Najbrž imate kaj bolj prijetnega početi danes in preostanek praznikov, kot pa brati poljudne članke o ekonomiji. No, za tistih nekaj junkiejev, ki najdejo zadovoljstvo v slednjem, je spodaj nekaj dobrega branja.

• Free Market for Education? Economists Generally Don’t Buy It – Susan Dynarski
• A (Keynesian) Change Is in the Air – Baseline Scenario
• The Intellectual Yet Idiot – Nassim Taleb
• Are mergers good or bad for the economy? – CBS News
• The American Public Against Trump – Alan Blinder
• Trump’s Extreme Oligarchy – Simon Johnson
• A Socialist Market Economy With Chinese Contradictions – Adair Turner
• The current and future state of the sharing economy – Brookings
• David Autor: Why are There Still So Many Jobs? (video)
• Americans believe crazy, wrong things – The Washington Post
• Keynes Reborn – Koichi Hamada
• Tariffs and the Trade Balance (Wonkish) – Paul Krugman
• Analytics of Trade Deficits and Manufacturing Employment – Paul Krugman

Branko Milanović v The Globalistu predlaga recept za znižanje močno povečane tržne neenakosti v razvitih državah. Ker je neto neenakost (neenakost po davkih in redistribuciji) težje zmanjšati zaradi odpora elit proti višjim davkom in bolj obsežni redistribuciji, Milanović pravi, da je treba zmanjšati neenakost, ki nastaja zaradi tržnih sil (dohodkov in premoženja). Predlaga dva ukrepa. Prvič, zmanjšanje neenakosti premoženja, kjer predlaga višji davek na dediščine, delno razdelitev delnic delavcem (delavski delničarski kapitalizem) in spodbude prebivalstvu, da dlje časa držijo delnice. In drugič, državno financirano izobraževanje na vseh ravneh, ki bi omogočilo vsem boljše izhodišče za višje dohodke in s tem samo po sebi imelo izenačevalni učinek.

Zanimivo pri Milanovićevem receptu pa je – eh, da vse to v Sloveniji že imamo. Imamo izjemno nizko premoženjsko neenakost (ker je pač zgodnji komunizem prek nacionalizacije močno izničil premoženjske razlike in ker se je po vstopu v kapitalizem koncentracija premoženja zaradi finančne krize 2008 večinoma sfižila). In imamo izjemno nizko neenakost dohodkov, ob institucionalnem okolju (davki, močni sindikati, fiksirana razmerja med plačami itd.) na to v precejšnji meri vpliva tudi to, da imamo “zastonj”, t.j. javno financirano izobraževanje na vseh stopnjah, kar vsem, ki želijo, daje možnost pridobiti enako štartno pozicijo. In še huje – Milanovićev recept očitno deluje! Saj je imela Slovenija do zadnje finančne krize najnižjo stopnjo neenakosti med razvitimi državami OECD (glejte Neenakost v Sloveniji se je v času krize povečala).

Nadaljujte z branjem→

Prosta trgovina je super, carine so škodljive. Tako učimo študente zadnjih nekaj desetletij in takšno je uradno stališče vlad večine, sploh pa razvitih držav. Sredi noči vam lahko narišem, zakaj so carine škodljive in kako ima liberalizacija carin pozitivne učinke na obe trgujoči državi.

Dejansko življenje pa je malce bolj kompleksno. Ni nujno, da se obnaša v skladu s teorijo. Eden izmed  najbolj znanih prvih prostotrgovinskih sporazumov, t.i. Methuen Treaty (1703) med Britanijo in Portugalsko (ki je določal ničelne carine na uvoz britanskega tekstila in enakovredne carine na uvoz portugalskega vina tistim na uvoz francoskega vina), ni bil zelo koristen za Portugalsko. Že Adam Smith je leta 1776 opozoril, da Portugalska ni v stanju izvoziti enakovrednih količin vina v Britanijo, kot je uvozila britanskega tekstila, in da je precejšnjo razliko (trgovinski deficit) celo stoletje izdatno plačevala z zlatom. Sporazum je bil dejansko namenjen britanskemu črpanju portugalskega zlata, ki ga je ta ropala v Braziliji, hkrati pa je zaradi premočne britanske konkurence preprečeval razvoj portugalske tekstilne industrije.

Nadaljujte z branjem→

Robert Skidelsky (tisti profesor z lordskim naslovom, ki je napisal slovito biografijo Johna Maynarda Keynesa) je pred Božičem objavil podoben komentar o intelektualnem stanju sodobnih ekonomistov kot jaz pred dnevi. In sicer, da so ekonomisti plehki, da niso prebrali skoraj nobene leposlovne knjige, da njihov curriculum zajema zgolj kratek tehnični “šnelkurs” z matematičnimi izpeljavami. Namesto da so kot znanstveniki široko razgledane kompletne osebnosti s klasično izobrazbo, in s tem sposobni vsebinske analize ekonomskih problemov v konkretnem družbenem kontekstu, so zgolj avtistični fahidioti, idiotski učenjaki, ki so prepričani, da je delovanje kompleksnega gospodarstva mogoče zapisati v treh enačbah.

So why did they miss the storm? This was exactly the question Queen Elizabeth of Britain asked a group of economists in 2008. Most of them wrung their hands. It was “a failure of the collective imagination of many bright people,” they explained.

But some economists supported a dissenting – and much more damning – verdict, one that focused on the failure of economics education. Most economics students are not required to study psychology, philosophy, history, or politics. They are spoon-fed models of the economy, based on unreal assumptions, and tested on their competence in solving mathematical equations. They are never given the mental tools to grasp the whole picture.

Nadaljujte z branjem→

We’ve seen this sequence before. The first breakdown of globalization, described by Karl Marx and Friedrich Engels in their 1848 The Communist Manifesto, was followed by reform laws creating unprecedented rights for the working class. The breakdown of British imperialism after World War I was followed by the New Deal and the welfare state. And the breakdown of Keynesian economics after 1968 was followed by the Thatcher-Reagan revolution. In my book Capitalism 4.0, I argued that comparable political upheavals would follow the fourth systemic breakdown of global capitalism heralded by the 2008 crisis.

When a particular model of capitalism is working successfully, material progress relieves political pressures. But when the economy fails – and the failure is not just a transient phase but a symptom of deep contradictions – capitalism’s disruptive social side effects can turn politically toxic.

Nadaljujte z branjem→

• Economists are the idiots savants of our time – Robert Skidelsky
• The Case for Protecting Infant Industries – Noah Smith
• Do Mergers Benefit or Harm the Economy? Q&A with Bruce Blonigen
• The Crisis of Market Fundamentalism – Anatole Kaletsky
• The Fundamental Fallacy of Pop Economics – Noahpinion
• Ayn Rand and Corporate Tax Cuts Won’t Mend the Economy – John Cassidy
• A 10% Across-the-Board Tariff? – Econbrowser
• Liberation from the shackles of space – Branko Milanovic
• Hysteresis and Fiscal Policy – Philipp Engler and Juha Tervala
• Interview with Gita Gopinath: Monetary Unions and Sovereign Debt

Ja, saj vem, da ni primerna za današnji dan. Ampak tako pač je, da včasih v avtu slišiš neko pesem in nato ti ure in ure ali dneve ne gre iz glave. In to je preklemansko dobra priredba, morate priznati.

Vesel Božič!

(in popolno nasprotje te pesmi, videa pa sploh ne glejte!)

Minister za “zapravljanje časa, infrastrukturo in dezinformacije” Peter Gašperšič je imel včeraj običajen dan. Sicer je napovedal dramatični preobrat v sagi o gradnji drugega tira Koper – Divača, in sicer javno financiranje projekta. V pojasnjevanju načrta financiranja pa je, po svoji običajni navadi, spet natrosil zbirko neumnosti in neresničnih dejstev. Eno izmed neresnic lahko takoj preverite na spletni strani Evropske komisije. Minister je včeraj povedal: “25% EU sredstev zajema 100 mio iz nacionalne ovojnice, preostalo pa iz razpisov CEF“. Spletna stran Evropske komisije pa pravi, da je na nacionalni kohezijski ovojnici za Slovenijo ostalo le še 27 mio evrov:

Tabela: Remaining Cohesion allocation per Member State (€) up to the end of 2016

* Stanje 15.11.2016 za sredstva porabljena do konca leta 2016

Nadaljujte z branjem→

Danes je med novinarji odjeknila novica, da naj bi prišlo do dramatičnega preobrata v sagi o gradnji drugega tira Koper – Divača: vlada naj bi se odločila, da glede financiranja drugega tira zanemari doslej javno proklamirano javno-zasebno partnerstvo in da bo progo izgradila z javnimi sredstvi. No, ko je “minister za zapravljanje časa in infrastrukturo” Peter Gašperšič na tiskovni konferenci razlagal podrobnosti glede dramatičnega preobrata, je postalo v trenutku jasno, da prodaja “stara jajca”. Kot nov model javnega financiranja je namreč ponudil model, ki ga je do zdaj prodajal kot model javno – zasebnega partnerstva: projekt naj bi sofinancirala madžarska država. Po poročanju Radia Slovenija:

V grobem naj bi bil načrt naslednji. 5% zneska za gradnjo je predvideni vložek proračuna. 40% bo kapitalskih, torej lastniških vložkov – verjetno naše države in Madžarske. Ta naj bi bila poleg kapitala pripravljena zagotoviti tudi nekaj posojil. Četrtina sredstev za gradnjo bi prišla iz nepovratnih evropskih sredstev, in sicer mehanizma CEF in regionalnega sklada, tu je predvideno mešanje evropskega denarja iz različnih programov. In na koncu, najmanj 30% drugega tira bi bilo zgrajenega s krediti Evropske investicijske banke. Poroštvo bi nudil Junckerjev sklad, za njim stoji Evropska komisija.

Kaj je narobe s tem modelom (razen, da gre za “stara jajca”)? Problem je v tem, da je v nasprotju z slovenskim in evropskim pravom in da je neizvedljiv.

Nadaljujte z branjem→