Lastništvo bank je pomembno in na žalost se domače lastništvo ni izkazalo kot superiorno

Pred kratkim smo naredili analizo poslovanja slovenskega bančnega sistema v zadnjem desetletju in pol. Analizirali smo poslovanje slovenskih bank po letu 2005 in pri tem pozornost usmerili na lastništvo bank. Zanimalo nas je, katera vrsta lastništva (državno, zasebno domače ali tuje) ima bolj ugoden vpliv na uspešnost in predvsem na vzdržno kreditno aktivnost in stabilnost poslovanja bank v Sloveniji. Pri tem smo posebno pozornost usmerili na kreditno aktivnost bank pred finančno krizo (2005-2008), stabilnost poslovanja, kreditno aktivnost in potrebo po državnem reševanju med krizo (2009-2013) ter uspešnost in kreditno aktivnost bank po krizi (2014-2017). V nadaljevanju je nekaj ključnih ugotovitev naše študije, iz katerih sledijo tudi logični sklepi.

Tržna in lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja

Slovenski bančni sektor je po letu 2005 šel skozi zelo turbulentno fazo. Po letu 2004 je kreditna aktivnost bank močno pospešila in bilančna vsota (obseg kreditov) bank se je med letoma 2004 in 2009 več kot podvojila (iz 23.8 na 52 milijard evrov). Po letu 2009 sledi krčenje kreditov in konec leta 2018 je bila bilančna vsota bank pod ravnijo iz leta 2007.

Slika 1: Bilančna vsota bank in dobiček iz poslovanja, 2000-2018 (mio €)

Nadaljujte z branjem

Raj Chetty spreminja način, kako Harvard poučuje študente ekonomijo

Brez visoke abstrakcije s krivuljami ponudbe in povpraševanja in s konceptom potrošnikovega presežka in brez matematike, pač pa oborožen z ducatom najnovejših empiričnih raziskav, Raj Chetty na Harvardu spreminja način poučevanja ekonomije. Ne uči, kako naj bi se posamezniki v teoriji odzivali na spodbude, ampak kako se v praksi obnašajo.

Vsi mi bi morali biti bolj Chettyjevski. Se trudimo, vendar smo – preden pridemo do empirije – še vedno preveč vezani na “neo-…” teoretske koncepte.

Because Harvard has a tendency to set the pattern for other universities, Ec 10’s textbook is a massive best-seller, used at dozens of other schools, earning its author, professor Greg Mankiw, an estimated $42 million in royalties since it was first released in 1998. Mankiw’s introduction to economics has set the tone not just at Harvard but for how Econ 101 is taught across the country.

Mankiw’s textbook covers the abstract theory that underpins economics as it has been understood for decades. It is about supply and demand, about how prices can be used to match production of a good to its consumption, and about the power of markets as a tool for allocating scarce resources. Students in Ec 10 are asked to plot supply and demand curves, to solve simple word problems about what happens when the mayor of Smalltown, USA, imposes a tax on hotel rooms.

The idea is to impart a basic theory, to lay a foundation for understanding how society works. And that theory strongly implies that markets tend to work without much intervention, and that things like minimum wages might hurt more than help.

But another Harvard economist has a different idea of how to introduce students to economics.

Nadaljujte z branjem

Japonska obsojena na dolgotrajne primarne deficite, kar pa sploh ni slaba stvar

Blanchard in Tashiro japonski vladi po skoraj 30 letih krize ne svetujeta, da naj začne s fiskalno konsolidacijo, torej z doseganjem primarnega presežka v proračunu, pač pa nasprotno – da s primarnimi deficiti vzdržuje raven agregatnega povpraševanja. In da s primernim mixom javnih izdatkov cilja na ključna deficitna področja, predvsem povezana z demografijo. Ta “nova filozofija” temelji na novem spoznanju Olivierja Blancharda, da se v času r<g in ničelnih obrestnih mer povsem spremenijo opcije ekonomske politike.  Fiskalna politika postane bistveno pomembnejša od monetarne, njen strošek pa postane ne samo znosen, pač pa celo neznaten.

For many years, the Japanese government has promised an eventual return to primary budget surpluses, but it has not delivered on these promises. Its latest goal is to return to primary balance by 2025. Blanchard and Tashiro, however, argue that, in the current economic environment in Japan, primary deficits may be needed for a long time, because they may be the best tool to sustain demand and output, alleviate the burden on monetary policy, and increase future output. What primary deficits are used for, however, is equally important, and the Japanese government should put them to better use. The authors recommend that, given Japan’s aging population, the government should spend on measures aimed at increasing fertility—and by implication population and output growth—which are likely to more than pay for themselves.

Vir: Blanchard in Tashiro,

Weekend reading

r<g: Smrt obsesije z dolgom?

Tudi v The Economistu niso mogli ubežati spremenjenemu trendu makroekonomije, ki nenadoma postaja mainstream, in prav tako ne sodobni monetarni teoriji (MMT). V času r<g (ko je obrestna mera niža od stopnje gospodarske rasti), se dolg glede na BDP avtomatsko znižuje in država lahko trajno vzdržuje proračunski deficit, ne da bi se ji dolg (glede na BDP) povečeval.

Kaj državam preprečuje, da tega ne počnejo? V času r<g sta (za monetarno suverene države, kar Slovenija ni) dejansko le dve miselni zavori pred odločitvijo za permanentni deficit: (1) nevarnost inflacije (teoretiki MMT), ki pa je danes ni, ampak kdo ve; in (2) nevarnost krize (Ball, Elmendorf & Mankiw), torej da permanentno zadolževanje vodi v napihovanje balonov, ki se bodo nekoč razpočili.

In January Olivier Blanchard, a former chief economist of the IMF, told the annual meeting of the American Economic Association that there were many reasons to doubt the supposed costs of public debt. Since then Jason Furman and Larry Summers of Harvard University, both of whom advised Barack Obama on economics, have written in Foreign Affairs, a journal, that it is time to kill off the “debt obsession”. A flurry of commentators have since declared that economists are fundamentally rethinking their ideas about fiscal policy.

Nadaljujte z branjem

Je čas, da država odkupi nazaj Adrio Airways?

Vem, da bo ta komentar za mnoge bogokleten. Vendar nekdo mora to povedati.

Nikoli nisem bil navdušen nad “privatizacijo” Adrie Airways, na način, kot je bila narejena. Torej da je bila prodana investicijskemu skladu. Najbrž drži, da takrat ni bilo boljših ponudb zanjo. In da je bilo po poslovnih turbulencah in po državni pomoči v letih Pahorjeve vlade manevrskega prostora malo. In drži, da je po privatizaciji Adria večinoma izginila iz udarnih medijskih novic. Toda obstajale so kratkoročno bolj zahtevne, dolgoročno pa bistevno bolj primerne opcije.

Predvsem pa je bilo v skladu z izkušnjami drugih majhnih držav, ki so bile zaradi usihajoče konkurenčnosti v času dramatično povečane konkurence nizkocenovnih prevoznikov prisiljene v bankrot ali prodajo nacionalnih letalskih prevoznikov, pričakovati, da bo po prodaji prišlo drastične racionalizacije poslovanja. Posledica te “racionalizacije do gat” pa je seveda zmanjšanje števila letov, poslabšanje kvalitete storitev, odprodaja osnovnih sredstev (predvsem vrednejših in še ne amortiziranih letal) in kratkoročni najem cenenih letal, outsourcanje letov operaterjem sumljive kvalitete, varčevanje pri najemu in treningu posadk itd., vse do povezljivosti informacijskih sistemov.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

%d bloggers like this: