Izgubljeni strošek božičnih daril

Črt Kostevc

Predbožični čas prebudi v ekonomistih iskanje napak v sistemu obdarovanja. In potrebo po recikliranju. Tim Harford in Josh Barro sta se, motivirana s težavami božičnega obdarovanja, v svojih kolumnah na isti dan (minuli petek) spomnila 21 let starega članka Joela Waldfogla “The Deadweight Loss of Christmas”. Walfogel je namreč leta 1993 v American Economic Review ocenil izgube zaradi napačnih oziroma neželjenih daril v ZDA za leto 1993 na med 4 in 13 milijardami dolarjev. Nauk je torej, da ekonomisti že vsaj od 1993 vedo, da ljudem, ki jih ne poznamo zelo zelo dobro, ne bi smeli kupovati daril. In vendar jih kupujemo. No, razen če, kot si zase domišlja Joshev oče, prominentni konzervativni ekonomist Robert Barro, smo sposobni prepoznati želje obdarovancev, še preden jih prepoznajo oni sami.  Nadaljujte z branjem

Koliko socialne bolečine lahko prenese neka nacija?

Novo leto se nam približuje s temnimi oblaki v obliki drastično padajočih cen nafte in dramatične implozije ruske valute in gospodarstva. Oboje je povezano in potencialno zelo nevarno. Z nižanjem cen nafte ZDA poskušajo disciplinirati Putina, katerega državni proračun je polovično odvisen od davčnih prihodkov od nafte in plina, toda hkrati, kot je običajno za ameriške intervencije, rinejo celotno svetovno gospodarstvo v »slabo ravnotežje«. Nižanje cen nafte, ki je sicer na prvi pogled ugodno za potrošnike in podjetja, bo cene še bolj potisnilo v smeri deflacije in s tem še okrepilo gospodarski zastoj v evrskem območju. Hkrati utegne pritisk implozije rublja in ruskega gospodarstva, ki bosta že sicer prizadela velik del evropskih izvoznikov, na Putina postati neznosen. Tako neznosen, da bo potegnil iracionalne poteze. *
Nadaljujte z branjem

Kaj je narobe s heterodoksnimi ekonomskimi revijami?

Aleš Praprotnik

Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov. Nadaljujte z branjem

Mean-Reversion in Growth Rates and Convergence

The Growth Economics Blog

Brad DeLong posted about the recent paper by Pritchett and Summers (PS) on “Asiaphoria” and mean-reversion in growth rates. PS found several things:

  • Growth rates are not persistent. The growth rate over the last 10 years has very little information about the growth rate over the next 10 years. Growth rates “regress to the mean” as PS say.
  • Growth in developing countries tends to take place in bursts of growth and bursts of stagnation. This is different from rich countries where growth variation tends to consist of mild variation around a trend rate.
  • There is no reason to believe that rapidly growing economies today (China and India) will necessarily continue to grow rapidly.

Brad’s response is to take their evidence as a fundamental challenge to the standard Solow model explanation for why growth rates differ.

Lant Pritchett and Larry Summers are now trying to blow this up: to say that…

View original post 1,322 more words

Vikend branje

 

Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?

DAMIJAN blog

Knjiga Thomasa Pikettyja »Kapital v 21. stoletju«, ki so jo marca letos v prevodu objavili v ZDA, je onkraj luže povzročila celega hudiča. Takoj po izidu je doživela navdušujoče recenzije tako v vodilnih svetovnih medijih kot tudi s strani akademske srenje. Nobelovec Paul Krugman jo je označil kot knjigo desetletja. Britanski The Economist je tedensko objavljal analize posameznih poglavij. Knjiga se je nemudoma povzpela na vrh najbolj prodajanih knjig na Amazonu.

S čim je 43-letni Piketty, sicer brilijantni ekonomist, ki je pri 22-ih doktoriral na London School of Economics in po dveh letih profesorsko službo na najbrž najbolj prestižni univerzi, MIT v Bostonu, ker ga je dolgočasilo predavanje zgolj teorije, zamenjal za majhen kabinet na pariški École des Hautes Études en Sciences Sociales, tako razburkal javnost?

View original post 1,218 more words

Kakšen je prag socialne bolečine?

Zadnje tedne vsi spet s strahom pogledujemo proti Grčiji. Pred natanko petimi leti je izbruhnila grška kriza, ki se je zaradi institucionalne invalidnosti evrskega območja kmalu razširila v eksistencialno krizo evra. Po hudih pogajalskih naporih so evropska komisija, ECB in IMF Grčijo sicer začeli družno »reševati« (v bistvu so reševali nemške in francoske banke, katerih bilance so nasedle na tveganih grških državnih obveznicah, toda pustimo te »malenkosti«). Vendar je niso rešili. »Reševanje« ob pogojevanih varčevalnih ukrepih je Grčijo še globlje pahnilo v depresijo, brezposelnost, socialno mizerijo in v še globljo nelikvidnost.

Problematična je cena, ki jo je Grčija morala in še mora plačevati za propadli vsiljeni poskus »reševanja« z napačnimi zdravili. Situacija v Grčiji je pač očitno šla prek »praga znosne socialne bolečine«. Grškim volilcem se je pred dvema letoma izstop iz evra zdel morda še preveč radikalen. Toda dve leti in pol šok terapije za tem se izstop iz evra kljub morebitnim dramatičnim posledicam precejšnjemu delu volilnega telesa lahko zazdi bolj sprejemljiva opcija. Tako kot se je nemškim volilcem leta 1932 zazdela Hitlerjeva NSDAP boljša opcija od Katoliške centristične stranke. Kakšna pa je alternativa? Še nekaj let vzornega varčevanja, brezposelnosti in padajočih plač? Je lahko socialna bolečina sploh še večja?

Preberite več v Finance Weekend

Fenomen Piketty v Sloveniji

Pred izidom slovenskega prevoda knjige Thomasa Pikettyja “Kapital v 21. stoletju”, smo na Ekonomski fakulteti ta teden gostili prvi, ogrevalni seminar v seriji seminarjev o Fenomenu Piketty. Serijo šestih seminarjev pod okriljem Svobodne univerze bodo v prihodnjih mesecih gostile Ekonomska fakulteta, Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede.

Če vas zanima, kaj so na uvodnem seminarju o fenomenu Piketty imeli za povedati Bogomir Kovač, Igor Pribac, Andrej Lukšič, Rok Kogej, Luka Mesec in moja malenkost, si oglejte spodnji posnetek.

Zakaj centralne banke ne morejo povečati inflacije

Boj proti deflaciji vse bolj postaja glavni fokus ECB. Ključni problem glede tega je dvojen. Prvi problem je v kredibilnosti centralne banke: centralna banka mora kredibilno signalizirati, da bo v nedogled vztrajno povečevala maso denarja. Le na tak način lahko prepriča finančne trge, da preobrnejo deflacijska pričakovanja v inflacijska (glejte moj prejšnji zapis Nekredibilnost ECB in deflacijska pričakovanja).

Drugi problem pa je v sposobnosti akademskega preklopa iz okolja kvantitativne teorije denarja (QTM), ki jo je tako dolgo in uspešno v naše možgane cementiral Milton Friedman (čeprav ni bil njen avtor). Po Friedmanu je inflacija čisti monetarni fenomen: več denarja v obtoku (ob dani hitrosti kroženja denarja) povzroči rast inflacije in obratno. Iz tega vidika deflacija sploh ne bi smela biti problem: centralna banka pač podvoji količino denarja v obtoku in inflacija se podvoji. Problem je, da ta teorija v času likvidnostne pasti (ničelnih obrestnih mer), kot jo ima Japonska ali ZDA in EU danes, odpove. Ne deluje. Poglejte si ponesrečene poskuse Fed, BoE in BoJ s kvantitativnim sproščanjem (QE). Kljub povečanju monetarne mase za petkrat, inflacija ostaja blizu ničle in se noče premakniti navzgor. Gospodinjstva, podjetja in banke iz likvidnostnih in previdnostnih namenov držijo likvidnost pri sebi in je ne dajo naprej (kar je opisoval Keynes). No kljub temu, večina monetaristov (in seveda nemških inflacijskih jastrebov v Bundesbanki in ECB) vztraja v tej teoretski paradigmi in napoveduje eksplozijo inflacije. Samo što nije.

Spodaj je teoretski pogled na to, zakaj ta teorija QTM v časih, kot so sedaj, ne deluje in zakaj je denimo Paul Krugman leta 1998 moral spremeniti svoje zacementirano mnenje o tem.

Nadaljujte z branjem

Nekredibilnost ECB in deflacijska pričakovanja

Kot je prejšnji teden pokazal tudi drugi krog prodaje “ciljne likvidnosti” (TLTRO) s strani ECB, poslovne banke niso pretirano zainteresirane za povečane kredite ECB, kadar je to pogojevano z njihovo večjo kreditno aktivnostjo. ECB je septembra ponudila 400 mlr. evrov sredstev po obrestni meri 0.15% letno do leta 2018, pod pogojem, da bodo banke ta sredstva plasirale v obliki kreditov naprej gospodarstvu. Toda v prvem krogu (septembra) so banke “kupile” samo za 83 mlr. evrov teh sredstev, v drugem krogu prejšnji teden pa samo za 130 mlr. evrov.

To pomeni dvoje. Prvič, da poslovne banke niso zainteresirane za kreditiranje gospodarstva, ker je poslovna klima v evrskem gospodarstvu relativno šibka, prav tako pa denarni tok podjetij. In drugič, da ECB nikakor ne bo uspelo izpolniti cilja glede povečanja bilančne vsote za 1 bilijon evrov in tako s povečano likvidnostjo vplivati na preokret deflacijskih v inflacijska pričakovanja. ECB bo morala poseči po kvantitativnem sproščanju prek odkupovanja državnih obveznic.

In pri slednjem tiči največji problem: je ECB glede tega zaradi notranje neenotnosti sploh lahko kredibilna? Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: