Kje je izhod za Italijo in njeno gospodarstvo?

Bine Kordež

Da ima sosednja Italija resne gospodarske težave, je seveda znano. Te se odražajo v zelo visokem javnem dolgu (132 % BDP) ter še bolj v stagnaciji gospodarske rasti. Trenutno dosegaj nivo, ki ga je dosegla že pred dvajsetimi leti. Na spodnji sliki je primerjava italijanske rasti BDP z rastjo nekaterih drugih večjih razvitih držav (v obliki indeksa, leto 1970 = 100). Če je bila rast italijanske ekonomije do okoli leta 2000 dokaj usklajena z gibanji v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, je kasneje beležila precej bolj skromno rast, nato pa utrpela tudi večje posledice krize, iz katere se še do danes ni izkopala.

V sliki je dodana primerjava za Slovenijo na osnovi podatkov tudi iz časa bivše Jugoslavije. Do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja smo imeli dokaj hitro rast, a seveda iz precej nižjega izhodišča. Sledil je zastoj ter upad ob osamosvojitvi, nato pa ponovno hitrejša rast z izjemo močnega upada v času krize (tu sicer rad ponovim, da rast v obdobju 2006-2008 ni bila primerljiva in realna, ker je temeljila predvsem na visokem zadolževanju v tujini).

Italoja-1

O razlogih za negativna gibanja Italije zadnjih dvajset let je bilo veliko napisanega, tudi na tem blogu. Eden od pomembnih razlogov se izpostavlja uvedba evra in nezmožnost Italije, da prilagaja vrednost valute glede na njihovo mednarodno konkurenčnost. Prav tako pa naj bi negativno vplivala tudi varčevalna politika Evropske Unije, ki ne omogoča Italiji, da bi svojo rast okrepila s fiskalnim stimuliranjem. Torej z večjim državnim investiranjem, ki bi nadomestilo zadržanost privatnega sektorja ter s tem pospešilo gospodarski razvoj.

Vsekakor ima to pomemben vpliv na aktualne razmere in iskanje poti, kako se izviti iz trenutne blokade oz. gospodarskega zastoja. Kot nekakšen drugi pol razmeram v zadnjem obdobju se namreč navaja gospodarsko aktivnost Italije pred letom 1990, ko so z visokimi stopnjami rasti celo prednjačili v Evropi.

Seveda so vsa dogajanja v zadnjih desetletjih rezultat velikega števila faktorjev in dokaj kompleksna zadeva, ki jo premalo poznam, da bi lahko dajal kake relevantne ocene. Vseeno pa je za oceno tudi sedanjih razmer zanimivo pogledati nekaj statističnih podatkov iz preteklosti. Kako je Italija pravzaprav dosegala visoko rast pred letom 1990.

Na spodnji sliki so prikazane povprečne letne realne stopnje rasti BDP Italije od leta 1966 in sicer za petletna obdobja, razen za čas po letu 2001. To obdobje je prikazano skupaj, s povprečjem za vseh 17 let.Temnejši (modri) stolpci torej kažejo hitro rast italijanske ekonomije do leta 1990 in sicer po okoli 3,7 % povprečno letno. Ta rast je bila primerljiva z drugimi večjimi državami Evropske Unije. A težava njihove rasti je bila v tem, da je temeljila na precejšnjem proračunskem primanjkljaju, ki je prikazan z oranžnimi stolpci. Povprečni deficit v tem obdobju je bil kar 7,7 % letno,  v osemdesetih letih po danes nepredstavljivih deset in več odstotkov letno.

Italoja-2

V sliki je prikazan skupni proračunski primanjkljaj kot odstotek glede na BDP in kot povprečje za petletna obdobja. Dodatno pa je ta primanjkljaj razbit na primarni primanjkljaj (deficit/suficit brez stroškov obresti) ter izdatke za obresti na javni dolg. Kot vidimo, je znašal že primarni primanjkljaj v povprečju preko 3 odstotke letno. Italijani so torej svojo sicer kar visoko gospodarsko rast pretežno temeljili na proračunskem deficitu oz. višji državni potrošnji. BDP so sicer povečali vsako leto za preko 3 odstotke, a skoraj toliko so vsako leto tudi več porabili kot pa ustvarili.

V naslednji sliki je na primer primerjava kumulativnega primarnega deficita (torej proračun brez stroškov obresti). Ta se je do leta 1990 v Italiji povzpel na 80 % BDP, medtem ko so ostale države podobno gospodarsko rast dosegale brez primarnega proračunskega primanjkljaja. To je verjetno tudi ključni razlog za današnje težave Italije, katerih se takrat niti niso dobro zavedali.

Italoja-3

Po letu 1990 je Italija ekonomsko politiko sicer obrnila, izboljšala in prekinila prakso visokega proračunskega primarnega primanjkljaja, a vzporedno (posledično?) se je znižala tudi gospodarska rast. Dodatno pa je prišel še “račun” za 25-letno proračunsko financiranje gospodarske rasti v obliki visokih obresti na javni dolg, ki se je povzpel na preko 120 % BDP. V obdobju konjunkture ga je uspela nekoliko znižati, a ga je kriza ponovno dvignila na 132 % BDP, kolikor znaša danes.

Izpostaviti sem torej želel, da so Italijani svojo visoko gospodarsko rast že pred letom 1990 v precejšnji meri dosegali na račun fiskalnega stimuliranja (proračunskega deficita). V kriznem obdobju je takšen ukrep verjetno še najbolj učinkovit, a če ga izvajaš 25 let, se to na koncu odrazi v velikem javnem dolgu. To pa seveda omeji možnosti za dodatne proračunske primanjkljaje. Kljub temu, da se jim obrestne mere dvigajo (zadnji podatek 2,7 % – Slovenija 0,5 %), so k sreči še vedno precej nižje kot so bile v osemdesetih letih, a že te jim “pobirajo” preko 4 % BDP ter ožijo prostor za fiskalno stimuliranje – tudi če ne bi bili omejeni s pravili EU.

Verjetno je največji problem Italije, da ni uspela zagotavljati gospodarske rasti brez proračunskega primanjkljaja tudi v ugodnih gospodarskih razmerah, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In nakopičen dolg iz tega obdobja jo obremenjuje več kot dvajset zadnjih let. Po letu 1990 je imela v povprečju kar 2-odstotni primarni presežek, a se ji je zaradi plačevanja obresti dolg še vseeno povečeval. Omenjeni presežek pa je dušil tudi gospodarsko aktivnost in znašla se je v pasti, iz katere ni enostavne rešitve.

%d bloggers like this: