Beda upravljanja logistike pod Cerarjevo vlado

Drago Babič

V zadnjem letu in pol smo priča tragikomičnem urejanju stebrov slovenske logistike, ki ga uprizarjata SDH v primeru Luke Koper in Ministrstvo za infrastrukturo v primeru nove železniške proge Divača- Koper, ki dosega vrhunec, verjetno ne zadnji, ob izteku tega leta. Nedvomno vsa predstava poteka pod režisersko taktirko stranke SMC in kabineta predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki tako kaže svojo pravo sliko (ne)sposobnosti pri gospodarskem vodenju države.

Koncept urejanja logistike na državni ravni izhaja iz začetnega obdobja zadnje vlade, ko je finančni minister Mramor zaradi varčevanja tako rekoč prepovedal, da bi se nova železniška proga gradila z javnimi sredstvi. Tako so se rojevali razni konstrukti financiranja, ki so poizkušali vključevati tuje financiranje z raznimi nebuloznimi javno-privatnimi in nazadnje javno-javnimi partnerstvi (z Madžari), ki pa so v resnici sloneli na prodaji naše logistike, predvsem Luke Koper, tujcem. Take konstrukcije je podpiral tudi Bruselj, verjetno po zaslugi naše komisarke za promet Violete Bulc, ki se je s tem hotela očitno prikupiti pravim igralcem v Bruslju. Predvsem Nemcem, ki so vseskozi kazali interes za našo logistiko. Prvi poizkus lani, da se prisili Luko Koper v logistični holding skupaj s SŽ, ki bi ga pozneje prodali tujcem, je zaradi nasprotovanja Luke Koper, njenih delavcev in vodstva, nadzornega sveta in uprave, propadel, zaradi česar je tedanji predsednik uprave SDH, Marko Jazbec, tudi odstopil.

Vendar se ta farsa s tem ni zaključila, SMC-jevi »strategi« v ministrstvu za infrastrukturo so nadaljevali svoj boj letos spomladi s sprejetjem Zakona o izgradnji drugega tira Divača Koper (ZIUGDT), ki je s svojo sporno vsebino in načinom sprejemanja vzbudil pri ljudeh tak odpor, da je civilna iniciativa pod vodstvom Vilija Kovačiča in ob močni podpori opozicije zagotovila referendum o tem zakonu. Kljub temu, da na referendumu državljani niso zavrnili zakona, pa je njegova legitimnost sporna zaradi zelo slabe udeležbe državljanov, samo 20% jih je prišlo na volišča. To spornost potrjujejo pravni zapleti, ki so nastali po pritožbah Vilija Kovačiča na postopke v zvezi z referendumom, tako da o veljavnosti zakona sedaj odloča Ustavno sodišče, vse aktivnosti v zvezi z izgradnjo nove proge pa stojijo.

Medtem so si na SŽ pod vodstvom direktorja Mesa intenzivno prizadevali prodati polovico svoje najuspešnejše enote, Tovornega prometa, tujcem in so po več neuspešnih poizkusih, kakor izgleda, tik pred podpisom pogodbe. Da je ta prodaja nespametna, priča komentar enega od potencialnih kupcev, da je na SŽ 1.700 delavcev preveč in da jih morajo najprej odpustiti, preden bi bili primerni za nakup deleža. Namreč, če bi Mes sam izvedel tako zmanjšanje zaposlenih, bi s tem pridobil na letni ravni 50 mio dobička in bi s tem denarjem lahko sam kupoval tuje logiste, ne pa da se zato, ker sam tega ni sposoben izpeljati, prodaja tujcem in njim prepušča izpeljavo nepopularnega krčenja zaposlenih.

Vzporedno so se povečevali pritiski na Luko Koper, najprej je SDH izpeljal zamenjavo v Nadzornem svetu, kjer je na mestu predsednika kljubovalno Alenko Žnidaršič Kranjc jeseni zamenjal z vlado bolj kolaborativni Rado Antolovič. Na zadnji skupščini pa je prišel v ospredje jurišnik Uroš Ilić, ki je te dni končno odstavil trmastega predsednika uprave Luke Koper Draga Matića. Razlogi za razrešitev so tajanstveni, baje zaradi krivdnih razlogov, navajam: »zaradi nezaupnice, hujše kršitve delovne obveznosti in nesposobnosti vodenja posla«. Kaj je prevagalo nad tem, da je pod Matićem Luka Koper glede pretovora in dobička potolkla vse rekorde v vsej njeni zgodovini, nismo izvedeli.

Vsa ta kolobocija nam kaže, da snovalci te SMC-jeve strategije slovenske logistike trmasto vztrajajo pri svojih namerah izpred nekaj let, to je da prodajo tujcem cvet naše logistike – Luko Koper in SŽ Tovorni promet. Po drugi strani pa nam kaže, kako katastrofalna je kvaliteta upravljanja našega državnega premoženja pod vodstvom SMC in zakaj moramo tej kompradorski strategiji odločno nasprotovati.

Najprej, naš geografski položaj na križišču transportnih poti vzhod-zahod in sever-jug ter ugoden položaj najbližje luke za transportne poti iz Daljnjega Vzhoda v srce Evrope, je enakovreden zlatemu rudniku ali vrelcu nafte, če hočete. 3% našega BDP izvira iz logističnih poslov, ki temeljijo na našem geografskem položaju (približno toliko kot prispeva celoten finančni sektor). To bogastvo prodajati tujcem, in to za bagatelo, pomeni narodno izdajstvo in tiste, ki to počnejo, lahko imenujemo narodni izdajalci. Že pri bančni sanaciji smo občutili, kako zlahka naši politiki (raz)prodajajo naše premoženje in kako nam pri tej raboti pridno pomagajo razni svetovalci iz Bruslja in Frankfurta. Očitno se recept ponavlja tudi pri logistiki.

Nadalje, makroekonomska situacija v Sloveniji se je v zadnjih letih korenito spremenila. Če je v času ministra Mramorja prevladala njegova mantra, da nimamo dovolj denarja za vse investicije in da moramo zato iskati financiranje iz tujine, pa danes velja ravno obratno. Domače akumulacije je na pretek, z likvidnostno rezervo proračuna lahko poplačamo vse obveznosti ožje države do tujine, v bankah je 17 milijard privarčevanega denarja občanov, ki obupano iščejo pametne naložbe, obresti na vloge v bankah so praktično na ničli. V takem času presežne domače likvidnosti za bagatelo prodajati domače premoženje je neumnost, v primeru strateško pomembne logistike pa to pomeni narodno izdajstvo.

Namesto, da prodajamo dele naše transportne logistike tujcem, bi morali mi kupovati logiste v soseščini. Madžarom bi morali predlagati, da mi investiramo v njihove logiste in si tako povečujemo trge, ne pa da jim ponujamo našo logistično srebrnino.

Lahko pa jim v paketu ponudimo, in to zastonj, vse naše SMC-jevske veleume, ki tako strategijo razvoja slovenske logistike poizkušajo uveljavljati. Naj jih imajo in naj delajo škodo Madžarom ali komurkoli drugemu.

Vendar se bojim, da teh škodljivcev in nesposobnežev nihče ne bo hotel. Sploh pa ne Avstrija, kajti avstrijska transportno-logistična strategija je utemljena v dolgoročni politično-gospodarski viziji in temelji na močno okrepljenih investicijah v domačo železniško infrastrukturo, prenosu blaga s cest na železnice ter na prevzemni ekspanziji v regiji od severnega Jadrana, Podonavja do Črnega morja. To se imenuje vizionarska in narodno zavedna vizija razvoja, za razliko od Cerarjeve kompradorske, razprodajne in kvislinške politike.

2 responses

  1. Nov primer negativne kadrovske selekcije: nekoga, ki je rasel s podjetjem in se je izkazal z zavidljivimi poslovnimi rezultati podjetja, ki ga je vodil, se zamenja z nekom, ki javno prizna, da o podjetju ne ve več, kot je javno znanega preko časopisov.
    Bojim se, da je problem širši in da bo potrebno poleg SMC-jevih veleumov (v razprodajo) ponuditi še veleume iz drugih parlamentarnih strank. Menim, da vse te rabote ne bi bile izvedljive brez »velike koalicije« med ključnimi strankami (opozicija, pozicija). Razlike v detajlih pa so bolj ali manj predstava za javnost.
    Volilno leto je priložnosti, da se ta »politika« konča! Logika »samo« novih obrazov in pozitivna javna percepcija posameznikov z dodatno asistenco medijskih hiš, ki preko plehkih tem na soočenjih ne pokažejo pravega obraza kandidatov in strank, se mora končati! Draga šola SMC-ja, ki je praktično brez programa prišla na oblast, nas mora izučiti. Stranke bo potrebno zavezati z jasnimi cilji, ki jih morajo umestiti v svojih programih in jih jasno izraziti na svojih predstavitvah.
    Očitno bo potrebno po zgledu »Open Source Code« narediti narodno zavedno vizijo razvoja Slovenije (temelječ predvsem na ne ideoloških temah) z združitvijo vseh kompetentnih strokovnjakov (ki sicer pri dnevni politiki nočejo sodelovati) ter jo ponuditi strankam. Novinarjem pa pripraviti vprašanja in teme v smeri opredeljevanja ter razumevanja strank o pomenu posameznih ciljev vizije.
    »Open Source« program, bi se moral seveda sproti dopolnjevati in prilagajati ekonomsko-gospodarskim razmeram doma in v tujini. Ljudi, ki znajo in hočejo (na vseh področjih), mislim, da ne manjka. Kar dokazujejo številni članki in komentarji na tem blogu. Mogoče bi pa avtor bloga prevzel vlogo vodenja in koordinacije »Open Source« Programa?

  2. Ivan,
    Natanko to idejo in koncept sem lansiral pred 7 leti (Si za razvoj?), v sodelovanju z Dnevnikom
    https://damijan.org/2010/12/31/cas-je-da-drzavljani-ponovno-prevzamemo-drzavo/

    Vendar je bil izplen od opensourcanja idej o bodočem razvoju zelo pičel. Daleč največ in najbolj kompetentnih idej so imeli kolegi in kolegice, ki sem jih izbral, da urejajo posamezno področje.

    Zato gremo v tej inkarnaciji oblikovanja razvojnega programa raje po klasični poti in prek angažiranja strokovnjakov, ki so kompetentni na posameznem področju. Tukaj ste seveda ti in kolegi vabljeni, da sodelujete z idejami in kreativno energijo. Ne bomo pa se branili tudi idej od zunaj, nasprotno že zdaj vabim vse k sodelovanju. Več pa seveda, ko pridemo ven z osnutkom programa.

    Do lansiranja prvega osnutka programa je še 5 tednov, torej gremo.

%d bloggers like this: