Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko.

V spodnjem tekstu ne bom navajal vrednostnih sodb, ampak bom samo navedel nekaj dejstev, ugotovitev analiz nekaterih ključnih »uglednih« ekonomistov oziroma njihovih priporočil ekonomski politiki na podlagi izsledkov njihovih analiz. Mnenje o njihovi relevantnosti pa si naj vsakdo ustvari sam.

1. Veljko Bole je bil s svojimi analizami in nasveti glavni kreator politike Banke Slovenije (hkrati pa tudi fiskalni politiki Ministrstva za finance), ki je do leta 2003 temeljila na stalni depreciaciji tečaja tolarja do evra in s tem na konstantnem “uvažanju” oziroma prenosu rasti tečaja v inflacijo, ki je v obdobju 1996-2003 ves čas vztrajala na ravni 6.5% do 8% letno, pri čemer so se on in njegovi zagovorniki občasno sklicevali na rast cen svinjskih polovic, solate kristalke in komunalnih storitev kot na glavne generatorje inflacije.

2. Veljko Bole je sicer že leta 2001 v eni izmed študij (ki pa ni objavljena oz. je jaz kljub intenzivnemu iskanju nisem nikjer zasledil, ampak se nanjo v učbeniku iz leta 2004 sklicuje njegov inštitutski kolega Franjo Štiblar) ugotovil, da tečaj najbolj vpliva na rast inflacije.

3. Isto je ugotovil tudi njegov drugi inštitutski kolega Jože Mencinger v dveh analizah (1988 in 2002), vendar je rezultate ekonometričnih testov (navedenih v tabelah) v tekstu napačno interpretiral in zamolčal, da inflacijo najbolj poganja tečaj oziroma dajal ekonomski politiki popolnoma nasprotne napotke od dobljenih ekonometričnih rezultatov. Mencinger (2002: p. 170-1) s pomočjo Grangerjevih testov vzročnosti za obdobje 1994-2001 tako na letnih kot na polletnih časovnih intervalih ugotavlja, da (ob 1-odstotnem tveganju) »ne moremo sprejeti hipoteze, da na merjeno inflacijo niso vplivala gibanja stroškov oziroma rasti cen producentov ter gibanja tečaja in cen nafte« oziroma da (ob 5-odstotnem tveganju) »nanjo niso vplivala gibanja obrestne mere in davkov.« Hkrati Mencinger kaže, da je »najbolj vplivna spremenljivka tečaj, sledijo mu cene nafte in obrestna mera, najmanj vplivne pa so plače, M3 in davki«. Kljub temu Mencinger pravi, da »Grangerjevi testi ne dajejo dokončnih odgovorov o vzročno-posledičnih povezavah med elementi inflacijskega mehanizma in še manj trdnega temelja za razlago inflacijskega mehanizma«, saj naj bi podobno testiranje (Mencinger, 1998) za obdobje 1992-1997 dalo precej drugačne rezultate. (!) Zanimivo pa je, da Mencinger v študiji iz leta 1998 dejansko ugotovi (!!!) močan vpliv tečaja in davkov na raven inflacije, hkrati pa ugotovi močan vpliv količine denarja (M3), izplačanih plač, tečaja in revalorizacije (TOM) na raven indeksa cen proizvajalcev. Kljub temu Mencinger v tej isti analizi (1998) sklene, da »razlogov za spreminjanje »protiinflacijske politike« ni. Sprememba tečajne ureditve, prehitro odpravljanje TOMa, ali nadaljevanje dogovornega zniževanja obresti bi bili škodljivi

4. Podobno Mencinger tudi štiri leta kasneje (2002) postavi podoben sklep, da »bi bilo narobe inflacijo v Sloveniji zaustavljati s protiinflacijskimi programi in jo na silo zniževati na raven članic EMU z ukrepi kot so zamrzovanje cen, fiksiranje tečaja, odprava revalvacije (verjetno misli revalorizacije, op.p.), restriktivna denarna politika, znižanje deleža javne porabe v BDP ipd.« Po njegovem mnenju bi »takšni poskusi povzročili mnogo večjo gospodarsko in socialno škodo, kot jo povzroča zdajšnja raven inflacije.«

5. Veljko Bole leta 2004 ex-post po že uvedeni de-facto fiksaciji tečaja (v dvoletnem obdobju, ko je bila Slovenija članica ERM2 mehanizma) nenadoma dokazuje, da bi (realna) apreciacija tečaja tolarja kot ukrep ekonomske politike za doseganje inflacijskega cilja imela komajda opazne negativne učinke na zaposlenost, medtem ko je v analizi s Prašnikarjem samo leto dni prej (2003) dokazoval prav nasprotno – katastrofične posledice na zaposlenost zaradi fiksacije tečaja. (!)

6. Glavni svetovalec Banke Slovenije tako v Gasparijevem mandatu kot tudi v Kranjčevem mandatu je prav Veljko Bole. Zanimivo oziroma povsem razumljivo je, da so ugotovitve in napotki Boletovega inštituta (EIPF d.o.o.) dokaj skladni z ugotovitvami BS iz poročil o cenovni stabilnosti, ki so še do novembra 2007 v veliki meri zanikala vpliv cen hrane in energentov na inflacijo, ampak so vzroke iskale bodisi v pregrevanju gospodarstva bodisi v fiskalni politiki, pri čemer za nobeno izmed obeh »teorij« niso podkrepili z empiričnimi izračuni ali ocenami. Zanimivo je, da so v Boletovem inštitutu ves čas navajali, da se osnovna inflacija v Sloveniji povečuje, pri čemer so iz inflacije izvzeli samo cene energentov in nepredelane hrane, v osnovni inflaciji pa pustili cene živil in pijač (predelane hrane), ki je bila po podatkih SURS dokazano največji generator inflacije v Sloveniji v letu 2007. Metodološka napaka, strokovni lapsus, ali kaj drugega? Šele ko je Evropska centralna banka (ECB) v svojem decembrskem poročilu (2007) navedla, »da so prav razlike v tržni koncentraciji in konkurenčnih pogojih v trgovini na drobno z živili eden od glavnih razlogov za različne stopnje rasti cen predelane hrane med državami evroobmočja in da trgovski sektor zaradi neustrezne sestave trga in pomanjkanja konkurence ni dovolj absorbiral ponudbenega cenovnega šoka iz svetovnih trgov hrane.” (po Alešu Kuharju, Finance, 11.2.2008), je temu sledilo sramežljivo priznanje tudi iz Boletovega inštituta. Publikacija EIPF Gospodarska gibanja (GG) iz decembra 2007, ki je izšla januarja 2008, sramežljivo priznava: »K preseganju inflacije v Sloveniji nad inflacijo v evro območju sta največ prispevali preseganji pri hrani in storitvah, zelo malo pa pri energiji« (str. 6). Toda na strani 20, kjer naj bi se GG podrobneje ukvarjala z inflacijo, Bole kot avtor tega dela teksta navaja, da za kar 45% slovenskega preseganja inflacije v 2007 glede na 2006 »ni nobenega povoda v tuji dražitvi hrane in energentov!« Ampak – in to je simptomatično in zaskrbljujoče – v ta namen ne navajajo nobene tabele s podatki, ki bi pokazala, katere proizvode so šteli med hrano in katere med storitve. Ekonomisti iz EIPF so preprosto zamolčali, da med hrano štejejo samo nepredelano hrano (in ne živil, ki jih mi kupujemo v trgovinah) in da med storitvami, ki so se najbolj podražile izstopajo skoraj izključno cene gostinskih storitev in počitniških aranžmajev (ki so naraščale zaradi rasti cen hrane in energentov)! Že kolega Stane Kovač je v Financah večkrat pregledno in na poljuden način s podatki SURS pokazal, da so lani cene hrane in energentov prispevale kar 81% k inflacijskemu preseganju iz leta 2006 oziroma »če bi se letos cene hrane in tekočih goriv povišale za enak odstotek kot lani (ob nespremenjenih ostalih pogojih), potem bi bila letošnja 5,2-odstotna inflacija nižja kar za 2,1 odstotne točke in bi bila v prvih 11 mesecih “samo” 3,1-odstotna (!) in tako precej bližje lanski 2,3-odstotni inflaciji.«

7. Zakaj se ekonomisti na EIPF tako otepajo priznanja, da je lanska hudo višja inflacija v Sloveniji glede na evro območje posledica hitrega prenosa svetovnih cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živil (zaradi pomanjkanja konkurence v trgovinskem in živilskem sektorju)? Ima s tem kaj opraviti analiza o koncentraciji na trgu pijač, ki sta jo leta 2003 naredila Veljko Bole in Žiga Jere za Pivovarno Laško? V tej analizi sta na metodološko izjemno sporen način dokazovala, da koncentracija na trgu piva ni problematična (ker so piva, brezalkoholne pijače in alkoholne pijače dobri medsebojni substituti). Tudi na podlagi te analize je nekdanji direktor Urada za varstvo konkurence (UVK) Andrej Plahutnik leta 2005 dovolil sporno koncentracijo med Pivovarno Laško in Pivovarno Union in s tem nastanek monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač. S tem se je začel gospodarski vzpon laškega imperija, ki mu je avgusta 2005 vlada še na sporen način prodala Mercator, hkrati pa tudi Istrabenzu kot lastniku konglomerata Droga – Kolinska, s čimer je nastala sporna vertikalna koncentracija med monopolisti v živilski industriji in trgovino.

Predstavljajte si, da ste nosilec ekonomske politike (predsednik vlade, minister za finance, minister za gospodarstvo, guverner centralne banke, varuh konkurence). Kako bi se počutili ob priporočilih nekoga:
1. ki dela tako hude metodološke napake,
2. ko se serijsko vrstijo njegovi tako hudi strokovni lapsusi,
3. ko se pojavljajo tako huda izkrivljanja v interpretaciji dobljenih rezultatov,
4. ko se vrstijo tako huda zamolčevanja nekaterih dejstev, ki temeljijo na uradnih statističnih podatkih,
5. ko priporočila ekonomski politiki dajejo tako različne in napačne nasvete (glede vztrajanja pri napačni politiki tečaja, obrestnih mer, na trgu dela, fiskalni politiki itd.) in
6. ko na podlagi njegovih ugotovitev pride do tako hudih anomalij v strukturi trga, ki postane nevaren sistemski generator anomalij v gospodarskih gibanjih ?

Bi nasvetom takšne osebe oziroma inštitucije zaupali?

18 responses

  1. Stane Kovač je kolega, Bole pa “ugleden”? Gospod Damijan, pazite raje na svoj ugled. Ne vem, zakaj naj bi ugotovitev, da tečaj poganja inflacijo, za seboj nujno potegnila sklep, da je treba tečaj fiksirati. Kakšnega neoliberalnega skrajneža ali statistika iz IMF bi bilo še mogoče prepričati, da bi iz enega nujno moralo slediti drugo, vendar pa npr. primer hitro rastočih baltskih podlasic kaže, kakšne so lahko posledice prehitre fiksacije tečaja. Samo medklic: v Estoniji je inflacija 11 odstotna, gospodarska rast v zadnjem četrtletju 6,5 odstotna, le malce nad slovensko.

  2. Če lahko izbiram bom žal izbral gospoda Boleta in ne vas. Pri tem mi bo v oporo dejstvo, da gospod Bole ima spisek referenc, vi pa razen expres instant kariere od asistenta do ministra in nazaj (po par partijah namiznega nogometa) žal teh referenc nimate. Z vašim kolegom kompulzivnim zmerljivcem vas druži predvsem želja za hitrim uspehom in ocena,da vas ljudje premalo cenijo. Potrudite se v osebnostnem razvoju in sicer tako,da izgradite svoje znanstveno delo. Na vprašanje, ali bi vam, expresinstantcopypastefromtheamericanbook znanstvenikom, zaupal študije, na kateri bi temeljil razvoj te države..ne se hecat.

  3. @stupid:

    kolega JPD sicer ne rabi moje pomoci, ker z ljudmi vasega kova opravi za malo malico, ampak malce nespametno mu je govoriti, naj “izgradi svojo znanstveno kariero” in mu za zgled postavljati Boleta. Kolega JPD ima bistveno vec kakovostnih objav od Boleta. Zgolj v vednosti: slednji ni objavil niti enega samega ekonomskega SCI clanka. Bilo bi korektno, da poznate temo, o kateri govorite.

    MM

  4. @kolin:

    Svetujem ti, da preveriš podatke, ki jih navajaš.

    Estonija je imela lani inflacijo 6%, gospodarsko rast pa 7,9%. Približno tako visoko inflacijo, kot jo navajaš za Estonijo, pa je imela Latvija.

  5. Spoštovani MM,

    gospod Bole je ugleden. In to ne v narekovajih, ki jih uporablja JPD. In uporabljati v primeru g. Boleta narekovaje je žalitev. Vprašanje iz članka JPDje , ali zaupati Boletu kot nosilcu ekonomske politike države? In “nošenje” ekonomske politike je nekaj drugega kot objava člankov v strokovnih revijah, kjer se igramo kaj pa če, pa malo abstrahiramo in na koncu dobimo, da je najbolje delat vse na Kitajskem… Vem, da gospod JPD z mano opravi za malo malco na področju ekonometrije in abstraktnih modelov in igranja s deljenjem hrušk in jabolk…vendar je on na faksu jaz pa v praksi…
    značilnost monetarne politike Banke Slovenije je bila preprostost.. interventirat na trgu, da tolar ne bi apreciral in posledično pocenil uvoz in podražil izvoz… simple as that.. in to je bil primarni cilj ne pa inflacija.. ker na inflacijo preveč vpliva politika, npr. proračunska poraba, DARS ipd…

    predlagam, da se JPD uveljavi kot strokovnjak tako, da izpelje fiskalno politiko, ki bo zmanjšala inflacijo..poudarek na izpeljavi,ne na podanem predlogu, potem ko le-ta ni sprejet pa v jok pa na drevo…

  6. Ah, od Jozeta in Micota ne mores pricakovat drugega kot ex-catedra flancanje. Hvala bogu, da smo leta 1991 imeli Mencingerja in Mraka, ne pa Damijana in Mrkaica. Ce gnevno cepetajo mladoekonomisti, jim lahko to oprostimo – konec koncev jih financiramo davkoplacevalci, malce smeha pa vedno prav pride. Skoda samo, da je Mrkaic ocistil svoj slog. Vcasih si ga se z veseljem prebral, zdaj pa utruja z nekaksnimi tehnikalijami in prisiljenimi vljudnostmi.

  7. @stupid: hvala, praktik, za vas genialni vpogled v ekonomsko stroko. Vrhunsko!

    @komisar: whatever

  8. Spoštovani MM,

    z veseljem bi mi bilo debatirati z vami, če me opozorite, v čem se jaz tako katastrofalno motim in vi tako genialno imate prav.

    Ker je preteklost sedaj že malo “po bitki je lahko biti general”, se dajmo skoncetrirat na prihodnost in z danimi orožji, (fiskalna politika?) uredite problem (infacija) potem pa se vam jaz kot praktik poklonim… do takrat pa je g. Bole zame strokovnjak brez narekovajev.

  9. @stupid: jaz z anonimnezi ne debatiram. Ce imate pa tako hudo potrebo po debati, pa pod polnim in preverljivim imenom objavite kolumno ali odmev na moje pisanje.

  10. No, potem bo spoštovani JPD, to zaprt debatni krog nekaj somišljenikov; še števila slušateljev na vaški izpostavi Univerze ne bo doseglo, kaj šele citatov najbolj citiranega slovenskega ekonomista v reviji z SCI (koliko slovenskih ekonomistov objavlja v najuglednejši reviji iz področja Ekonomije?) .. pravzaprav bi potem s tistim lahko šli na pivo ali jadranje.
    Mislim, da je anonimnosti na razgledih že v redu.. včasih je pač treba malo čez nenavadne poglede ljudi, ki tehtajo vrednote mimo vrednosti, ki se mora nujno oplajati v kvantitativni smeri. Razmišljanja, ki govoirjo o kvaliteti ali striktem izpeljevanju zaključkov na znanstveni osnovi (nujnost poznavanja številk, in to vseh, ne relativizirati v smislu teh podatkov pa nimamo,..) so pač nujno zlo javnega pisanja, ki ga nujno potrebujemo.
    Noro je, da bi utihnili.

  11. Jože, načeloma sem (in mislim, da administrator tudi) proti prepovedim te vrste. razgledi.net imajo mislim da kar jasna pravila glede komentarjev in skladno s tem jih administrator v primeru kršitve tudi zadrži oziroma odstrani.
    Bolj sem naklonjen Mićovemu predlogu, kar pomeni, da se morajo tisti, ki bi radi dialog ali polemiko identificirati. Če se ne, pač vzamejo v zakup, da bodo avtorji njihove kritike, vprašanja ali mnenja spregledali.

  12. Če smo že pri napotkih administratorju; morda bi veljalo razmisliti tudi o avtorjih prispevkov, ki osebne težave in frustracije postavljajo pred debato, kjer jim ne bi bilo potrebno opletati z “uglednimi” strokovnjaki. Žaljenje kot modus operandi mladoekonomistov?

    Če se ne motim, je JPD debato o omenjenih temah z Boletom vodil že v različnih medijih. Over & over again. Tukaj kot da tega ni bilo, kot da Bole ni nekaterih tukaj ponovno zapisanih trditev že pojasnil. Lahko da neuspešno, a jih je. Diši po manipulaciji. A n’č bat, kajne. Bole se tukaj ziher ne bo pojavil. Smo varni in lahko zapišemo vse kar nam pade na pamet.

  13. @drugi dom
    se strinjam, da polemika ni smiselna, ce Velimir Bole ne sodeluje oziroma je v razpravah na drugih mestih ze pojasnil, zakaj vztraja pri svojem.

  14. Kdo za hudica pa je MM? Se strinjam, da vsi polno objavijo svoja imena in priimke, super bi bilo tudi, da jasno povedo, ali so prisesani na drzavni proracun, ali pa si kruh sluzijo v zasebnem sektorju. Tako bomo lahko sodelujoci v debati takoj vedeli, kdo je dvolicnez in kdo postenjak. Se mi namrec zdi, da na tem neoliberalnem vlogu kar mrgoli proracunskih upravicencev, ki si jemljejo svobodo drugim pridigati o prednostih zasebnistva na trgu.

  15. @Der Komisar:
    1. Ja hvala bogu da smo leta 1991 imeli g. Mencingerja, ki je skupaj z spoštovanim g. Ribnikarjem, poskrbel, da imamo v Sloveniji današnje tajkune. Poleg tega se je bivšemu ministru za gospodarstvo Mencingerju treba ”zahvaljevati” še za veliko ostalih stvari.
    2. Je velika razlika med g. Mencingerjem in g. Mrakom; tako da se glede Mraka popolnoma strinjam z vami.

  16. Pingback: Parlamentarna opozicija z demagogijo in populizmom v politikantsko izkoriščanje problema inflacije « Neodvisni politični dnevnik

%d bloggers like this: