Teater okrog Luke Koper kot primer dubioznega korporativnega upravljanja družb v državni lasti

O razlogih, zakaj upravljalec državnega premoženja SDH želi zamenjati sicer hiper uspešno vodstvo Luke Koper, sem pisal tukaj septembra. In od tedaj se razlogi niso nič spremenili. Še vedno so povsem in izključno politični ter nimajo prav nobene zveze s poslovnimi razlogi. Včeraj se je ob to dubiozno politiko korporativnega upravljanja v Sloveniji obregnil tudi Bloomberg, kjer prav tako niso mogli razumeti, zakaj SDH zamenjuje vodstvo družbe, ki v portfelju SDH dosega daleč najboljše poslovne rezultate in najboljše rezultate glede na konkurenco (benchmark).

Ves teater, ki ga zadnji dve leti uprizarja SDH, očitno pod taktirko kabineta predsednika vlade, v zvezi z zamenjavo vodstva v Luki Koper, je sicer škandalozen, vendar pa izredno lepo ilustrira dubioznost korporativnega upravljanja družb v državni lasti v Sloveniji.

Slovenija ima, na papirju, daleč najboljši sistem korporativnega upravljanja družb v (delni ali popolni) državni lasti v Evropi. Celo v svetu. Presega vse standarde, ki nam jih je leta 2009 v svojih priporočilih predpisal OECD.

  1. Imamo Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države;
  2. naložbe imamo razvrščene v tri skupine po pomembnosti (strateške, pomembne in portfeljske) v skladu s posamičnimi razvojnimi strategijami države;
  3. imamo sprejet Kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države kot “zapis dobre prakse korporativnega upravljanja”;
  4. imamo sprejete cilje in 4 načela pri upravljanju (od skrbnosti do preglednosti in neodvisnosti);
  5. imamo sprejet čudovit postopek selekcije kandidatov za člane nadzornih svetov, sestavljen iz postopka akreditacije – nabora primernih kandidatov za člane NS, postopka nominacije – določanja ožjega izbora kandidatov za člane organov nadzora “glede na specifičnost njihovih strokovnih kvalifikacij, ciljni profil nadzornega sveta in potreb posameznih gospodarskih družb“, do postopka imenovanja izbranih (najbolj primernih) nadzornikov; in
  6. imamo čudovit sistem spremljanja poslovanja državnih naložb, ki zajema določanje kvantitativnih ciljev poslovanja posameznih družb v skladu s sektorskimi specifičnostmi, redne razgovore z upravami in nadzornimi sveti družb, sprotno spremljanje in končno evalvacijo doseženih rezultatov poslovanja, kar omogoča oblikovanje priporočil vodstvom družb ali ukrepanje v primeru nezadovoljivega izpolnjevanja ciljev.

Slovenski sistem korporativnega upravljanja družb v državni lasti je preprosto sanjski. Najboljši primer, kar jih lahko najdete. Če primerjate denimo tako opevan skandinavski model, boste videli, da nimajo nič od tega, na Švedskem denimo nadzornike preprosto izberejo kar v kabinetu ministra za finance. Naš model upravljanja je daleč najbolj dodelan in transparenten.

Na papirju.

V praksi pa potekajo zadeve malce drugače. Zelo drugače. Dejansko v praksi sistem ne deluje nič drugače, kot je deloval pred letom 2009 (pred AUKN) ali pred letom 2013 (pred SDH) ali pred letom 2015 (pred sprejetjem Strategije upravljanja). Le leporečenja in pretvarjanja, je danes malce več. Danes ni vpletanja vlade v organe upravljanja in samo upravljanje družb v državni lasti nič manj, le teatra je bistveno več.

Poglejmo, kako sistem v praksi deluje.

Prvič, kljub vsem načelom o (politični) neodvisnosti upravljalca državnih naložb SDH ter preglednosti in neodvisnosti uprav družb v državni lasti se z zamenjavo oblasti najprej zamenja vodstvo upravljalca. Najprej nova vlada zamenja stari nadzorni svet SDH in v skladu s koalicijsko aritmetiko postavi novega. Nadzorni svet pa imenuje novo upravo SDH. Zakaj je to potrebno, če je delovanje upravljalca naložb (SDH) in poslovanje družb v portfelju SDH neodvisno od politike in ni vmešavanja v upravljanje in poslovanje posamičnih družb? Odgovor je seveda prozaično banalen: nova koalicija želi imeti tesen politični nadzor nad poslovanjem družb v državni (beri: njeni) lasti. Nič drugače, kot ga je želela imeti pred 20 leti, pred 8 leti ali 5 leti.

Drugič, novo vodstvo SDH kmalu po politični zamenjavi na oblasti začne s kadriranjem v družbah njenem portfelju. V skladu s korporativnim sistemom pri nas seveda začne z zamenjavami v nadzornih svetih družb, da lahko ti kasneje vplivajo na spremembe v upravah. Pri tem se SDH sicer poslužuje zgoraj navedenega čudovitega sistema selekcije nadzornikov, ki je nadgradnja nekdanjega KAS (Kadrovso-akreditacijskega sveta). Postopek je trofazni:

  1. v prvi fazi SDH pozove potencialne kandidate za nadzornike, da se prijavijo na razpis,
  2. v drugi fazi, v t.i. postopku akreditacije, posebna komisija pri SDH izmed prijavljenih izvede nabor primernih kandidatov za člane NS,
  3. v tretji fazi, v t.i. postopku nominacije, pa nato komisija naredi ožji izbor kandidatov za člane nadzornih svetov, pri čemer je ta izbor narejen “glede na specifičnost njihovih strokovnih kvalifikacij, ciljni profil nadzornega sveta in potreb posameznih gospodarskih družb“.

Super lepo. No, sledi še četrta faza, to je postopek dejanskega imenovanja izbranih kandidatov v nadzorne svete. In tukaj je catch. Ste se kdaj – kot neodvisen, visoko strokoven in politično nepredeljen kandidat – podali skozi ta čudovit postopek selekcije? Ste zaradi še vedno zafrustrirani? Jaz se osebno sicer nisem nikoli podal skozi ta postopek, ker me tovrstne nadzorniške funkcije niso nikoli zanimale. Se je pa nekaj mojih prijateljev, znancev in znank v dobri veri podalo v to avanturo. In še vedno so zagrenjeni.

V praksi je namreč zadeva takšna, da če vas ob javnem pozivu za prijavo h kandidaturi za nadzornike (ali v kateri kasnejši fazi) nihče iz vladnega kabineta, posamezne koalicijske stranke ali “pooblaščenih” koalicijskih kadrovnikov in lobistov ni povabil na kavo ali kosilo ali kako drugače zmotiviral k prijavi, nimate prav nobenih možnosti. Lahko se sicer še s stotnijo drugih prijavite in se kot neodvisen, visoko strokoven in politično nepredeljen kandidat prebijete skozi vse tri faze postopka akreditacije in tudi v sam ožji izbor kandidatov, vendar tam nimate nobenih šans, če niste bili že vnaprej izbrani za mesto nadzornika v točno določeni družbi, preden se je postopek akreditacije sploh začel. V praksi je pač tako, da si koalicija razdeli nadzorniška mesta, uskladi imena in nato svoje kandidate “potisne” skozi vse tri faze akreditacije in nato še skozi četrto – torej samo formalno imenovanje v nadzorni svet dotične družbe.

Postopek selekcije nadzornikov za družbe v državni lasti Republike Slovenije je joke. Je maškerada za javnost. Je maškerada za mednarodne inštitucije, predvsem za Evropsko komisijo in OECD, da pokažemo, da se pri nas država ne vmešava v gospodarstvo in kako lep in transparenten sistem upravljanja imamo. Tako kot so v časih bivše komunistične države tujim državnikom kazali lepa pročelja stavb v izbranih predelih mesta z množicami lepo oblečenih otrok, ki so mahali z zastavicami. Eno ulico proč pa so bile ruševine in beda, še nekaj ulic naprej pa zapori, polni političnih nasprotnikov, časopisi pa – po skrbni cenzuri – polni spodbudnih novic.

In tretjič, podobno čudovit je slovenski sistem aktivnega upravljanja kapitalskih naložb države. Zaposleni na SDH so naredili zelo dobro metriko spremljanja posameznih naložb. Za vsako izmed 100+ naložb SDH, predvsem pa za dvajseterico najbolj pomembnih, se naredi poseben pregled, oblikujejo cilji in merila upešnosti naložb. S člani uprave ter z nadzrniki se izvedejo periodični razgovori, kjer se predstavijo strateški cilji družb ter pričakovanja upravljalca, vključno z cilji. Vs eje lepo skomunicirano med vsemi deležniki, nakar zaposleni na SDH spremlajo realiziacijo teh ciljev, čemur spet sledi faza razgovorov itd. Tak sistem upravljalcu daje možnost, da aktivno vpliva na upravljanje družbe in da sproti spremlja realiziacijo ciljev ter po potrebi s priporočili korigira poslovne trajektorije posameznih družb, vključno z izrednimi ukrepi, kot so zamenjave v nadzornih svetih in upravah.

Sistem bi se sicer dalo še nekoliko dodelati in digitalizirati, vendar je v osnovi dober. V teoriji.

V praksi pa je zadeva malce bolj zapletena. V praksi imamo opravka s preferencami na strani upravljalca (in njegovih šefov iz vladnih kabinetov), ki so lahko povsem osebne ali potične narave. Lahko gre tudi za povsem navaden muhe ali osebne simpatije ali antipatije. Denimo, kaj narediti, kadar denimo predsedniku vlade ali kakšnemu njegovemu pribočniku iz njegovega kabineta ali kakšnemu “mogočniku” iz posamezne koalicijske stranke ali kakšnemu “stricu iz ozadja” ni všeč kak predsednik uprave? Ker denimo ni želel dati posla kakšnemu politično povezanemu podjetju, ker ni želel zaposliti kakšnega politično povezanega posameznika ali sponzorirati kakšnega politiki ljubega kluba, itd.? Kako v takšnem čudovitem in transparentnem sistemu korporativnega upravljana disciplinirati in zamenjati takšnega neposlušnega predsednika uprave, ki se kljub nedvoumnim sporočilom (neposrednim ali prek posrednikov) noče “spametovati“?

Najbolj enostavno je seveda takšnega neposlušneža ujeti na nedoseganju zastavljenih ciljev. Pač realizacija ni bila ustrezna in nadzorniki imajo lahko delo. Kaj pa če uprava dosega vse zastavljene cilje in jih še presega? Denimo, poglejte si rezultate nesrečnega predsednika uprave Luke Koper Dragomirja Matića, objavljene na spletni strani SDH:

LK_Realizacija

Vir: SDH

Kot lahko vidite, “Matićeva” Luka Koper presega vse štiri postavljene cilje iz Letnega načrta, potrjenega s strani SDH (ki so resnici na ljubo zelo visoko postavljeni, poglejte samo EBITDA maržo ali ROE). Presega tudi 3 izmed 4 strateških meril, pa še četrtega (glede investicij v pristaniško infrastrukturo) bi, če ji ne bi nagajala država z neizdajo soglasij. Luka Koper po rezultatih presega tudi vse konkurente v Severnem Jadranu, tudi v Mediteranu, kot je pokazala nedavna analiza McKinseya, ki jo je naročil prav SDH.

V SDH imajo torej hude težave, kako upravičiti zamenjavo neposlušnega Matića. Zaradi poslovnih razlogov ga ne morejo zamenjati. Kljub temu pa v SDH poudarjajo, da bi Luka lahko poslovala še bolje. Itak. Nekomu, ki je pravkar postavil svetovni rekord na 100 metrov, lahko vedno rečeš, da je to super, vendar bi lahko tekel še bolje. Koliko bolje?

No, vendar obstajajo zdravila tudi za take primere preveč uspešnih, vendar neposlušnih direktorjev. Denimo krivdni razlogi. Slovenska vlada je v zadnjih dveh letih in pol poslala v Luko Koper nekaj deset inšpekcij, ki pa niso našle praktično nič. Uprizorila je izredno seje komisije za javne finance v Državnem zboru, ki pa spet ni ni uspela identificirati nič konkretnega. No, spravili so se na zaposlovanje pristaniških delavcev (IPS), torej zaposlene prek agencij. In pri tem pozabili, da se tovrstnega fleksibilnega zaposlovanja poslužujejo vsa pristanišča na svetu, da se ga poslužujejo tudi druge družbe v portfelju SDH (Slovenske železnice, Petrol,…), in da bi ob redni zaposlitvi teh agencijskih delavcev poslovni rezultat Luke seveda moral občutno pasti, s čimer ne bi mogla doseči zelo visoko ji postavljenih ciljev. Naročili so celo posebno revizijo, ki je ugotovila, da uprava ni dovolj dobro pretehtala vseh tveganj v zvezi s ponudniki teh agencijskih delavcev. Nekaj podobnega, kot če bi denimo rekli upravi Petrola, da ni dovolj dobro preverila ozadij in pretehtala vseh tveganj v zvezi z nekaj dobavitelji čipsa.

V glavnem, tudi pri krivdnih razlogih se je zapletlo in umaknjena uprava Luke Koper ne bo imela težav na sodišču izpodbijati posameznih inšpekcijskih in revizijskih ugotovitev ter dokazati neupravičenosti zamenjave, s čimer bo seveda upravičena do odškodnine.

Toda želja upravljalca po zemenjavi neposlušnega direktorja je še vedno večja od teh tveganj. Vidite, in tukaj ima upravljalec – v tem našem čudovitem, transparentnem sistemu korporativnega upravljanja – še enega asa v rokavu: lahko reče, da je uprava družbe izgubila njegovo zaupanje (najprej seveda to formulacijo prišepne nadzornemu svetu). Ha! Zaupanje pa je ključ in seveda če predstavnik lastnika ne zaupa upravi družbe, je pač zgodbe konec. (Kar seveda ne pomeni, da ima tak argument upravljalca kakršnokoli težo na sodišču).

Torej, v tem čudovitem, krasnem, transparentnem sistemu korporativnega upravljanja, kot ga imamo v Sloveniji, je ne glede na vse floskule in ne glede na ves teater pomembna predvsem in skorajda edino – politična pripadnost. Nekomu moraš pripadati. Moraš biti od nekogar, sicer te ni.

One response

  1. Bralcu teatra škodljivega korporativnega upravljanja, ki si ga brez sramu privošči Cerarjeva vlada se vsiljuje preprosto vprašanje: “Kako je vse to mogoče v pravni držav? Kako ostajajo očitne zlorabe oblasti in škodovanje javnemu interesu brez epiloga ugotavljanja moralne, kazenske in materialne odgovornosti?”

    Odgovor je preprost. Vlada lahko počne arogantno kar koli se ji zljubi in mirno lahko dopušča, ali celo vzpodbuja stanpedo sistemske korupcije in vseh mogočih zlorab, ker nadzorne institucije v Sloveniji ne opravljajo svojih pristojnosti in ne ukrepajo ob še tako očitnih pojavih povzročanja škode javnemu premoženju in javnemu interesu. Svoje dolžnosti ne opravi Računsko sodišče, še manj proračunska inšpekcija in vsi inšpektorji kolikor jih premoremo. Kriminalistična policija in NPU družno s državnim tožilstvom ne preverjajo in ne preganjajo javno znanih sumov kaznivih dejanj, kot naprimer postavitev žilet žične ograje na južni meji, in dosledno zavržejo utemeljene ovadbe aktivnih državljanov, ki prijavljajo očitno malomarno opuščanje dolžnosti ali namerno škodljivo izvajanje pristojnosti nosilcev izvršilne oblasti. Sodišča po logiki, kjer ni tožnika, ni sodnika ne morejo sankcionirati škodljivih ravnanj naprimer Vlade in SDH ali DUTB, kaj šele, da bi lahko preventivno preprečevala norčevanje iz načel dobre vere in poštenja.

    Če se izjemoma zgodi precedens, kot ga je izvedla preiskovalna komisija Državnega zbora, ki jo vodi poslanec Matjaž Hanžek, ki je ugotovila nezakonito oddajanje 11 naročil v projektu TEŠ 6, zaradi česar je prišlo do oškodovanja javnega premoženja v višini med 600 in 800 milijonov evrov, pa Državni zbor tako jasnega poročila ne obravnava in ne sprejme nikakršnih sklepov s katerimi bi nosilce škodljivega ravnanja poklicali na odgovornost in skušali izterjati vsaj delno povrnitev materialne škode.

    Vse to za Slovenijo pogubno dogajanje ljudje sicer opažajo, a največkrat molčijo. Izjema je majhno število intelektualno poštenih in strokovnih intelektualcev, ki javno opozarjajo na ekscesno dogajanje v slovenskem modelu upravljanja, a jih javnost ne podpre, oblast pa ignorira in s to svojo ignoranco dokazuje svojo neumnost, ker ne sprevidi, da bodo tako kot vedno v zgodovini nekoč politiki, ki škodijo lastnim državljanom svojo pokvarjenost plačali z izgubo oblasti in izgubo vsega kar temu sledi.

%d bloggers like this: