Drago Babič
V zadnjem letu in pol smo priča tragikomičnem urejanju stebrov slovenske logistike, ki ga uprizarjata SDH v primeru Luke Koper in Ministrstvo za infrastrukturo v primeru nove železniške proge Divača- Koper, ki dosega vrhunec, verjetno ne zadnji, ob izteku tega leta. Nedvomno vsa predstava poteka pod režisersko taktirko stranke SMC in kabineta predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki tako kaže svojo pravo sliko (ne)sposobnosti pri gospodarskem vodenju države.
O razlogih, zakaj upravljalec državnega premoženja SDH želi zamenjati sicer hiper uspešno vodstvo Luke Koper, sem pisal tukaj septembra. In od tedaj se razlogi niso nič spremenili. Še vedno so povsem in izključno politični ter nimajo prav nobene zveze s poslovnimi razlogi. Včeraj se je ob to dubiozno politiko korporativnega upravljanja v Sloveniji obregnil tudi Bloomberg, kjer prav tako niso mogli razumeti, zakaj SDH zamenjuje vodstvo družbe, ki v portfelju SDH dosega daleč najboljše poslovne rezultate in najboljše rezultate glede na konkurenco (benchmark).
Ves teater, ki ga zadnji dve leti uprizarja SDH, očitno pod taktirko kabineta predsednika vlade, v zvezi z zamenjavo vodstva v Luki Koper, je sicer škandalozen, vendar pa izredno lepo ilustrira dubioznost korporativnega upravljanja družb v državni lasti v Sloveniji.
Ozadje nakupa podjetja Outfit7, ki producira legendarnega Talking Toma in ki sta ga zakonca Login za 1 milijardo dolarjev prodala neznanemu kitajskemu proizvajalcu peroksida (Zhejiang Jinke Peroxide Co.), je bolj prozaično, kot bi kdo pomislil. Prazavprav banalno. Je podobno ozadju zadnjih številnih nakupov zahodnih filmskih studijev in proizvajalcev igric s strani neznanih kitajskih kemičnih proizvajalcev, rudnikov, proizvajalcev izdelkov iz piščančjega mesa ali operaterjev rečne plovbe. Večinoma gre za primere, kjer je denarni tok prevzemnika tudi 20-krat manjši od prevzemne cene (kot v primeru Outfit7).
Vsem je skupno, da ne gre za iskanje nikakršnih poslovnih sinergij. Nasprotno. Skupno jim je to, da prevzemnik želi “kupiti dobičke” tarče. Delnice kitajskih podjetij so nekaj- ali celo nekajdeset-kratno precenjene, zato si lahko privoščijo drage prevzeme tarč, ki imajo perspektivo ustvarjanja dobička, s čimer prevzemniki okrepijo lastne dobičke in tako na borzi poskušajo vzdrževati ali poganjati svojo kotacijo. Loginova bi lahko počela karkoli, lahko bi vodila pogrebno podjetje – če bi le bilo globalno uspešno, da bi pritegnilo interes katerega izmed kitajskih industrijskih “kupcev dobičkov”, da bi se ga splačalo prevzeti. Temu kitajskemu prevzemnemu valu iz obupa ali pohlepa je skupno še to, da so finančne sheme prevzemov izjemno zapletene že zaradi kitajske restriktivne zakonodaje, hkrati pa skrajno dubiozne in negotove. Kitajska verzija izrojenega finančnega inženiringa, Ponzijeva shema, kjer vsi poskušajo zaslužiti, tako da bi eden drugega za lase vlekli iz močvirja.
Ni morda najbolj pravilna, je pa spodnja definicija prav gotovo najbolj zabavno-resničnostna definicija bitcoina. Glede na to, da rudarjenje bitcoinov potroši 0.12% svetovne porabe energije, pa ga praktično nikjer ne uporabljajo za (legalno) plačevanje (če zanemarimo mračni svet aktivnosti na darknetu), je trgovanje z bitcoinom danes nedvomno podobno nagradi za visokorizične špekulativce z denarjem iz subvencioniranih energetskih trgov, pri čemer pa vse skupaj še prispeva izdatno h globalnemu segrevanju. Preprosto rečeno, denar, ki ga posamezne vlade namenjajo subvencioniranju proizvodnje (iz obnovljivih virov) energije in kjer se zaradi tega grozdijo bitcoinovi “rudarji”, se steka v žepe špekulativnih trgovcev, ki ljubijo visoke donose ob visokih rizikih.
No, kot pri vseh špekulacijah, vsaj od nizozemske tulipanske krize naprej, je seveda špekulativna vrednost bitcoina že zdavnaj in drastično odlepljena od “proizvodnih stroškov” predmeta trgovanja, torej od cene električne energije, potrebne za rudarjenje enote bitcoina. Trguje se le še s pohlepom, gnanim s črednim nagonom. In to onstran videnega. Je pa vseeno zabavno ali vsaj ironično, kako znajo iznajdljivi posamezniki izkoristiti naivnost vladnih subvencijskih politik za svoje špekulativne zaslužke.
Odličen komentar Davida Leonhardta o iluziji človeške racionalnosti. Slednja predvideva, da ljudje razmišljamo v sistemu kompleksnih povezav in se odločamo na podlagi ocenjenih verjetnosti posameznih dogodkov. Če nam nekdo številčno predstavi verjetnosti nastopa nekih dogodkov, nam to olajša, da v kompleksnem svetu sprejmemo pravilne odločitve na podlagi zaporedja dogodkov, določenega z verjetnostjo njihovega nastopa.
Toda to je wishul thinking, kot je ugotovil že nobelovec Daniel Kahneman, ko je svetoval izraelski obveščevalni službi. Ljudje smo bistveno manj racionalni in si poskušamo poenostaviti naše odločitve. Če ima nek dogodek nizko verjetnost, slednjo zaokrožimo navzdol na nič. Torej, da se dogodek sploh ne bo zgodil. Če ima dogodek 50% verjetnost, slednjo zaokrožimo nazvgor – na popolno verjetnost, da se bo zgodil. Oboje pa je lahko skrajno zavajujoče in tudi boleče napačno, saj nizka verjetnost ne pomeni, da se redek dogodek ne bo tudi zgodil ali obratno.
Ljudje zato potrebujemo zgodbe, potrebujemo kontekst, da lahko verjetnostim posameznih dogodkov damo ustrezno težo v našem predstavnostnem svetu. Potrebujemo sliko povezav. Zato je tako povedna stara modrost, da slika pove več kot tisoč besed. In zato tudi jaz od študentov zahtevam, da si pri empiričnih nalogah vedno najprej narišejo povezave v graf. Eno je operirati z abstraktnimi korelacijskimi koeficienti, povsem nekaj drugega pa je videti distribucije pojavov in vse neregularnosti (nagnjenost, osamelce itd.) v grafičnem prikazu.
Trumpov davčni zakon je v prvi vrsti darilo korporacijam in tistim z najvišjimi dohodki in največ premoženja (davek na dedovanje). Denimo pri znižanju stopnje davka na dobiček s 35% na 21% ne pridobijo samo korporacije (ki sicer dobičke itak skrivajo v tujini), ampak predvsem njihovi menedžerji, ki večino plače dobijo v dividendah od podjetja, saj z znižanjem davka ostane več za dividende. Samo znižanje davka na dobiček bo v 10 letih navrtalo v proračun luknjo v višini 1,300 milijard dolarjev. Dodatnih 415 milijard dolarjev luknje v proračunu bo prineslo znižanje pass-through business tax, t.j. zgornje stopnje dohodnine za lastnike podjetij (prek partnerstev ali s.p.-jev), 83 milijard dolarjev pa še znižanje davka na dedovanje.
Toda Trumpov davčni zakon je v prvi vrsti ogromna davčna prevara, saj bo to skupno luknjo v proračunu zaradi davčne reforme v višini 1,800 milijard dolarjev treba nekako zapreti. Zaprli pa jo bodo – kot so republikanski jastrebi že napovedali – tako, da bodo znižali socialne transferje in ugodnosti pri zdravstvenem zavarovanju za revnejše (Medicare, Medicaid, Obamacare).
Vso breskrupuloznost republikanskih senatorjev in kongresnikov v želji zadovoljiti svoje bogate donatorje iz korporativnega sveta pa morda najbolj plastično izraža dejstvo, da imajo republikanci vedno hude težave v proračunu najti letno 800 mio dolarjev za zavarovanje za otroke (CHIP), skupaj 8 milijard v 10 letih, niti najmanjšega problema pa nimajo narediti proračunske luknje v višini 1,800 milijard dolarjev, kadar je treba zadovoljiti svoje bogate donatorje.
Moram reči, da sem vesel, da mi ni treba živeti v ZDA. V deželi zlagane ekonomske svobode – za bogate.
Spodnji tvit je le še eden izmed mnogih empiričnih dokazov, kako lažniva je republikanska trickle-down mantra – da znižanje davkov podjetjem in premožnješim poveča njihove investicije, kar spodbudi gospodarsko rast, to pa nova delovna mesta in porast plač. Znižanje davkov podjetjem in premožnješim je torej v bistvu darilo celotnemu prebivalstvu, mar ne?
No, tudi jaz sem šel enkrat skozi to iluzijo. Predpostavljal sem, da bo znižanje davkov podjetja spodbudilo v nove naložbe in izboljšalo tehnološko intenzivnost našega gospodarstva. In? Davki so šli dol, dobički v nebo, investicije so šle v nebo, vendar v napačno smer (v nepremičnine in prevzeme), in tehnološka intenzivnost našega izvoza je dobro desetletje kasneje še vedno na skoraj enaki ravni kot takrat.
Vesel Božič !
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.