Novo leto se nam približuje s temnimi oblaki v obliki drastično padajočih cen nafte in dramatične implozije ruske valute in gospodarstva. Oboje je povezano in potencialno zelo nevarno. Z nižanjem cen nafte ZDA poskušajo disciplinirati Putina, katerega državni proračun je polovično odvisen od davčnih prihodkov od nafte in plina, toda hkrati, kot je običajno za ameriške intervencije, rinejo celotno svetovno gospodarstvo v »slabo ravnotežje«. Nižanje cen nafte, ki je sicer na prvi pogled ugodno za potrošnike in podjetja, bo cene še bolj potisnilo v smeri deflacije in s tem še okrepilo gospodarski zastoj v evrskem območju. Hkrati utegne pritisk implozije rublja in ruskega gospodarstva, ki bosta že sicer prizadela velik del evropskih izvoznikov, na Putina postati neznosen. Tako neznosen, da bo potegnil iracionalne poteze. *

Rusija je sicer klasičen primer države v razvoju s hudo valutno krizo in masovnim begom kapitala, vendar z dodatkom jedrskega orožja in ranjenega ega. Kakršnakoli eskalacija vojaških spopadov na evropskih mejah utegne sedanje eno izgubljeno desetletje podaljšati na dve. Ali pa izzvati velik fiskalni stimulus v obliki oboroževalne histerije. Vendar se bojim, da si nihče izmed nas tega fiskalnega stimulusa ne bi želel doživeti.

Toda mene bolj kot padanje cen nafte in kolaps Rusije skrbi morebitna implozija evrskega območja v naslednjem letu. Glede prvega dejansko nimamo kaj narediti, saj gre za ameriško igro s Putinom. Evropa ni igralec v tej igri. Evropa ima večje lastne težave. Vendar ne samo v obliki gospodarske stagnacije in prežeče deflacije, pač pa v obliki tik-takajoče socialne in politične bombe v južnem delu unije.

Zadnje tedne vsi spet s strahom pogledujemo proti Grčiji. Pred natanko petimi leti je izbruhnila grška kriza, ki se je zaradi institucionalne invalidnosti evrskega območja kmalu razširila v eksistencialno krizo evra. Po hudih pogajalskih naporih so evropska komisija, ECB in IMF Grčijo sicer začeli družno »reševati« (v bistvu so reševali nemške in francoske banke, katerih bilance so nasedle na tveganih grških državnih obveznicah, toda pustimo te »malenkosti«). Vendar je niso rešili. »Reševanje« ob pogojevanih varčevalnih ukrepih je Grčijo še globlje pahnilo v depresijo, brezposelnost, socialno mizerijo in v še globljo nelikvidnost. Grčiji je življenje olajšala šele Draghijeva »whatever it takes« izjava iz konca julija 2012, ki je finančne trge prepričala, da ECB ne bo pustila Grčije bankrotirati, čemur je sledilo dramatično znižanje cen zadolževanja iz 30% na »znosnih« 6%.

Toda problematična je cena, ki jo je Grčija morala in še mora plačevati za propadli vsiljeni poskus »reševanja« z napačnimi zdravili. Ja, Grčija je (za razliko od ostalih perifernih evrskih držav) pred krizo močno »grešila« in krepko živela prek svojih zmožnosti. Res je, da je bilo nezamujanje v službo dodatno honorirano, plačevanje davkov pa »privilegij« redkih. Res je, da so bile plače relativno visoke in socialni transferji velikodušni. Toda podobno drastični so bili nato varčevalni rezi. Kot navaja zelo obsežno poročilo IMF iz junija letos o »napredku Grčije«, je Grčija od leta 2010 odpustila 19% zaposlenih v javnem sektorju (161 tisoč ljudi), plače v gospodarstvu so padle za 16%, uvedeni so bili višji davki, programi socialnih pomoči in transferjev v šolstvo in zdravstvo so bili drastično skrčeni. S povečanimi fiskalnimi prilivi in drastično zmanjšanimi javnimi izdatki je Grčija proračunski deficit iz 15.6% BDP v letu 2009 praktično odpravila. Konec leta 2013 je imela za 0.8% BDP primarnega presežka v proračunu in največji ciklično prilagojeni proračunski presežek med vsemi evrskimi državami. V istem času se je zaradi notranje devalvacije (deflacije) popravila tudi konkurenčnost gospodarstva, pri čemer je Grčija prej 11-odstotni primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance spremenila v presežek (čeprav večinoma zaradi drastično zmanjšanega uvoza).

IMF tako pravi, da je Grčija prilagajanje izvedla »nad cilji« in »pred rokom« in da je bilo njeno prilagajanje »izjemno po vseh mednarodnih primerjavah«. Grška javnofinančna prilagoditev je bila v obsegu, kot če bi ZDA svoje javne finance prilagodile za tisoč milijard dolarjev.

Vendar je bila cena te prilagoditve enormna v primerjavi z ostalimi najhujšimi gospodarskimi krizami v zgodovini. BDP je upadel za 26%, brezposelnost se je povečala na 27.7% (od teh je dve tretjini dolgoročno brezposelnih), med mladimi na 54%, stopnja tveganja revščine se je povečala na 23%, Ginijev koeficient neenakosti pa se je povečal na 34% (v Sloveniji znaša okrog 23%).

Grčija je v času, ko je v trojkinem programu »pomoči«, šla skozi drastičen proces notranje devalvacije in deflacijske depresije, kot so ga v 19. stoletju in v času Velike depresije v 1930. letih izvajale države, ki so bile na zlatem standardu (fiksna vezava domače valute na zlato). Gre za t.i. »boom & bust« prilagajanja, kjer se domača raven gospodarske aktivnosti avtomatsko prilagaja saldu trgovinske bilance (t.i. zlati avtomatizem). V dobrih časih se gospodarstvo prilagaja z višjo inflacijo, v recesijah pa z deflacijo in močno povečano brezposelnostjo. Obdobja visoke rasti in globoke depresije se med seboj ciklično izmenjujejo. In če pogledate zgodovino 19. stoletja, boste v vsakem desetletju našteli vsaj eno globoko recesijo ali depresijo. In če se še malce poglobite, boste v vsakem desetletju našli zapise o velikih socialnih nemirih, ki so jih vlade krvavo zatrle bodisi s policijo bodisi z vojsko. Velika Britanija je denimo nad »socialne upornike« v 1830. letih poslala več vojakov, kot jih je angažirala v Napoleonovih vojnah. Podobne periodične zgodbe socialnih nemirov in krvavih intervencij boste našli v ZDA. To so bile logične posledice »čudovitega sistema« avtomatizma zlatega standarda, kjer so se krize reševale z notranjimi devalvacijami, torej z deflacijo, visoko brezposelnostjo in neznosno socialno bedo.

Grčija (in z njo Irska, Portugalska in Španija) so šle skozi podobno šok terapijo zlatega standarda. Vendar s to razliko, da so države z zlato veljavo valute lahko začasno zapustile zlati standard, devalvirale valuto, povečale konkurenčnost in tako omilile socialne posledice krize iz vidika deflacije in brezposelnosti. V 1930. letih so države, ki so prej zapustile zlati standard (Japonska in V. Britanija), tudi prej začele okrevati. Države, ki so s šok terapijo zlatega standarda nadaljevale najdlje (Francija), so depresijo podaljšale na celo desetletje. Grčija podobne izbire ni imela. Grčija je na evru, ki deluje podobno kot zlati standard (fiksni tečaj valute), vendar z dodatkom, da državi zveže še obe roki. Država nima več centralne banke, da bi zagotavljala likvidnost »v skrajni sili« in nima več samostojne fiskalne politike, ker jo omejujejo zaveze do »reševalcev«. Država z evrom se v krizi ne more braniti.

Tisti, ki so analizirali delovanje zlatega standarda, niso zaman ugotovili, da zlatega standarda ne moreš izvajati v demokraciji. Družbeni stroški »boom & bust fluktuacij« gospodarstva v obliki dramatične ciklične brezposelnosti in povečevanja revščine, ki so inherentni zlatemu standardu, so enostavno previsoki. Previsoki, da bi jih volilci v demokratični državi bili pripravljeni tolerirati. Ko je konec 19. stoletja prinesel splošno volilno pravico (demokracijo), je napočil konec šok terapij zlatega standarda. Nemško vztrajanje na zlatem standardu v začetku 1930. let je rezultiralo v globoki deflaciji in visoki brezposelnosti, kar je ultimativno na oblast naplavilo Adolfa Hitlerja. Populista, ki je obljubljal konec socialne bede in delovna mesta za vse.

In to je situacija, ki se je moramo v Evropi danes najbolj bati. Njen impulz pa pravkar prihaja iz Grčije, kjer se obetajo dramatične volitve. V Grčiji morajo izvoliti predsednika države do 29. decembra. Če to ne uspe, sledijo predčasne parlamentarne volitve. Kandidat sedanje vladne koalicije Dimas, ki bi za izvolitev moral dobiti 200 od 300 glasov v parlamentu, je v prvem krogu v sredo zbral le 160 glasov. Na voljo sta še dva kroga glasovanja, toda vladna koalicija nima v parlamentu niti navadne večine. Obstaja realna opcija, da pride do predčasnih volitev, kjer pa je favorit že nekaj časa znan. Prepričljiva zmaga se obeta radikalni levičarski stranki Syriza s populističnim voditeljem Tsiprasom, ki se mu je pred dvema letoma in pol (na naše olajšanje) zmaga za las izmuznila.

Tsipras napoveduje, seveda, konec varčevalnih ukrepov. Odpovedal se je, vsaj na deklarativni ravni, izstopu Grčije iz evro območja. Toda odprava varčevalnih ukrepov bo Tsiprasa takoj postavila v konflikt s trojko ter s finančnimi trgi, kar bo izstop iz evra izpostavilo kot edino alternativo. V pričakovanju Tsiprasove zmage zato iz Grčije že dva tedna bežijo investitorji in se sesuvajo borzni indeksi.

Situacija v Grčiji je pač očitno šla prek »praga znosne socialne bolečine«. Grškim volilcem se je pred dvema letoma izstop iz evra zdel morda še preveč radikalen. Toda dve leti in pol šok terapije za tem se izstop iz evra kljub morebitnim dramatičnim posledicam precejšnjemu delu volilnega telesa lahko zazdi bolj sprejemljiva opcija. Tako kot se je nemškim volilcem leta 1932 zazdela Hitlerjeva NSDAP boljša opcija od Katoliške centristične stranke. Kakšna pa je alternativa? Še nekaj let vzornega varčevanja, brezposelnosti in padajočih plač? Je lahko socialna bolečina sploh še večja?

In zelo podobna razmišljanja potekajo tudi v ostalih državah. V Italiji se tri izmed štirih največjih strank (Forza Italia, Severna liga and Gibanje petih zvezdic Beppa Grilleja) odkrito spogledujejo z opcijo opustitve evra. V Španiji in na Portugalskem se naslednje leto obetajo parlamentarne volitve, kjer radikalne stranke vztrajno nabirajo popularnost med jeznimi volilci. In proti-evropska francoska Nacionalna fronta je na letošnjih evropskih volitvah pokazala, da ji ne manjka več veliko do zmage. Hollandova zmedena politika je njena najboljša permanentna predvolilna kampanja.

Potreben je le začetni impulz. Potreben je le en »strel«. Potreben je le en simboličen strel Gavrila Principa, da odnese pokrov iznad lonca kipečega socialnega nezadovoljstva in preobrne tok zgodovine v nezaželeno smer. Če se »zgodi Grčija«, se nam lahko »skuha« razpad evrskega območja z vsemi ostalimi posledicami glede ohranitve načel štirih svobod (prostega gibanja blaga, storitev, kapitala in dela).

Tisti, ki imamo Evropsko unijo res radi, in sicer zaradi njenih ustanovitvenih ciljev, načel, na katerih temelji in politične in gospodarske stabilnosti, ki jo je ustvarila v zadnjih šestdesetih letih, si želimo, da se spremeni. Spremeni v tisti meri, da postane delujoča unija brez šok terapije kot načina razreševanja kriz. Ni treba veliko. Evropski reševalni mehanizem in bančna unija sta korak v pravo smer, toda za reševanje neke prihodnje krize in ne te. Podobno velja za fiskalno unijo.

Za reševanje sedanje situacije, za preprečitev, da Grčija »sproži prvi strel«, je treba prenehati s socialno šok terapijo, zagnati gospodarsko rast in ljudem zagotoviti službe. To pa pomeni, prvič, brezpogojno zagotavljanje likvidnosti državam prek odkupovanja državnih obveznic s strani ECB (to, kar počnejo vse centralne banke od ZDA do Japonske). Drugič, pomeni odložitev fiskalne konsolidacije za pet let in dovolitev povečanih javnih izdatkov za socialne transferje, javne storitve in javne investicije. Tretjič, pomeni pripravo paketov neposrednih tujih investicij zahodnih držav in infrastrukturnih investicij, ki jih bo financirala EIB z izdajo dolgoročnih obveznic, ki jih bo odkupila ECB. In četrtič, pomeni novo komunikacijsko strategijo evropske komisije, ki bo priznala napake dosedanje politike, se opravičila za posledice šok terapije, ki jo je povzročila nedolžnim, in ki bo nakazala novo politiko spodbujanja razvoja ter s tem signalizirala optimizem.

Bo to sprožilo moralni hazard? Bo. Toda kakšna je alternativa? In denar centralne banke v času likvidnostne pasti je zastonj. Dobesedno.

Pričakujem preveč? Ne, sem le pragmatičen realist. Ne bi želel ponovitve zgodovine. Zato, prosim, vzemite grški »prag socialne bolečine« resno.

______

* Izvorno objavljeno v v Finance Weekend