Je čas, da država odkupi nazaj Adrio Airways?

Vem, da bo ta komentar za mnoge bogokleten. Vendar nekdo mora to povedati.

Nikoli nisem bil navdušen nad “privatizacijo” Adrie Airways, na način, kot je bila narejena. Torej da je bila prodana investicijskemu skladu. Najbrž drži, da takrat ni bilo boljših ponudb zanjo. In da je bilo po poslovnih turbulencah in po državni pomoči v letih Pahorjeve vlade manevrskega prostora malo. In drži, da je po privatizaciji Adria večinoma izginila iz udarnih medijskih novic. Toda obstajale so kratkoročno bolj zahtevne, dolgoročno pa bistevno bolj primerne opcije.

Predvsem pa je bilo v skladu z izkušnjami drugih majhnih držav, ki so bile zaradi usihajoče konkurenčnosti v času dramatično povečane konkurence nizkocenovnih prevoznikov prisiljene v bankrot ali prodajo nacionalnih letalskih prevoznikov, pričakovati, da bo po prodaji prišlo drastične racionalizacije poslovanja. Posledica te “racionalizacije do gat” pa je seveda zmanjšanje števila letov, poslabšanje kvalitete storitev, odprodaja osnovnih sredstev (predvsem vrednejših in še ne amortiziranih letal) in kratkoročni najem cenenih letal, outsourcanje letov operaterjem sumljive kvalitete, varčevanje pri najemu in treningu posadk itd., vse do povezljivosti informacijskih sistemov.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Sekularna stagnacija, nizke obrestne mere in r<g zahtevajo nov makroekonomski premislek

Spodnji zapis Blancharda in Summersa ter knjiga, ki jo napoveduje, je najbrž eden najbolj definitivnih momentov sedanjega časa glede sklopa optimalnih makroekonomskih politik v času drsenja v sekularno stagnacijo. Kot napovedujeta, se danes na intelektualni ravni kuha podobna revolucija v makroekonomiji, kot se je v 1970. letih. Takrat v času visoke inflacije in stagflacije, je prišlo do intelektualnega zasuka od fiskalne k monetarni politiki kot rešiteljice za visoko inflacijo. Danes je zasuk nasproten, proč of monetarne politike, ki se je izkazala za impotentno v času nizke inflacije in rasti, k fiskalni politiki kot rešiteljici za spodbuditev rasti in inflacije. Pričakujte revolucionarno spremembo makroekonomskih učbenikov.

MIT Press has released Evolution or Revolution? Rethinking Macroeconomic Policy after the Great Recession, a volume containing the papers and discussions we organized at a Peterson Institute conference held 18 months ago. While matters are still far from clear, the events since then lead us to regard secular stagnation as a significant threat to advanced countries. From somewhat different perspectives (Blanchard 2019, and Rachel and Summers 2019), we have increasingly come to believe that a major rethinking of macroeconomic policy, and in particular of fiscal policy, is in order.

We had written in our overview paper that:

“At a minimum, monetary policy must reestablish its margin of maneuver. Fiscal policy must be reintroduced as a major stabilization tool. And financial policies must continue to be adjusted and reinforced. We can call this evolution. If, however, neutral rates remain extremely low, perhaps even negative, or if financial regulation falls short, more dramatic changes may be needed, from reliance on fiscal deficits, to active policy efforts to promote private spending, to higher inflation to achieve lower real rates, to much tighter constraints on the financial sector. We can call this revolution. Time will tell.”

Nadaljujte z branjem

Kje je izhod za Italijo in njeno gospodarstvo?

Bine Kordež

Da ima sosednja Italija resne gospodarske težave, je seveda znano. Te se odražajo v zelo visokem javnem dolgu (132 % BDP) ter še bolj v stagnaciji gospodarske rasti. Trenutno dosegaj nivo, ki ga je dosegla že pred dvajsetimi leti. Na spodnji sliki je primerjava italijanske rasti BDP z rastjo nekaterih drugih večjih razvitih držav (v obliki indeksa, leto 1970 = 100). Če je bila rast italijanske ekonomije do okoli leta 2000 dokaj usklajena z gibanji v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, je kasneje beležila precej bolj skromno rast, nato pa utrpela tudi večje posledice krize, iz katere se še do danes ni izkopala.

Nadaljujte z branjem

Ko r<g in je r blizu ničle, se bistveno okrepi pomen fiskalne politike

Knjiga, ki se je že nekaj časa napovedovala: Blanchard in Summers sta urednika novega zbornika, ki prinaša poglede ekonomistov na “novo normalno” situacijo, ko je obrestna mera nižja od stopnje gospodarske rasti (r<g) in ko je obrestna mera blizu ničle. Takrat se bistveno okrepi (že tako velik) pomen fiskalne politike. Financiranje infrastrukture in javnih dobrin postane zelo poceni in fiskalno vzdržno, hkrati pa je s tem mogoče uravnavati gospodarsko rast.

Sahmovo pravilo za recesijo

Američani imajo težavo z ugotavljanjem začetka recesije, ker ne uporabljajo iste metrike kot pri nas (dve zaporedni četrtletji z negativno rastjo BDP), pač pa to ugotavljajo s konsenzom med ekonomisti na NBER panelu, in pri tem gledajo predvsem brezposelnost. Zaradi tega lahko recesijo razglasijo šele zelo pozno, včasih tudi po eno leto po začetku, kar pomeni, da se tudi kasneje sprožijo avtomatski stabilizatorji, ki so naravnani na transferje.

No, Claudia Sahm iz Feda se je (na podlagi opažanj drugih) spomnila boljšega pravila za ugotavljanje recesije: kadar je povprečna 3-mesečna stopnja brezposelnosti za 0.5% višja od najnižje v zadnjih 12 mesecih. Takrat naj bi se tudi avtomatsko sprožili avtomatski stabilizatorji in s tem ublažili krizo. Malce “hitre razlage” spodaj:

 

ESOP – Ameriška invencija za lastništvo zaposlenih

Tej Gonza

Morda bo podatek, da ima ZDA največji program lastništva za zaposlene na svetu, za bralca zanimiv. Združene Države si pogosto rišemo kot raj korporativnega kapitalizma, vendar pa je bogata zgodovina idej ameriškega pragmatizma, konservatizma in liberalizma rodila tudi kakšne zanimive progresivne modele ekonomske organizacije. Lastništvo zaposlenih je bila pravzaprav pobuda republikanca Rusella Longa, ki se je na pobudo ekscentričnega ekonomista in odvetnika Louisa O. Kelsa zavzel za implementacijo posebne zakonodaje, ki bi zagotovila finančni mehanizem in davčne olajšave za lastnike podjetij, ki delnice prodajo posebnim ESOP skladom.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: