Zažgimo matematiko?

Alfred Marshall, ustanovitelj t.i. Cambriške šole in pred več kot 130 leti začetnik matematizacije ekonomije ter seveda avtor prvega ekonomskega učbenika Principles of Economics, je bil hkrati tudi eden največjih nasprotnikov matematizacije ekonomije. In sicer takrat, kadar matematika postane sama sebi namen. Njegov moto je bil, da je matematiko treba zažgati, kadar z njo ni mogoče pojasniti realnih problemov.

In later years I went more and more on the rules: (1) use mathematics as a short-hand language, rather than as an engine of inquiry. (2) Keep to them till you have done. (3) Translate into English. (4) Then illustrate by examples that are important in real life. (5) Burn the mathematics. (6) If you can’t succeed in four, burn three. This last I did often . . . I think you should do all you can to prevent people from using mathematics in cases in which the English language is as short as the mathematical. Nadaljujte z branjem

Ideološko-konceptualni spopad na ECB: Neokeynesianec proti Avstrijancem

Gavyn Davies je v Financial Timesu lepo zadel bistvo spora na ECB glede monetarne politike. Gre za ideološko-konceptualni spopad med dvema fundamentalno različnima ekonomskima šolama. Na eni strani je predsednik Mario Draghi, z doktoratom iz MIT ter neo-keynesiansko fundiranim in fedovsko praktičnim pristopom k monetarni politiki, ki izhaja iz tega, da je trajna brezposelnost največja izguba človeškega potenciala in največja grožnja za družbeni red. Na drugi strani je trop ordoliberalnih nemških ekonomistov, ki svoje predstave o reševanju kriz vlečejo iz “avstrijske” ekonomske šole (Hayek, Schumpeter, von Mises), katerih temeljni postulat je, da država ne bi smela posegati v času krize. Gospodarstvo mora samo prebroditi krizo in se prečistiti, slabi naj propadejo. Država z vmešavanjem zgolj poslabša stvari in zaseje seme nove krize.

Ob takšni ideološki razklanosti je seveda težko oblikovati koherentno monetarno politiko. Na eni strani praktični pristop, na drugi moralika. Ko prvo trči na drugo, zmaga ideologija. Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Stric Keynes pa še kar žene rast

Surs je danes objavil, da se nenavadno hitra rast BDP nadaljuje in da je BDP v tretjem četrtletju zrasel za 3.1%. To je že četrto zaporedno četrtletje visoke rasti BDP, ki se še pospešuje. Tudi tokrat so k rasti največ doprinesle naložbe v zgradbe in opremo, ki so skupaj zrasle za 14%, med njimi pa izključno infrastrukturne naložbe (druge zgradbe in objekti), ki so zrasle za 21.7%, medtem ko se še naprej zmanjšujejo investicije v stanovanjske zgradbe. Izvoz sicer še naprej raste (za 8.2%), vendar pa je prispeval le dobri dve petini (1.4 o.t.) k skupni rasti BDP.

Očitno je, da “stric Keynes” z javnim investicijskim stimulusom še kar naprej poganja našo rast in iz napol crknjenega konja dela slovenskega tigra. Ključno je seveda zdaj to rast obdržati na tem nivoju z ustreznim doziranjem javne investicijske dinamike, kar bo za seboj s krepitvijo zaupanja potegnilo tudi dinamiko trošenja gospodinjstev ter upajmo tudi investicij podjetij (ki še kar upadajo, tokrat za 2.7%). Ko bosta dovolj robustno “zagrabila” zasebno trošenje in investicije na eni ter izvoz na drugi strani, pa lahko javni (lokalni) investicijski stimulus počasi umaknemo in se lotimo konsolidacije javnih financ. Toda napaka bi bila, če bi to naredili prehitro in izgubili ta momentum rasti. Nadaljujte z branjem

Kdaj se bodo ekonomisti opravičili?

Ena izmed vrlin, ki jih v življenju najbolj cenim, sta iskrenost in osebna poštenost. V to kategorijo štejem tudi intelektualno poštenost. Vsi delamo strokovne in drugačne napake, večinoma v najboljši veri, da delamo prav. Toda pogosto zaradi nepopolne informiranosti, premalo kompleksnega vpogleda ali celo preveč subjektivnega oziroma čustvenega pogleda na zadevo nekatere zadeve ali osebe preprosto napačno ocenimo in se zato napačno odločimo. Naredili smo napako, ker smo živeli v zmoti ali bili pristranski. In takrat nastopi ključni trenutek: kaj naredimo, ko spoznamo, da smo živeli v zmoti in naredili napako? Se opravičimo sebi in drugim, ali (se) delamo in živimo še naprej, kot da do spoznanja o tem, da smo ravnali narobe, ne bi nikoli prišlo? Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: