacija v Sloveniji glede na evro območje posledica hitrega prenosa svetovnih cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živil (zaradi pomanjkanja konkurence v trgovinskem in živilskem sektorju)? Ima s tem kaj opraviti analiza o koncentraciji na trgu pijač, ki sta jo leta 2003 naredila Veljko Bole in Žiga Jere za Pivovarno Laško? V tej analizi sta na metodološko izjemno sporen način dokazovala, da koncentracija na trgu piva ni problematična (ker so piva, brezalkoholne pijače in alkoholne pijače dobri medsebojni substituti). Tudi na podlagi te analize je nekdanji direktor Urada za varstvo konkurence (UVK) Andrej Plahutnik leta 2005 dovolil sporno koncentracijo med Pivovarno Laško in Pivovarno Union in s tem nastanek monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač. S tem se je začel gospodarski vzpon laškega imperija, ki mu je avgusta 2005 vlada še na sporen način prodala Mercator, hkrati pa tudi Istrabenzu kot lastniku konglomerata Droga – Kolinska, s čimer je nastala sporna vertikalna koncentracija med monopolisti v živilski industriji in trgovino.

Predstavljajte si, da ste nosilec ekonomske politike (predsednik vlade, minister za finance, minister za gospodarstvo, guverner centralne banke, varuh konkurence). Kako bi se počutili ob priporočilih nekoga:
1. ki dela tako hude metodološke napake,
2. ko se serijsko vrstijo njegovi tako hudi strokovni lapsusi,
3. ko se pojavljajo tako huda izkrivljanja v interpretaciji dobljenih rezultatov,
4. ko se vrstijo tako huda zamolčevanja nekaterih dejstev, ki temeljijo na uradnih statističnih podatkih,
5. ko priporočila ekonomski politiki dajejo tako različne in napačne nasvete (glede vztrajanja pri napačni politiki tečaja, obrestnih mer, na trgu dela, fiskalni politiki itd.) in
6. ko na podlagi njegovih ugotovitev pride do tako hudih anomalij v strukturi trga, ki postane nevaren sistemski generator anomalij v gospodarskih gibanjih ?

Bi nasvetom takšne osebe oziroma inštitucije zaupali?

»Varnostni sklad«, oblikovan iz privatizacijskih kupnin, je dobra ideja

Gospodarski odbor LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je predstavil predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. Pri čemer pa bi naj bile za prodajo naložb tega sklada potrebni dve tretjini poslanskih glasov v državnem zboru.

Ta predlog LDS je v osnovi zelo dober iz več vidikov. Prvič, tak sklad je dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. Ta norveški pokojninski sklad je največji v Evropi in drugi največji na svetu (takoj za kalifornijskim pokojninskim skladom javnih uslužbencev – CalPERS).

Drugič, pomembno je, da oblikovanje tovrstnega varnostnega sklada omogoča večjo preglednost nad tem, kaj se dogaja s kupnino iz naslova privatizacije in da dobijo davkoplačevalci s tem občutek, da se ne zmanjšuje vrednost državnega (in s tem posredno njihovega) premoženja. Ampak da se s kupnino iz naslova prodaje Zavarovalnice Triglav, NKBM in NLB ter ostalih podjetij tako oblikujejo dodatna sredstva, ki bodo omogočila njihovo večjo socialno varnost po upokojitvi. Morda bi veljalo razmisliti le o tem, da bi kupnino iz naslova prodaje Telekoma namenili v poseben Tehnološki sklad, iz donosov katerega bi financirali spodbujanje tehnološkega razvoja in kreativnega gospodarstva.

Tretjič, tak varnostni sklad je dober iz političnih razlogov, saj bi lahko na ta način nekako umirili politične napetosti, ki nastajajo zaradi občutka nekaterih politikov, da se s tem nepovratno prodaja državno premoženje. S tem bi omogočili nadaljevanje procesov privatizacije in s tem tudi večjo kasnejšo učinkovitost privatiziranih podjetij.

Četrtič, s tem bi presegli tudi nesoglasje med izvršno (vlada) in nadzorno oblastjo (Državni svet) glede načina privatizacije Zavarovalnice Triglav. Prenos 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev zaenkrat upravlja Kad, na ZPIZ, je suboptimalen v primerjavi z oblikovanjem takšnega varnostnega sklada. S prodajo tega kapitalskega deleža in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada (po predlogu Državnega sveta) ne bi dobili. Hkrati bi se s tem izognili bodoči politizaciji Zpiza, kajti vsaka nova izvršna oblast bi si želela pridobiti nadzor nad upravljanjem tega pomembnega kapitalskega deleža in s tem nadzor nad Triglavom. Razlika med predlogom Državnega sveta in predlogom oblikovanja varnostnega sklada torej ni samo v dodatnih 700-800 milijonih evrov za pokojninsko in invalidsko blagajno, ampak tudi v tem, da v drugem primeru pride do dejanske privatizacije Triglava, medtem ko po predlogu Državnega sveta država še vedno (ne)posredno lahko obvladuje Triglav.

Petič, dobro je, da s tem skladom upravlja Banka Slovenije kot do sedaj izkazano najbolj neodvisna inštitucija v Sloveniji, ki tudi ne bo odvisna od političnih ciklov in interesov posameznih strank ali lobijev. Vendar je pomembno, da se neodvisnost upravljanja tega sklada tudi zakonsko ustrezno zagotovi. Pri tem pa bi morali zagotoviti, da do črpanja donosov iz tega sklada ne bi prišlo pred denimo 20 leti po ustanovitvi sklada. V LDS sicer predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala tega sklada, vendar jaz te zamisli ne razumem prav dobro. Sklad bi moral ves čas vzdrževati svojo realno vrednost in samo akumulirani donosi skozi celotno obdobje bi se smeli stekati v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ne bi pa smeli dovoliti zmanjšanja njegove vrednosti z administrativno odsvojitvijo oziroma zmanjšanjem njegovega obsega. Prav tako bi upravljanje sklada in politika kapitalskih naložb (in prodaj) morala biti povsem neodvisna od politične volje ali administriranja, pač pa bi to za Banko Slovenije morale opravljate izbrane investicijske banke. Te bi morale biti vsaj tri, od katerih bi vsaka upravljala po eno tretjino osnovne vrednosti varnostnega sklada, da bi se s tem izognili rizikom zaradi morebitnih slabih naložb posameznega upravljalca.

Privatizacija, politični proces in evolucija k normalnosti

Državno lastništvo je manj učinkovito od zasebnega lastništva. Državno lastništvo je neučinkovito, ker je a priori zacementirano in neprilagodljivo poslovnim strateškim izzivom in ker a priori manj učinkovito pri izbiri menedžerske ekipe. Državno lastništvo omogoča politično kadrovanje, je neusahljiv bazen privlačnih služb za strankarske in družinske člane in zlata jama za klientelistične posle. Državno lastništvo daje politikom moč. Zato je jasno, da se politiki tej moči nočejo odpovedati. To storijo le tedaj, če res morajo ali pa, če so nenavadno prosvetljeni. To zadnje je redka vrlina. Običajno so politiki v privatizacijo prisiljeni. Bodisi zaradi slabega poslovanja podjetij v državni lasti bodisi zato, ker v pričakovanju volilnega poraza te moči ne želijo prepustiti konkurenčni politični opciji.

Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno – privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je zelo hvaležen poligon političnim strankam, ki ne želijo izgubiti svojega političnega vpliva in kjer se lahko poceni, celo zastonj, profilirajo in diferencirajo v očeh kupcev (volivcev). Se povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.

Napredek, razvoj, blaginja, učinkovitost itd. v vsem tem procesu nimajo nobene vrednosti, ker pač niso v ciljni funkciji politikov (kljub strašni retoriki v to smer). Lahko pa to postanejo, vendar zgolj po pomoti, kot pozitivna kolateralna škoda.

Privatizirati ni lahko. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Zato je ključno poznavanje zakonitosti političnega procesa, le tako jih je mogoče izkoristiti v pravo smer. Kako privatizirati, kadar javnost, mediji in politična opozicija ali celo koalicijske stranke temu ostro nasprotujejo? Odgovor je v postopnosti in v vključitvi javnosti v privatizacijske posle. Svetovalci Maggie Thatcher se v 1980-tih niso zaman spomnili formule, da bi pri vsaki »politično zahtevni« privatizaciji v postopek vključili tudi fizične osebe in jim omogočili nakup delnic po diskontni ceni. Temu se noben politični oponent ne upa prav glasno zoperstaviti, ker si ne želi nakopati očitka, da želi oropati navadne volivce konkretnih finančnih koristi od privatizacije. Javnosti pa je tak koncept všečen, ker vsakemu posamezniku omogoča pridobiti finančno korist. Vsakdo želi participirati v poslu, kjer lahko zasluži.

Seveda pa je privatizacija fizičnim osebam daleč od optimalne metode privatizacije, ker proces iskanja »pravega« lastnika podaljša za nekaj let. Šele konsolidacija lastništva prek finančnega trga (borze) čez nekaj let na površje pripelje pravega lastnika. Dolgoročnega, strateškega lastnika, ki je pripravljen za prevzem kontrole nad podjetjem tudi plačati pošteno tržno ceno. Dokler podjetje ne kotira na borzi, se je očitku o nepreglednosti privatizacije, o prodaji pod ceno oziroma dvomu o izbiri »pravega« strateškega lastnika težko izogniti. Konec koncev pa, kako lahko kdorkoli od političnih odločevalcev v procesu privatizacije a priori ve, kateri lastnik je najboljši dolgoročni lastnik podjetja? Tega vam tudi noben ekonomist ne more napovedati. Ker ne ve in ne more vedeti. Optimalnost lastnika (-kov) lahko pokaže in izkaže samo trg skozi čas. Če bi kdorkoli lahko to vedel vnaprej, ne bi potrebovali tržnega gospodarstva, ampak bi se šli še naprej plansko gospodarstvo. Prednost trga pa je prav v sprotni samokorekciji, v t.i. »error correction procesu«. Če nek lastnik pride do meja svojih sposobnosti in zmožnosti in podjetja ne more več dovolj učinkovito voditi v smislu, da mu zagotovi dovolj učinkovito menedžersko ekipo in strategijo, ga pač prevzamejo drugi lastniki, ki so v dani situaciji bolj optimalni. In tako znova in znova. Lastniška struktura se lahko in se spreminja skozi čas, pač v skladu s potrebami in izzivi poslovanja. Nič ni vnaprej zacementirano.

Način privatizacije prek fizičnih oseb pa nima prednosti samo v tem, da je edini politično izvedljiv v primeru tako »politično zahtevnih« privatizacij, kot so denimo javni telekomi, energetika, največje finančne institucije, ampak da daje velike koristi tudi že v vmesnem obdobju. Namreč, takoj ko podjetje začne kotirati na borzi in ima zasebne lastnike, se začne menedžment bolj racionalno obnašati zaradi samega disciplinirajočega učinka borze, hkrati pa poslovanje podjetja postane postopoma bolj transparentno. Prav postopnost izboljševanja preglednosti in racionalizacije poslovanja je lahko bistvena prednost tovrstnih privatizacij, saj ni enkratnih šokov za prevzeto podjetje in za družbeno okolje.

Mene v vsej tej slovenski privatizacijski sagi moti samo to, zakaj nismo vseh teh podjetij, o katerih (ne)privatizaciji se leta 2008 naši politiki tako zagrizeno javno prerekajo, privatizirali v celotnem paketu že leta 1994. Tako nam danes ne bi bilo treba tratiti energije za te nesmiselne diskusije. In tako kot se leta 2012 ne bomo več spomnili, da smo se še leta 2008 prerekali o tem, ali Telekom Slovenije privatizirati ali ne. Ker se nam bo privatiziran Telekom Slovenije (kakorkoli se bo takrat že imenoval) zdel nekaj tako normalnega kot danes to, da lahko danes vse najbolj znane modne blagovne znamke kupimo kjerkoli po državi, še leta 1989 pa smo jih morali švercati čez italijansko mejo. Le celoten proces evolucije proti normalnosti traja predolgo. Obupno predolgo.