Pred kratkim smo naredili analizo poslovanja slovenskega bančnega sistema v zadnjem desetletju in pol. Analizirali smo poslovanje slovenskih bank po letu 2005 in pri tem pozornost usmerili na lastništvo bank. Zanimalo nas je, katera vrsta lastništva (državno, zasebno domače ali tuje) ima bolj ugoden vpliv na uspešnost in predvsem na vzdržno kreditno aktivnost in stabilnost poslovanja bank v Sloveniji. Pri tem smo posebno pozornost usmerili na kreditno aktivnost bank pred finančno krizo (2005-2008), stabilnost poslovanja, kreditno aktivnost in potrebo po državnem reševanju med krizo (2009-2013) ter uspešnost in kreditno aktivnost bank po krizi (2014-2017). V nadaljevanju je nekaj ključnih ugotovitev naše študije, iz katerih sledijo tudi logični sklepi.

Tržna in lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja

Slovenski bančni sektor je po letu 2005 šel skozi zelo turbulentno fazo. Po letu 2004 je kreditna aktivnost bank močno pospešila in bilančna vsota (obseg kreditov) bank se je med letoma 2004 in 2009 več kot podvojila (iz 23.8 na 52 milijard evrov). Po letu 2009 sledi krčenje kreditov in konec leta 2018 je bila bilančna vsota bank pod ravnijo iz leta 2007.

Slika 1: Bilančna vsota bank in dobiček iz poslovanja, 2000-2018 (mio €)

Nadaljujte z branjem→

Brez visoke abstrakcije s krivuljami ponudbe in povpraševanja in s konceptom potrošnikovega presežka in brez matematike, pač pa oborožen z ducatom najnovejših empiričnih raziskav, Raj Chetty na Harvardu spreminja način poučevanja ekonomije. Ne uči, kako naj bi se posamezniki v teoriji odzivali na spodbude, ampak kako se v praksi obnašajo.

Vsi mi bi morali biti bolj Chettyjevski. Se trudimo, vendar smo – preden pridemo do empirije – še vedno preveč vezani na “neo-…” teoretske koncepte.

Because Harvard has a tendency to set the pattern for other universities, Ec 10’s textbook is a massive best-seller, used at dozens of other schools, earning its author, professor Greg Mankiw, an estimated $42 million in royalties since it was first released in 1998. Mankiw’s introduction to economics has set the tone not just at Harvard but for how Econ 101 is taught across the country.

Mankiw’s textbook covers the abstract theory that underpins economics as it has been understood for decades. It is about supply and demand, about how prices can be used to match production of a good to its consumption, and about the power of markets as a tool for allocating scarce resources. Students in Ec 10 are asked to plot supply and demand curves, to solve simple word problems about what happens when the mayor of Smalltown, USA, imposes a tax on hotel rooms.

The idea is to impart a basic theory, to lay a foundation for understanding how society works. And that theory strongly implies that markets tend to work without much intervention, and that things like minimum wages might hurt more than help.

But another Harvard economist has a different idea of how to introduce students to economics.

Nadaljujte z branjem→

Blanchard in Tashiro japonski vladi po skoraj 30 letih krize ne svetujeta, da naj začne s fiskalno konsolidacijo, torej z doseganjem primarnega presežka v proračunu, pač pa nasprotno – da s primarnimi deficiti vzdržuje raven agregatnega povpraševanja. In da s primernim mixom javnih izdatkov cilja na ključna deficitna področja, predvsem povezana z demografijo. Ta “nova filozofija” temelji na novem spoznanju Olivierja Blancharda, da se v času r<g in ničelnih obrestnih mer povsem spremenijo opcije ekonomske politike.  Fiskalna politika postane bistveno pomembnejša od monetarne, njen strošek pa postane ne samo znosen, pač pa celo neznaten.

For many years, the Japanese government has promised an eventual return to primary budget surpluses, but it has not delivered on these promises. Its latest goal is to return to primary balance by 2025. Blanchard and Tashiro, however, argue that, in the current economic environment in Japan, primary deficits may be needed for a long time, because they may be the best tool to sustain demand and output, alleviate the burden on monetary policy, and increase future output. What primary deficits are used for, however, is equally important, and the Japanese government should put them to better use. The authors recommend that, given Japan’s aging population, the government should spend on measures aimed at increasing fertility—and by implication population and output growth—which are likely to more than pay for themselves.

Vir: Blanchard in Tashiro,

• Raj Chetty’s plan to change how Harvard teaches economics – Vox
• Fiscal Policy Options for Japan – Blanchard and Tashiro
• Gabriel Zucman – The Wealth Detective Who Finds the Hidden Money of the Super Rich – Bloomberg
• Robo-Apocalypse? Not in Your Lifetime – J. Bradford DeLong
• Who’s paying for the US-China trade war? – FT Alphaville
• New China Tariffs Increase Costs to U.S. Households – Liberty Street Economics
• The Real Cost of Trump’s Tariffs – Jeffrey Frankel
• Trade slowdown is more dangerous than in the past – Financial Times

Tudi v The Economistu niso mogli ubežati spremenjenemu trendu makroekonomije, ki nenadoma postaja mainstream, in prav tako ne sodobni monetarni teoriji (MMT). V času r<g (ko je obrestna mera niža od stopnje gospodarske rasti), se dolg glede na BDP avtomatsko znižuje in država lahko trajno vzdržuje proračunski deficit, ne da bi se ji dolg (glede na BDP) povečeval.

Kaj državam preprečuje, da tega ne počnejo? V času r<g sta (za monetarno suverene države, kar Slovenija ni) dejansko le dve miselni zavori pred odločitvijo za permanentni deficit: (1) nevarnost inflacije (teoretiki MMT), ki pa je danes ni, ampak kdo ve; in (2) nevarnost krize (Ball, Elmendorf & Mankiw), torej da permanentno zadolževanje vodi v napihovanje balonov, ki se bodo nekoč razpočili.

In January Olivier Blanchard, a former chief economist of the IMF, told the annual meeting of the American Economic Association that there were many reasons to doubt the supposed costs of public debt. Since then Jason Furman and Larry Summers of Harvard University, both of whom advised Barack Obama on economics, have written in Foreign Affairs, a journal, that it is time to kill off the “debt obsession”. A flurry of commentators have since declared that economists are fundamentally rethinking their ideas about fiscal policy.

Nadaljujte z branjem→

Vem, da bo ta komentar za mnoge bogokleten. Vendar nekdo mora to povedati.

Nikoli nisem bil navdušen nad “privatizacijo” Adrie Airways, na način, kot je bila narejena. Torej da je bila prodana investicijskemu skladu. Najbrž drži, da takrat ni bilo boljših ponudb zanjo. In da je bilo po poslovnih turbulencah in po državni pomoči v letih Pahorjeve vlade manevrskega prostora malo. In drži, da je po privatizaciji Adria večinoma izginila iz udarnih medijskih novic. Toda obstajale so kratkoročno bolj zahtevne, dolgoročno pa bistevno bolj primerne opcije.

Predvsem pa je bilo v skladu z izkušnjami drugih majhnih držav, ki so bile zaradi usihajoče konkurenčnosti v času dramatično povečane konkurence nizkocenovnih prevoznikov prisiljene v bankrot ali prodajo nacionalnih letalskih prevoznikov, pričakovati, da bo po prodaji prišlo drastične racionalizacije poslovanja. Posledica te “racionalizacije do gat” pa je seveda zmanjšanje števila letov, poslabšanje kvalitete storitev, odprodaja osnovnih sredstev (predvsem vrednejših in še ne amortiziranih letal) in kratkoročni najem cenenih letal, outsourcanje letov operaterjem sumljive kvalitete, varčevanje pri najemu in treningu posadk itd., vse do povezljivosti informacijskih sistemov.

Nadaljujte z branjem→

• Why We Need New Measures of Potential Output—and What They Tell Us – Institute for New Economic Thinking
• Nature versus nurture in economic outcomes and behaviours – VoxEU
• Europe and the class cleavage – Thomas Piketty
• There’s a revealing puzzle in the China tariffs – Larry Summers
• The Disconnect between Inflation and Employment in the New Normal – Lael Brainard
• Multinationals, Offshoring and the Decline of U.S. Manufacturing — by Christoph E. Boehm, Aaron Flaaen, Nitya Pandalai-Nayar
• The Increasing Benefits and Diminished Costs of Running a High-Pressure Labor Market – Bernstein and Bentele
• The Risk of Returning to the Zero Lower Bound – FRBSF
• America’s Illusions of Growth – Jeffrey D. Sachs
• The Struggle Towards Macroeconomic Stability: Analytical Essay — by Assaf Razin
• On the Empirical (Ir)Relevance of the Zero Lower Bound Constraint — by Davide Debortoli, Jordi Galí, Luca Gambetti

Spodnji zapis Blancharda in Summersa ter knjiga, ki jo napoveduje, je najbrž eden najbolj definitivnih momentov sedanjega časa glede sklopa optimalnih makroekonomskih politik v času drsenja v sekularno stagnacijo. Kot napovedujeta, se danes na intelektualni ravni kuha podobna revolucija v makroekonomiji, kot se je v 1970. letih. Takrat v času visoke inflacije in stagflacije, je prišlo do intelektualnega zasuka od fiskalne k monetarni politiki kot rešiteljice za visoko inflacijo. Danes je zasuk nasproten, proč of monetarne politike, ki se je izkazala za impotentno v času nizke inflacije in rasti, k fiskalni politiki kot rešiteljici za spodbuditev rasti in inflacije. Pričakujte revolucionarno spremembo makroekonomskih učbenikov.

MIT Press has released Evolution or Revolution? Rethinking Macroeconomic Policy after the Great Recession, a volume containing the papers and discussions we organized at a Peterson Institute conference held 18 months ago. While matters are still far from clear, the events since then lead us to regard secular stagnation as a significant threat to advanced countries. From somewhat different perspectives (Blanchard 2019, and Rachel and Summers 2019), we have increasingly come to believe that a major rethinking of macroeconomic policy, and in particular of fiscal policy, is in order.

We had written in our overview paper that:

“At a minimum, monetary policy must reestablish its margin of maneuver. Fiscal policy must be reintroduced as a major stabilization tool. And financial policies must continue to be adjusted and reinforced. We can call this evolution. If, however, neutral rates remain extremely low, perhaps even negative, or if financial regulation falls short, more dramatic changes may be needed, from reliance on fiscal deficits, to active policy efforts to promote private spending, to higher inflation to achieve lower real rates, to much tighter constraints on the financial sector. We can call this revolution. Time will tell.”

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Da ima sosednja Italija resne gospodarske težave, je seveda znano. Te se odražajo v zelo visokem javnem dolgu (132 % BDP) ter še bolj v stagnaciji gospodarske rasti. Trenutno dosegaj nivo, ki ga je dosegla že pred dvajsetimi leti. Na spodnji sliki je primerjava italijanske rasti BDP z rastjo nekaterih drugih večjih razvitih držav (v obliki indeksa, leto 1970 = 100). Če je bila rast italijanske ekonomije do okoli leta 2000 dokaj usklajena z gibanji v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, je kasneje beležila precej bolj skromno rast, nato pa utrpela tudi večje posledice krize, iz katere se še do danes ni izkopala.

Nadaljujte z branjem→

Knjiga, ki se je že nekaj časa napovedovala: Blanchard in Summers sta urednika novega zbornika, ki prinaša poglede ekonomistov na “novo normalno” situacijo, ko je obrestna mera nižja od stopnje gospodarske rasti (r<g) in ko je obrestna mera blizu ničle. Takrat se bistveno okrepi (že tako velik) pomen fiskalne politike. Financiranje infrastrukture in javnih dobrin postane zelo poceni in fiskalno vzdržno, hkrati pa je s tem mogoče uravnavati gospodarsko rast.