Ko bodo februarja 2015 objavljeni podatki za inflacijo v januarju, bo Eurostat najbrž pokazal, da je evrsko območje v deflaciji. Že pred tem, da bi se izognila deflaciji, bo ECB januarja najbrž začela z neko bolj ambiciozno verzijo kvantitativnega sproščanja (QE), ki bo vključevala tudi nakup obveznic posameznih držav. Vendar pa ta politika ne more in ne bo imela pričakovanih učinkov na pospešitev inflacije. QE bi imela vpliv na pospešitev inflacije le, če bi uspela spodbuditi močnejšo rast agregatnega povpraševanja. Torej, če bi ECB z odkupom korporativnih obveznic uspela povečati likvidnost podjetij in s tem spodbuditi njihove naložbe in posredno cene. Ali pa če bi z odkupom državnih obveznic vlade to dodatno likvidnost nemudoma porabile za povečanje javnih naložb ali socialnih transferjev, oboje pa bi spodbudilo rast cen. *
Nadaljujte z branjem→

Nekdanji nemški kancler Helmut Kohl, zadnji pro-evropski kancler, kot je sebe imenoval, in arhitekt združitve Nemčije ter skupne valute evro, je v novi knjigi “Aus Sorge um Europa” (V skrbi za Evropo) še enkrat poudaril, da je bil projekt evra namenjen cementiranju miru v Evropi. Šlo je za njegov osebni projekt in za projekt proti tedanjim interesom Nemčije in proti interesom nemškega prebivalstva in v nasprotju z nasveti sodelavcev ter Bundesbanke. Kohl je “povozil” vsa nasprotovanja. Evro naj bi iz EU naredil ireverzibilni proces: “Due to the euro, European unification became irreversible, and we took an important step towards a permanent guarantee of peace and freedom on our continent.”

Toda “Kohlov evro” je Evropi nadel monetarni prisilni jopič, hkrati pa je, da bi Nemčijo zaščitil pred manj discipliniranimi državami, Evropi nadel še fiskalni prisilni jopič. S fiskalnimi pravili, ki so se že tedaj zdela ekonomsko nesmiselna in politično povsem nevzdržna. Paradoksalno, tisti “Kohlov evro”, ki naj bi zacementiral mir v Evropi, ga je dejansko zminiral. Iz delujoče EU je naredil tempirano bombo. Ki bo eksplodirala kmalu in morda Evropo poslala nazaj pred Rimsko pogodbo iz leta 1957, ali celo pred leto 1945. Nadaljujte z branjem→

Začel se je proces, katerega sem se bal pred desetimi dnevi v Koliko socialne bolečine lahko prenese neka nacija?. Tudi v tretjem poskusu grški parlament ni uspel izvoliti novega predsednika države. Predsednik vlade Samaras je zato napovedal predčasne volitve konec januarja naslednje leto. Na predčasnih volitvah pa se zmaga obeta ultralevičarski stranki Syriza, ki napoveduje konec varčevalnih ukrepov.

Zahteve stranke Syriza so povsem legitimne glede na visoko ceno, ki jo je grško prebivalstvo plačalo v zadnjih šestih letih krize (glejte več tukaj). Toda problem je, da to za finančne trge pomeni enormno povečanje verjetnosti grške nepripravljenosti vračanja dolga in s tem bankrota. To hkrati pomeni seveda redefinicijo pogojev “pomoči” trojke Grčiji in ogroža ne samo grški obstanek v evro območju, pač pa tudi pomeni sprožilec plaza podobnih gibanj v Italiji, Španiji, Portugalski in na koncu še v Franciji. Po dveh letih zatišja se spet odpira problem obstoja evro območja kot celote.

Morda pa je do tega moralo priti, da bo spametovalo jastrebe v Nemčiji in njenih satelitih. Bo pa za to treba plačati ogromno ceno. Škoda, ker tega uvida politiki niso bili sposobni že ex ante.

Povzetek razprave o helikopterskem denarju kot opciji nekonvencionalne denarne politike, ki je potekala aprila 2013 na London Business School. Razpravljala sta Adair Turner in Michael Woodford, debato je koordinirala Lucrezia Reichlin. Gre za vodilne avtoritete na tem področju.

Introduction by Reichlin

Since the crisis central banks have implemented a variety of non-standard monetary policies aiming at stabilising nominal demand in the presence of major disruptions in financial markets. These policies had different intermediate objectives: market making, controlling long term interest rates or asset prices, support of credit via subsidies. They had a role in stabilising financial markets after the collapse of Lehman Brothers and the banking crisis which followed. Their effects on the real economy, however, are uncertain.¹

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je vlada sprejela izhodišča za spremembe proračuna (rebalans) za leto 2015 in v vseh medijih smo lahko prebrali naslednjo navedbo: »Višino primanjkljaja je vlada določila pri 1,35 milijarde evrov … s tem naj bi javnofinančni primanjkljaj prihodnje leto znašal 2,8 odstotka bruto domačega proizvoda, je po seji vlade povedal finančni minister Dušan Mramor«. Cilje smo si postavili in lahko gremo v miru praznovat. Pa vas pri zgornji navedbi kaj moti? Da na primer 2,8 % BDP znaša 1,06 milijarde evrov ali da 1,35 milijarde evrov pomeni 3,6 % BDP (!). Gre za razliko 300 milijonov evrov ali 0,8 % BDP, ki je nihče ne opazi, še manj pojasni. Nadaljujte z branjem→

Vse več ekonomistov predlaga, da ECB izvede “QE za ljudi” s t.i. “helikopterskim denarjem“. To pomeni, da bi ECB vsakemu odraslemu prebivalcu evrskega območja na račun nakazala neko vsoto. John Muellbauer (Oxford University) predlaga, da ECB vsakemu izmed 275 milijonov odraslih posameznikov v državah evro območja nakaže po 500 evrov. Po njegovih izračunih bi posamezniki med 40% in 60% tega “darila” porabili, kar bi seveda vplivalo tako na rast BDP kot na rast cen. Brez upoštevanja multiplikatorskih učinkov, bi takšno “Božičkovo darilo ECB” enkratno dvignilo BDP za 1.1% do 2% v državah, kot so Španija, Portugalska in Grčija, ter za 0.5% v Nemčiji.

Več v ponedeljek v Primorskih novicah

Spodaj so argumenti Muellbauerja za in proti tovrstni politiki helikopterskega denarja ECB. Še več argumentov za in proti pa poiščite v Božičkovem branju. Nadaljujte z branjem→

• Combatting Eurozone deflation: QE for the people – John Muellbauer
• The Simple Analytics of Helicopter Money: Why It Works – Always – Willem Buiter
• Helicopter money: Today’s best policy option – Biagio Bossone, Thomas Fazi, Richard Wood
• Helicopter money as a policy option – Lucrezia Reichlin, Adair Turner, Michael Woodford
• Time for the Eurozone to shift gear: Issuing euros to finance new spending – Biagio Bossone
• Helicopter money – Stephen Grenville
• Unorthodox monetary policy: Central banks as “stabilising speculators” – John Muellbauer

Vsem bralkam in bralcem tega bloga želim topel in prijeten Božič v družinskem krogu in prijazno leto 2015! Kaže, da bo res bolj prijazno, kot so bila prejšnja (takšna so moja predvidevanja).

Ob tem, ko boste praznovali Božič v toplem družinskem krogu, ne pozabite na tiste, ki so v materialni in duševni stiski. Veljalo bi razmisliti o tem, da bi vrednost daril, ki si jih vsakoletno podarimo ob praznikih, v dogovoru z obdarovanci zmanjšali in proporcionalni del tega darila namenili tistim, ki so v materialni stiski. Tistim, ki jih resnično potrebujejo. Družinam in otrokom, ki na žalost ne praznujejo ob obloženih mizah. Denimo v okviru programa Botrstvo.

Ekonomisti so resnično zmešani. Makroekonomisti zaradi svojih razlogov (ideologije), mikroekonomisti pa zaradi odpiranja tem glede obnašanja posameznikov, ki so morda bogokletna in jih ne bi smeli odpirati. Eno izmed njih je optimalnost božičnih daril. V sosednjem članku je Črt opozoril na študijo Joela Waldfogela izpred 21 let, ki je ugotovil, da Američani za Božič stran vržejo med 4 in 13 milijard dolarjev zaradi napačno izbranih daril.

Tim Harford pa opozarja na štiri študije Gabrielle Adams, Francisa Flynna in Francesce Gino. Ti ugotavljajo, da obdarovanci ne maramo presenečenj. Raje imamo darilo z naše liste želja. Še več, če je darilo z naše liste želja, smo mnenja, da so bila darila “bolj osebna” in “premišljena“. To pomeni, da nima smisla tratiti energije z ugibanjem, katero darilo bi obdarovanca razveselilo, ampak ga je bolje kar vprašati. Kajti našega ugibanja, ki bo rezultiralo v “napačnem” darilu, torej tistemu, ki ni na njegovi osebni listi želja, sploh ne bo znal  ceniti. Samo ena vrsta darila je, ki obdarovanca še bolj razveseli kot darilo z njegove liste želja: to je denar. Nadaljujte z branjem→