Vsem bralkam in bralcem tega bloga želim topel in prijeten Božič v družinskem krogu in prijazno leto 2015! Kaže, da bo res bolj prijazno, kot so bila prejšnja (takšna so moja predvidevanja).

Ob tem, ko boste praznovali Božič v toplem družinskem krogu, ne pozabite na tiste, ki so v materialni in duševni stiski. Veljalo bi razmisliti o tem, da bi vrednost daril, ki si jih vsakoletno podarimo ob praznikih, v dogovoru z obdarovanci zmanjšali in proporcionalni del tega darila namenili tistim, ki so v materialni stiski. Tistim, ki jih resnično potrebujejo. Družinam in otrokom, ki na žalost ne praznujejo ob obloženih mizah. Denimo v okviru programa Botrstvo.

Ekonomisti so resnično zmešani. Makroekonomisti zaradi svojih razlogov (ideologije), mikroekonomisti pa zaradi odpiranja tem glede obnašanja posameznikov, ki so morda bogokletna in jih ne bi smeli odpirati. Eno izmed njih je optimalnost božičnih daril. V sosednjem članku je Črt opozoril na študijo Joela Waldfogela izpred 21 let, ki je ugotovil, da Američani za Božič stran vržejo med 4 in 13 milijard dolarjev zaradi napačno izbranih daril.

Tim Harford pa opozarja na štiri študije Gabrielle Adams, Francisa Flynna in Francesce Gino. Ti ugotavljajo, da obdarovanci ne maramo presenečenj. Raje imamo darilo z naše liste želja. Še več, če je darilo z naše liste želja, smo mnenja, da so bila darila “bolj osebna” in “premišljena“. To pomeni, da nima smisla tratiti energije z ugibanjem, katero darilo bi obdarovanca razveselilo, ampak ga je bolje kar vprašati. Kajti našega ugibanja, ki bo rezultiralo v “napačnem” darilu, torej tistemu, ki ni na njegovi osebni listi želja, sploh ne bo znal  ceniti. Samo ena vrsta darila je, ki obdarovanca še bolj razveseli kot darilo z njegove liste želja: to je denar. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Predbožični čas prebudi v ekonomistih iskanje napak v sistemu obdarovanja. In potrebo po recikliranju. Tim Harford in Josh Barro sta se, motivirana s težavami božičnega obdarovanja, v svojih kolumnah na isti dan (minuli petek) spomnila 21 let starega članka Joela Waldfogla “The Deadweight Loss of Christmas”. Walfogel je namreč leta 1993 v American Economic Review ocenil izgube zaradi napačnih oziroma neželjenih daril v ZDA za leto 1993 na med 4 in 13 milijardami dolarjev. Nauk je torej, da ekonomisti že vsaj od 1993 vedo, da ljudem, ki jih ne poznamo zelo zelo dobro, ne bi smeli kupovati daril. In vendar jih kupujemo. No, razen če, kot si zase domišlja Joshev oče, prominentni konzervativni ekonomist Robert Barro, smo sposobni prepoznati želje obdarovancev, še preden jih prepoznajo oni sami.  Nadaljujte z branjem→

Novo leto se nam približuje s temnimi oblaki v obliki drastično padajočih cen nafte in dramatične implozije ruske valute in gospodarstva. Oboje je povezano in potencialno zelo nevarno. Z nižanjem cen nafte ZDA poskušajo disciplinirati Putina, katerega državni proračun je polovično odvisen od davčnih prihodkov od nafte in plina, toda hkrati, kot je običajno za ameriške intervencije, rinejo celotno svetovno gospodarstvo v »slabo ravnotežje«. Nižanje cen nafte, ki je sicer na prvi pogled ugodno za potrošnike in podjetja, bo cene še bolj potisnilo v smeri deflacije in s tem še okrepilo gospodarski zastoj v evrskem območju. Hkrati utegne pritisk implozije rublja in ruskega gospodarstva, ki bosta že sicer prizadela velik del evropskih izvoznikov, na Putina postati neznosen. Tako neznosen, da bo potegnil iracionalne poteze. *
Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov. Nadaljujte z branjem→