Kaj je narobe s heterodoksnimi ekonomskimi revijami?

Aleš Praprotnik

Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov.

Vendar pa, kot ugotavljata Dobusch in Kapeller v svoji študiji A Guide to Paradigmatic Self-Marginalization: Lessons for Post-Keynesian Economists, se premik v prevladujoči paradigmi ne bo zgodil kmalu najmanj iz dveh razlogov. Prvič, mehanizmi pozitivnega feedbacka znotraj obstoječega institucionalnega ustroja podpirajo prevladujoči položaj neoklasične paradigme, in drugič, heterodoksni pristopi do sedaj niso bili zmožni ponuditi celostne alternative prevladujoči doktrini.

Dobusch in Kapeller v študiji ugotavljata, da se heterodoksni pristopi sicer soočajo z institucionalnimi oz. postopkovnimi ovirami, ki se tičejo citiranja študij in faktorja vpliva. Tako npr. veliko heterodoksnih akademskih revij sploh ni uvrščenih v Social Sciences Citacion Index (SSCI), ki je temelj za izračun faktorjev vpliva, katerih glavno merilo je število citatov in ne kvalitativna vsebina znanstvenih člankov. Po drugi strani gre za pozitivni feedback: več citiranj pomeni večji faktor vpliva, kar zopet pomeni večjo možnost pridobitve financiranja za raziskovalne oddelke in več raziskovalcev, kar vodi v več študij itn.). Vendar pa, pravita, se heterodoksni pristopi soočajo tudi s samo-marginalizacijo, za katero so si krivi sami. V študiji sta se osredotočila na tri njene vidike:

  • premalo sodelovanja in povezovanja znotraj heterodoksnih pristopov,
  • prevzemanje neoklasične metodologije,
  • nedostopnost znanstvenih člankov.

Sodelovanje in povezovanje znotraj heterodoksnih pristopov

Obseg znanstvenega citiranja je po eni strani tudi merilo debate in povezovanja med posameznimi šolami. Avtorja sta tako primerjala prakso citiranja top 13 ortodoksnih in top 13 heterodoksnih ekonomskih znanstvenih revij med letoma 1989 in 2008 in ugotovila samouničujočo težnjo heterodoksnih revij po citiranju neoklasičnih člankov. Merilo SSCI nagrajuje velikost določene paradigme: večja kot je skupina revij, ki se citirajo med seboj, bolje je za posamezno revijo.

Tabela 1: Mreže citiranja heterodoksnih in otrodoksnih ekonomskih revij (vir: Dobusch in Kapeller)

heterodox1V okviru ortodoksnih revij je bilo samo 2,85 % vseh citatov heterodoksnih in kar 97,15 % ortodoksnih (tabela 1), kar nakazuje na popolno ignoranco neoklasične doktrine do heterodoksnih pristopov (znanstvenega diskurza tu praktično ni). Vendar pa je po drugi strani v okviru heterodoksnih revij skoraj 48 % vseh citatov ortodoksnih in le dobrih 52 % heterodoksnih. Po drugi strani pa je delež samocitiranja veliko višji znotraj heterodoksnih smeri kot znotraj ortodoksne (tabela 2).

Tabela 2: Samocitiranje znotraj heterodoksnih in ortodoksnih revij (vir: Dobusch in Kapeller)

heterodox2

Kljub kritiki in pozivanju k večjemu pluralizmu heterodoksnih smeri, takšna praksa koristi predvsem ortodoksni doktrini v utrjevanju njenega vpliva, saj je heterodoksna mreža tako preveč ohlapna in premalo povezana. Avtorja nadalje ugotavljata, da med heterodoksnimi avtorji prevladuje tendenca po citiranju najprej ‘nasprotnika’, zatem sebe, nato najbližjih heterodoksnih revij in na koncu širših heterodoksnih ‘zaveznikov’.

Pripadniki posameznih heterodoksnih pristopov velikokrat zavračajo druge heterodoksne pristope in njihove uvide kot ‘napačne’ oz. ‘neprave’, podobno kot neoklasična doktrina zavrača in ignorira celotno heterodoksno polje. Tako heterodoksne smeri zapadejo v protislovje: po eni strani pozivajo k večjemu pluralizmu pristopov (kar v praksi v odnosu do ortodoksne smeri sicer izvajajo), vendar pa niso pluralistične med seboj (se redko citirajo in ne debatirajo). Izvajajo ignorantski pluralizem, ki v okviru sedanje prakse citiranja in merjenja faktorja vpliva koristi predvsem njihovim ‘sovražnikom’, medtem ko bi morale izvajati diskurzivni odprti pluralizem, ki bi jih bolj povezal med seboj, ne samo po intelektualni znanstveni plati, temveč tudi po mreženju med posameznimi revijami.

Prevzemanje neoklasične metodologije

Neoklasična smer zagovarja formalistični pristop v ekonomskem raziskovanju in uporabo matematike in statističnih metod. Po drugi strani večina heterodoksnih pristopov uporablja neformalne diskriptivne metode. Izjema tu je post-keynesianski pristop, ki se v svojih orodjih močno približuje neoklasični doktrini. Avtorja to imenujeta ‘čaščenje sovražnikovih bogov’. Pod drobnogled sta vzela članke v glavnih post-keynesianskih znanstvenih revijah v letih 2007 in 2008: Cambridge Journal of Economics in Journal of Post-Keynesian Economics ter ugotovila, da je približno polovica vseh člankov bodisi formalne narave ali pa ekonometričnih (tabela 3).

Tabela 3: Neformalni, formalni in ekonometrični članki v dveh vodilnih post-keynesianskih revijah v letih 2007 in 2008

heterodox3

Avtorjema se to zdi presenetljivo iz gledišča ekonomske zgodovine, saj naj bi Keynes zavračal uporabo formalnih in matematičnih pristopov v ekonomski analizi. Po drugi strani, pravita, pa formaliziranje določenih idej prav tako pogosto vodi v njihovo popačenje in intelektualno distilacijo. Primer, ki ga navajata, je Hicskov poskus iz leta 1937, da bi formaliziral Keynesovo Splošno teorijo, kar je rezultiralo v modelu IS-LM, ki ga je prevzela neoklasična doktrina.

Dobusch in Kapeller ne razglabljata o morebitnih pozitivnih aspektih uporabe neoklasičnih orodij, vendar na tem mestu zaključujeta, da bi post-keynesianci morda morali razmisliti o uporabi teh pristopov zaradi treh razlogov:

  • neoklasična doktrina na ta način laže prevzema, interpretira in spreminja post-keynesianske ideje, ki se tako razumejo kot prispevek k neoklasični doktrini,
  • post-keynesianska smer se približuje neoklasični doktrini in odmika od heterodoksnih pristopov,
  • kar vodi v manj debate in diskurza med posti-keynesianci in ostalimi heterodoksnimi pristopi in posledično v manj medsebojnega citiranja.

Nedostopnost znanstvenih člankov

Zadnji faktor, ki se ga v svoji študiji dotakneta, pa je dostopnost heterodoksnih znanstvenih člankov. Večja dostopnost članka pomeni večjo možnost, da bo članek povzet in citiran, ter tako večjo možnost za širitev vpliva. Faktor vpliva računajo na podlagi podatkov SSCI v okviru dveh let, tako da je v tem pogledu nujno, da so pred objavne verzije člankov (npr. working paperji) lahko dostopne. Prav tako je pomembno, da so članki tudi po objavi v tiskanih verzijah dokaj hitro prosto dostopni v elektronski obliki oz. da založniki omogočajo opcijo sicer plačljivega prostega dostopa.

Avtorja sta pregledala možnost lahkega dostopa do člankov v top 10 post-keynesianskih ekonomskih revijah in ugotovila, da je ta precej omejen (tabela 4).

Tabela 4: Prosta dostopnost znanstvenih člankov v top 10 post-keynesianskih revijah

heterodox4Glavni krivec za to niso založniške hiše, katere sicer oblikujejo pogoje sodelovanja, temveč uredniki revij, ki se z njimi pogajajo in ki se v prvi vrsti sploh odločajo za določene založniške hiše. Glavni reviji, že omenjeni Cambridge Journal of Economics in Journal of Post-Keynesian Economics tako pravzaprav ne omogočata prostega dostopa do objavljenih člankov, kar seveda zmanjšuje število citiranj in njun vpliv. Šest od desetih revij sicer omogoča dostop do pred-objavnih verzij članov v pregledu, vendar nobena ne omogoča dostopa do članka po objavi (vsaj ne v ustreznem časovnem okviru) ali plačljivega prostega dostopa.

Uredniki bi tako morali, če želijo povečati vpliv svoje revija in svoje ekonomske smeri, povečati tudi dostopnost svojih člankov. To študijo na svojem blogu povzema tudi post-keynesianski avtor L. Randall Wray, ki je bil s kolegom Janom Kreglom nedavno imenovan za novega urednika Journal of Post-Keynesian Economics. Kot kaže bo kot novi urednik zavihal rokave in poskusil doseči, da:

  • bodo avtorji precej manj citirali ortodoksni pristop,
  • bodo vključevali različne heterodoksne smeri,
  • bodo vključevali tudi druge sociološke znanstvene discipline,
  • bodo članki lahko dostopni pred in po tisku.

Zadnja kriza je pokazala na pomanjkljivosti neoklasične doktrine in na njeno igoriranje ne samo heterodoksnih pristopov, temveč tudi drugih znanstvenih disciplin. V letih po izbruhu krize se je pokazalo, da so neoklasični avtorji z izjemo redkih nepripravljeni spremeniti svoja zacementirana stališča, čeprav empirična realnost kaže, da se v svojih predpostavkah motijo. Vendar pa je heterodoksna smer, čeprav poziva k večjemu pluralizmu in zamenjavi paradigme, znotraj svojega polja prav tako izključujoča in ignorantska, njeno citiranje in zaprtost določenih revij, pa so voda na mlin predvsem rigidni neoklasični doktrini.

Če želi ekonomija kot znanost napredovati, je predvsem na heterodoksnih pristopih, da storijo korak naprej in da ponudijo koherentno in kredibilno alternativo neoklasičnemu pristopu. Za to pa morajo začeti med seboj sodelovati in se povezovati (tudi z drugimi znanstvenimi disciplinami) tako na polju debate, kot tudi raziskovanja in mreženja ter prenehati s prakticiranjem škodljivega ignorantskega pluralizma, ki ga podpihuje znanstveni ego.

%d bloggers like this: