Črt Kostevc

Predbožični čas prebudi v ekonomistih iskanje napak v sistemu obdarovanja. In potrebo po recikliranju. Tim Harford in Josh Barro sta se, motivirana s težavami božičnega obdarovanja, v svojih kolumnah na isti dan (minuli petek) spomnila 21 let starega članka Joela Waldfogla “The Deadweight Loss of Christmas”. Walfogel je namreč leta 1993 v American Economic Review ocenil izgube zaradi napačnih oziroma neželjenih daril v ZDA za leto 1993 na med 4 in 13 milijardami dolarjev. Nauk je torej, da ekonomisti že vsaj od 1993 vedo, da ljudem, ki jih ne poznamo zelo zelo dobro, ne bi smeli kupovati daril. In vendar jih kupujemo. No, razen če, kot si zase domišlja Joshev oče, prominentni konzervativni ekonomist Robert Barro, smo sposobni prepoznati želje obdarovancev, še preden jih prepoznajo oni sami.  Nadaljujte z branjem→

Novo leto se nam približuje s temnimi oblaki v obliki drastično padajočih cen nafte in dramatične implozije ruske valute in gospodarstva. Oboje je povezano in potencialno zelo nevarno. Z nižanjem cen nafte ZDA poskušajo disciplinirati Putina, katerega državni proračun je polovično odvisen od davčnih prihodkov od nafte in plina, toda hkrati, kot je običajno za ameriške intervencije, rinejo celotno svetovno gospodarstvo v »slabo ravnotežje«. Nižanje cen nafte, ki je sicer na prvi pogled ugodno za potrošnike in podjetja, bo cene še bolj potisnilo v smeri deflacije in s tem še okrepilo gospodarski zastoj v evrskem območju. Hkrati utegne pritisk implozije rublja in ruskega gospodarstva, ki bosta že sicer prizadela velik del evropskih izvoznikov, na Putina postati neznosen. Tako neznosen, da bo potegnil iracionalne poteze. *
Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov. Nadaljujte z branjem→

• Swiss National Bank to Adopt a Negative Interest Rate – NYTimes.com
• Switzerland and the Inflation Hawks – Paul Krugman
• How to Prevent the End of Economic Growth – Scientific American
• Mean-Reversion in Growth Rates and Convergence – Growth Economics
• Helicopter money is normal, or else we’re doomed! – Nick Rowe
• Understanding Piketty: Merit and rent in a growing economy – Vox EU
• Piketty Sticks to Wealth Tax Proposal, Sees Positive Signs – WSJ
• Why these updated fiscal rules are a backward step – mainly macro
• Karl Whelan: Teaching Economics After the Crash – Brad DeLong
• How a 2% Inflation Target Became Global Economic Gospel – NYTimes
• 5 Reasons for the Slow Recovery in Long-Term Unemployment – WSJ
• Coordination, Efficiency, and the Coase Theorem – Rajiv Sethi
• The Simple Analytics of Monetary Impotence (Wonkish) – Paul Krugman
• Kocherlakota: Fed Policy Creating Downside Risks For Inflation – WSJ
• 30% of the Euro Area HICP basket is now in outright deflation – Bruegel.org
• Peston’s Mr Market, Krugman and Wren-Lewis’ Dr Pangloss – longandvariable
• More Macro Modeling Meta – Paul Krugman

Zadnje tedne vsi spet s strahom pogledujemo proti Grčiji. Pred natanko petimi leti je izbruhnila grška kriza, ki se je zaradi institucionalne invalidnosti evrskega območja kmalu razširila v eksistencialno krizo evra. Po hudih pogajalskih naporih so evropska komisija, ECB in IMF Grčijo sicer začeli družno »reševati« (v bistvu so reševali nemške in francoske banke, katerih bilance so nasedle na tveganih grških državnih obveznicah, toda pustimo te »malenkosti«). Vendar je niso rešili. »Reševanje« ob pogojevanih varčevalnih ukrepih je Grčijo še globlje pahnilo v depresijo, brezposelnost, socialno mizerijo in v še globljo nelikvidnost.

Problematična je cena, ki jo je Grčija morala in še mora plačevati za propadli vsiljeni poskus »reševanja« z napačnimi zdravili. Situacija v Grčiji je pač očitno šla prek »praga znosne socialne bolečine«. Grškim volilcem se je pred dvema letoma izstop iz evra zdel morda še preveč radikalen. Toda dve leti in pol šok terapije za tem se izstop iz evra kljub morebitnim dramatičnim posledicam precejšnjemu delu volilnega telesa lahko zazdi bolj sprejemljiva opcija. Tako kot se je nemškim volilcem leta 1932 zazdela Hitlerjeva NSDAP boljša opcija od Katoliške centristične stranke. Kakšna pa je alternativa? Še nekaj let vzornega varčevanja, brezposelnosti in padajočih plač? Je lahko socialna bolečina sploh še večja?

Preberite več v Finance Weekend

Pred izidom slovenskega prevoda knjige Thomasa Pikettyja “Kapital v 21. stoletju”, smo na Ekonomski fakulteti ta teden gostili prvi, ogrevalni seminar v seriji seminarjev o Fenomenu Piketty. Serijo šestih seminarjev pod okriljem Svobodne univerze bodo v prihodnjih mesecih gostile Ekonomska fakulteta, Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede.

Če vas zanima, kaj so na uvodnem seminarju o fenomenu Piketty imeli za povedati Bogomir Kovač, Igor Pribac, Andrej Lukšič, Rok Kogej, Luka Mesec in moja malenkost, si oglejte spodnji posnetek.

Boj proti deflaciji vse bolj postaja glavni fokus ECB. Ključni problem glede tega je dvojen. Prvi problem je v kredibilnosti centralne banke: centralna banka mora kredibilno signalizirati, da bo v nedogled vztrajno povečevala maso denarja. Le na tak način lahko prepriča finančne trge, da preobrnejo deflacijska pričakovanja v inflacijska (glejte moj prejšnji zapis Nekredibilnost ECB in deflacijska pričakovanja).

Drugi problem pa je v sposobnosti akademskega preklopa iz okolja kvantitativne teorije denarja (QTM), ki jo je tako dolgo in uspešno v naše možgane cementiral Milton Friedman (čeprav ni bil njen avtor). Po Friedmanu je inflacija čisti monetarni fenomen: več denarja v obtoku (ob dani hitrosti kroženja denarja) povzroči rast inflacije in obratno. Iz tega vidika deflacija sploh ne bi smela biti problem: centralna banka pač podvoji količino denarja v obtoku in inflacija se podvoji. Problem je, da ta teorija v času likvidnostne pasti (ničelnih obrestnih mer), kot jo ima Japonska ali ZDA in EU danes, odpove. Ne deluje. Poglejte si ponesrečene poskuse Fed, BoE in BoJ s kvantitativnim sproščanjem (QE). Kljub povečanju monetarne mase za petkrat, inflacija ostaja blizu ničle in se noče premakniti navzgor. Gospodinjstva, podjetja in banke iz likvidnostnih in previdnostnih namenov držijo likvidnost pri sebi in je ne dajo naprej (kar je opisoval Keynes). No kljub temu, večina monetaristov (in seveda nemških inflacijskih jastrebov v Bundesbanki in ECB) vztraja v tej teoretski paradigmi in napoveduje eksplozijo inflacije. Samo što nije.

Spodaj je teoretski pogled na to, zakaj ta teorija QTM v časih, kot so sedaj, ne deluje in zakaj je denimo Paul Krugman leta 1998 moral spremeniti svoje zacementirano mnenje o tem.

Nadaljujte z branjem→

Kot je prejšnji teden pokazal tudi drugi krog prodaje “ciljne likvidnosti” (TLTRO) s strani ECB, poslovne banke niso pretirano zainteresirane za povečane kredite ECB, kadar je to pogojevano z njihovo večjo kreditno aktivnostjo. ECB je septembra ponudila 400 mlr. evrov sredstev po obrestni meri 0.15% letno do leta 2018, pod pogojem, da bodo banke ta sredstva plasirale v obliki kreditov naprej gospodarstvu. Toda v prvem krogu (septembra) so banke “kupile” samo za 83 mlr. evrov teh sredstev, v drugem krogu prejšnji teden pa samo za 130 mlr. evrov.

To pomeni dvoje. Prvič, da poslovne banke niso zainteresirane za kreditiranje gospodarstva, ker je poslovna klima v evrskem gospodarstvu relativno šibka, prav tako pa denarni tok podjetij. In drugič, da ECB nikakor ne bo uspelo izpolniti cilja glede povečanja bilančne vsote za 1 bilijon evrov in tako s povečano likvidnostjo vplivati na preokret deflacijskih v inflacijska pričakovanja. ECB bo morala poseči po kvantitativnem sproščanju prek odkupovanja državnih obveznic.

In pri slednjem tiči največji problem: je ECB glede tega zaradi notranje neenotnosti sploh lahko kredibilna? Nadaljujte z branjem→