Boj proti deflaciji vse bolj postaja glavni fokus ECB. Ključni problem glede tega je dvojen. Prvi problem je v kredibilnosti centralne banke: centralna banka mora kredibilno signalizirati, da bo v nedogled vztrajno povečevala maso denarja. Le na tak način lahko prepriča finančne trge, da preobrnejo deflacijska pričakovanja v inflacijska (glejte moj prejšnji zapis Nekredibilnost ECB in deflacijska pričakovanja).
Drugi problem pa je v sposobnosti akademskega preklopa iz okolja kvantitativne teorije denarja (QTM), ki jo je tako dolgo in uspešno v naše možgane cementiral Milton Friedman (čeprav ni bil njen avtor). Po Friedmanu je inflacija čisti monetarni fenomen: več denarja v obtoku (ob dani hitrosti kroženja denarja) povzroči rast inflacije in obratno. Iz tega vidika deflacija sploh ne bi smela biti problem: centralna banka pač podvoji količino denarja v obtoku in inflacija se podvoji. Problem je, da ta teorija v času likvidnostne pasti (ničelnih obrestnih mer), kot jo ima Japonska ali ZDA in EU danes, odpove. Ne deluje. Poglejte si ponesrečene poskuse Fed, BoE in BoJ s kvantitativnim sproščanjem (QE). Kljub povečanju monetarne mase za petkrat, inflacija ostaja blizu ničle in se noče premakniti navzgor. Gospodinjstva, podjetja in banke iz likvidnostnih in previdnostnih namenov držijo likvidnost pri sebi in je ne dajo naprej (kar je opisoval Keynes). No kljub temu, večina monetaristov (in seveda nemških inflacijskih jastrebov v Bundesbanki in ECB) vztraja v tej teoretski paradigmi in napoveduje eksplozijo inflacije. Samo što nije.
Spodaj je teoretski pogled na to, zakaj ta teorija QTM v časih, kot so sedaj, ne deluje in zakaj je denimo Paul Krugman leta 1998 moral spremeniti svoje zacementirano mnenje o tem.
Nadaljujte z branjem→
Všečkaj:
Všeč mi je Nalaganje ...