Je vlado glede drugega tira srečala pamet? Ne še.

Danes je med novinarji odjeknila novica, da naj bi prišlo do dramatičnega preobrata v sagi o gradnji drugega tira Koper – Divača: vlada naj bi se odločila, da glede financiranja drugega tira zanemari doslej javno proklamirano javno-zasebno partnerstvo in da bo progo izgradila z javnimi sredstvi. No, ko je “minister za zapravljanje časa in infrastrukturo” Peter Gašperšič na tiskovni konferenci razlagal podrobnosti glede dramatičnega preobrata, je postalo v trenutku jasno, da prodaja “stara jajca”. Kot nov model javnega financiranja je namreč ponudil model, ki ga je do zdaj prodajal kot model javno – zasebnega partnerstva: projekt naj bi sofinancirala madžarska država. Po poročanju Radia Slovenija:

V grobem naj bi bil načrt naslednji. 5% zneska za gradnjo je predvideni vložek proračuna. 40% bo kapitalskih, torej lastniških vložkov – verjetno naše države in Madžarske. Ta naj bi bila poleg kapitala pripravljena zagotoviti tudi nekaj posojil. Četrtina sredstev za gradnjo bi prišla iz nepovratnih evropskih sredstev, in sicer mehanizma CEF in regionalnega sklada, tu je predvideno mešanje evropskega denarja iz različnih programov. In na koncu, najmanj 30% drugega tira bi bilo zgrajenega s krediti Evropske investicijske banke. Poroštvo bi nudil Junckerjev sklad, za njim stoji Evropska komisija.

Kaj je narobe s tem modelom (razen, da gre za “stara jajca”)? Problem je v tem, da je v nasprotju z slovenskim in evropskim pravom in da je neizvedljiv.

Namreč, kot je razkril nedavno objavljen zapisnik sestanka delovnih skupin slovenske in madžarske vlade, slednja za svojo udeležbo pri financiranju gradnje drugega tira zahteva troje: (1) manjšinski lastniški delež v Luki Koper, (2) da madžarska podjetja dobijo dela pri gradnji drugega tira v razmerju vplačanih kapitalskih deležev v 2TDK, in (3) da madžarski prevoznik GYSEV Cargo postane operater na slovenski železniški infrastrukturi. Zadnja izmed treh zahtev ni sporna, saj v skladu z evropsko regulacijo glede interoperabilnosti madžarski prevozniki že zdaj lahko po enakih pogojih vozijo po slovenskih tirih kot domači. Problem bi bil, če bi madžarska vlada želela privilegiran položaj svojega operaterja. Slednje namreč želi pri drugi zahtevi – da bi madžarska podjetja dobila posel pri gradnji drugega tira mimo javnega razpisa. Kar je seveda nezakonito tako po slovenskem kot evropskem pravnem redu. Podobno sporno pa je, da bi madžarska država dobila delež v lastništvu Luke Koper, ki je sicer opredeljena kot strateška naložba države. Ta zahteva je v Sloveniji politično neizvedljiva. Najdite mi vlado, ki bo “politično preživela”, če svojo ključno strateško naložbo podaritujcem.

Podobno neizvedljive, ali če hočete otroško naivne, so ostale postavke iz Gašperšičevega “grand plana”. Četrtina sredstev (okrog 250 mio €) iz naslova evropskih kohezijskih sredstev je namreč neizvedljiva želja po tem, ko je februarja 2015 Gašperšičevo ministrstvo za zapravljanje časa in infrastrukturo na razpis za kohezijska sredstva namesto popolne prijave za drugi tir oddalo prijave za druge, iz vidika pomembnosti povsem nepotrebne projekte. Kohezijskih sredstev v tej finančni perspektivi namreč ni več oziroma jih je le še za vzorec. V zadnjem razpisu, naslednje leto, je namreč ostalo le še za 27 mio € sredstev v kohezijski ovojnici za Slovenijo in dobra milijarda in pol evrov v skupni vreči za vse države. Če bo imela srečo, bo Slovenija za drugi tir iz tega naslova dobila le nekaj deset mio evrov. Drugače rečeno, napačne odločitve do sedaj s strani Gašperšičevega ministrstva za zapravljanje časa in infrastrukturo so nas stale približno 250 do 300 mio evrov evropskega denarja. Zdaj bomo morali drugi tir v celoti pokriti iz slovenskega proračuna.

Enako neumna je trditev, da naj bi si pri financiranju lahko pomagali s poroštvi iz EFSI sklada (t.i. Junckerjevega sklada). Ta sklad daje poroštva za zasebne projekte, ki so javnega pomena. Pri drugem tiru pa gre za javno financiran projekt. Poleg tega pa je EIB že do sedaj financirala infrastrukturne (in druge) projekte po izjemno nizkih obrestnih merah – po 1.5% ali celo po 1% obrestni meri. Torej garancija “Junckerjevega sklada” nima nobene posebne vrednosti.

Minister Gašperšič torej trosi neumnosti in javnosti “prodaja” zadeve, ki so neizvedljive ali brez pomena. Zakaj se je torej vlada nenadoma odločila za ta “dramatični preobrat”?

Na misel mi padeta dva razloga. Prvi razlog je, da se je z dosedanjimi akcijami Gašperšičevega “ministrstva za zapravljanje časa in infrastrukturo” povsem zaštrikala in se spravila v kot. Po dveh letih neumnih potez je ugotovila, kar ji vsi že ves čas govorimo, da niti z modelom javno – zasebnega partnerstva niti prek slovenskega logističnega holdinga (SŽ – Luka Koper) drugega tira ne more izgraditi in da tega ne more narediti tudi z iskanjem tujih partnerjev. Da bi Gašperšič pokazal nek napredek, je danes prišel ven s “korakom nazaj”. Kupuje si čas s prodajanjem “starih jajc”.

Drugi razlog pa je, da se je vlada z motoviljenjem glede gradnje drugega tira tako zapletla, da več ne zna drugače ven, kot da postopno “prizna”, da je model javnega financiranja edini vzdržen in ekonomsko najbolj racionalen. Seveda pa tega “priznanja” ne more narediti v enem koraku, pač pa bo to naredila v nekaj korakih in do konca naslednjega leta prišla do rešitve, ki smo jo predlagali pred natanko dvema letoma. In sicer, da drugi tir izgradi po avstrijsko – švicarskem modelu: tako mandat za izgradnjo prevzamejo Slovenske železnice Infrastruktura, ki najemajo kredite ali izdajajo obveznice s poroštvom države. Ali pa da to naredi Dars v mandatnem razmerju do države.

Problematično v tej zgodbi je, da je vlada v lovljenju svojega repa izgubila že dve leti (in da bo izgubila najmanj še eno leto), da je vrgla proč 250 – 300 mio evrov evropskih sredstev in da je financirala en kup nepotrebnih študij, ki jih je nato zaradi neuporabnosti vrgla v predal. Čas je za vprašanje o politični odgovornosti vlade.

%d bloggers like this: