Evropsko okrevanje: “Samo što nije”

Izjemno lepa slika, ki kaže na naivni optimizem OECD: že 5 let zapored vsako leto novembra ob izdaji novega Economic Outlooka OECD napove okrevanje v evro območju. To so naredili že novembra 2010 in nato ponovili še štirikrat. In se vsakič (razen leta 2012) zmotili. In kot lahko vidite, je vsaka naslednja napoved okrevanja bolj položna – kar pomeni, da se hitrost (tudi napovedanega) okrevanja upočasnjuje. Tudi ko bo nekoč prišlo do okrevanja, bo to zelo počasno.

Deluje namreč učinek histereze – s podaljševanjem krize gredo v nič mnogi potenciali (predvsem veščine in znanja delovne sile), kar zmanjšuje potencial za bodočo rast. Ob tem pa se zmanjšuje še sentiment med potrošniki in podjetji, oboji postajajo vse bolj zadržani oziroma depresivni.

Pozitivna novica iz OECD je le to, da so spremenili nasvete evrskim državam, s čim naj pospešijo rast. Od svetovanja ostre politike varčevanja (fiskalne konsolidacije) v letih 2010-2012 so zdaj končno ugotovili, da ta politika ne deluje in zdaj svetujejo nasprotno: ustavite fiskalno konsolidacijo in začnite spodbujati rast z naložbami, vse skupaj pa podkrepite z monetarnim stimuliranjem.

Pri tem je OECD-ju najbolj pomagala očitno zamenjava glavnega ekonomista. Italijana Piera Carla Padoana, ki je februarja letos postal italijanski finančni minister, je zamenjala veliko bolj razumna Catherine L. Mann, ki ima – tako kot predsednik ECB Mario Draghi – doktorat z MIT (trikrat lahko ugibate, kdo je bil njen mentor) in je 13 let delala na Fed.

Mimogrede, Padoan je takoj, ko je iz OECD presedlal v italijansko vlado, izvršil intelektualno metamorfozo. Nenadoma je ugotovil, da fiskalna konsolidacija (varčevanje) ni dobra za rast in zdaj na veliko kritizira Bruselj glede uporabe metodologije output gapa pri določanju fiskalne politike, kar je v okviru OECD dejansko tudi sam pomagal razvijati. Toda bolje je spoznati prepozno kot nikoli.

Čeprav je šest prepozno lahko že tudi zelo prepozno. Tanker rasti je, ko se države ujamejo v past likvidnostne pasti in deflacije ter posledične psihološke depresije ekonomskih agentov, izjemno težko obrniti navzgor. Poglejte Japonsko dve desetletji in pol po začetku njene krize.

%d bloggers like this: